Jedro

Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožnica povzema vsebino posameznih listin in trdi, da ni z vso gotovostjo dokazano, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, pa zagovornica prikazuje drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Izrek

I.Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. v pogojni obsodbi določena kazen zapora zniža iz 1 (enega) leta in 6 (šest) mesecev zapora na 1 (eno) leto zapora, preizkusna doba pa iz 3 (treh) let na 2 (dve) leti.

II.V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 68119/2020 z dne 7. 3. 2023 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi petega odstavka 186. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzem predmetov ter mu odvzelo 2,53 gramov prepovedane droge konoplje, 123 kosov PVC vrečk in elektronsko tehtnico. Na podlagi 74. člena v zvezi drugim odstavkom 75. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo premoženjsko korist v višini 185,00 EUR, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka v višini 3,36 EUR, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila sodne takse. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni pritožila obdolženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica uveljavlja z navajanji, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Ni ji mogoče pritrditi. Protispisnost in s tem navedena kršitev bi bila podana, če sodišče v razlogih sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje iz listin oziroma izpovedb napačno povzelo bistvene okoliščine, iz obrazložitve sodbe ni razvidno, slednje pa konkretno ne navaja niti pritožnica. Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožnica povzema vsebino posameznih listin in trdi, da ni z vso gotovostjo dokazano, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, pa zagovornica prikazuje drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. S tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5.Kršitev kazenskega zakona pritožnica uveljavlja zgolj uvodoma, saj v nadaljevanju te kršitve ne obrazloži, niti ne navede, konkretno katero kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih. Slednje pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine ostalih pritožbenih navedb. Da bi bila podana katera od kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa ni bilo ugotovljeno.

6.Pritožbi zagovornice ni mogoče pritrditi niti v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7.Bistvo pritožbe je v nestrinjanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter v ponavljanju obdolženčevega zagovora. Z razlogi v tej smeri pa ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah B. B. in C. C., dokazih, zaseženih tekom hišne preiskave, ter listinski dokumentaciji, zlasti v prepisih elektronske komunikacije med obdolženem in B. B. (priloga A1/1/15). Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

8.Prepričljive zaključke sodišča prve stopnje, da je obdolženec B. B. osemkrat prodal prepovedano drogo konopljo (sedemkrat po pet gramov in enkrat en gram), pritožnica skuša omajati s povzemanjem vsebine posameznih dokazov ter navajanjem, da je sodišče v celoti sledilo izpovedbama prič C. C. in B. B.. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Medsebojna analiza vseh izvedenih dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pušča nobenega dvoma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbo B. B., da je pri obdolžencu kupoval prepovedano drogo konopljo, pravilno ocenilo kot prepričljivo in verodostojno (točka 8 razlogov izpodbijane sodbe), le to pa je podkrepilo z drugimi dokazi, zlasti s prepisom komunikacije med obdolžencem in B. B., katero je korektno povzelo v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe. Ta nedvomno kaže, da je obdolženec B. B. ob navedenih datumih, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, prodal prepovedano drogo konopljo. Sporočil B. B., da „rabi 5ko“, „25 mama ne“ in „40e si reko za mene za 10ko, če gre 5 v 2 do 3 dneh“, namreč ni mogoče razlagati drugače. Krivdo obdolženca pa dodatno utrjuje tudi dejstvo, da so pri obdolžencu med hišno preiskavo našli digitalno tehtnico ter 123 kosov PVC vrečk za shranjevanje prepovedane droge. Pomisleke obrambe, da je B. B. ustno ovadbo vložil devet mesecev po opravljeni hišni preiskavi pri obdolžencu, pa je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe. K temu pritožbeno sodišče nima ničesar dodati. Pritožnica še izpostavlja datumsko neskladje v uradnem zaznamku policista C. C. o zaznavi kaznivega dejanja, vendar pri tem ni uspešna, saj je C. C. povedal, da so operativne poizvedbe na terenu opravljali šele po vloženi anonimni prijavi. Sicer pa zagovornica niti ne navede, kaj konkretno s tem uveljavlja. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede pritožbenih navedb, da hišna preiskava ni potrdila suma, da je obdolženec vzgajal prepovedano drogo konopljo. Te pritožbene navedbe pa so, upoštevaje opis kaznivega dejanja, ko se obdolžencu torej očita, da je prepovedano drogo prodajal, ne pa proizvajal, tudi povsem neutemeljene. Zagovornica na tem mestu še izpostavlja, da je sodišče na predlog obrambe zaslišalo le Č. Č., ne pa tudi ostalih predlaganih prič obrambe. Pri tem zgolj prepiše zaključke sodišča prve stopnje iz točke 9 razlogov izpodbijane sodbe, ne pojasni pa, kaj konkretno s tem uveljavlja. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da zaslišanje prič D. D., E. E. in F. F. ni potrebno.

9.Ker tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

10.Utemeljena pa je pritožba zoper odločbo o kazenski sankciji, s katero se zagovornica prizadeva za določitev nižje zaporne kazni in preizkusne dobe. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni (dovolj) upoštevalo, da obdolženec ni bil predhodno kaznovan, da ni bil obravnavan v drugem postopku ter da skrbi za mladoletnega otroka. S takšnim pritožbenim razlogovanjem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za izbiro kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo po vrsti ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ni pa v zadostni meri upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolženca in njegovih družinskih razmer, zlasti skrbi za mladoletnega otroka, zaradi česar je pritožbeno sodišče določeno kazen kazen zapora znižalo iz enega leta in šest mesecev na eno leto zapora, preizkusno dobo pa iz treh let na dve leti. Po oceni pritožbenega sodišča bo takšna kazenska sankcija na obdolženca vplivala dovolj vzgojno, da se bo v prihodnosti izogibal izvrševanju kaznivih dejanj. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz točke I izreka te sodbe.

11.Glede na uveljavljane pritožbene razloge je pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu premoženjske koristi preizkusilo po uradni dolžnosti, kot to narekuje določba 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu to korist utemeljeno odvzelo, razloge za takšno odločitev pa navedlo v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. S tako presojo soglaša pritožbeno sodišče in se v celoti nanjo tudi sklicuje.

12.Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

13.Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).