Jedro

Pri plačilu iz spornih premičnin konkurirata pritožnik, ki se zanaša na neposestno zastavno pravico, ki je nastala 8. 12. 2009 in ki mu je bila priznana s pravnomočnim sklepom o preizkusu ločitvenih pravic, ter upnica, ki se sklicuje na svojo hipoteko na eni od navedenih nepremičnin, nastalo 19. 12. 2007. S priznanjem pritožnikove ločitvene pravice na spornih premičninah v sklepu o preizkusu ločitvenih pravic ni bilo pravnomočno odločeno o tem, da so te premičnine samostojne stvari in ne samo sestavina druge stvari. V isti meri, v kateri se pritožnik sklicuje na sklep, s katerim mu je bila priznana ločitvena pravica na spornih premičninah, pa se nanj lahko sklicuje tudi upnica, ki ji je bila ravno tako priznana hipoteka na nepremičnini, vključno s spornimi premičninami, kolikor so bile te njene sestavine - o čemer pa ni bilo še nikdar prej odločeno.

Če status sestavine lahko utemelji funkcionalna povezanost delov in celote (kriterij kompletnosti), je dosledno, da ko takšna povezanost preneha, in to trajno in nepovratno, ni več razloga za prepričanje o določenih delih kot sestavinah neke celote. Pač pa je treba dodatno precizirati časovno komponento, ki je v zadevah, kot je ta, pravno pomembna. Odločilni moment, v katerem mora obstajati funkcionalna povezanost delov in celote, narekuje drugi odstavek 371. člena ZFPPIPP. Važno je torej, kakšno vsebino (obseg in razmerje) v poštev prihajajočih ločitvenih pravic je začrtala ob izdaji sklepa o preizkusu ločitvenih pravic (ne)obstoječa funkcionalna povezanost spornih stvari (v tej zadevi: spornih premičnin in bioplinarne).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Upnik, naveden v uvodu tega sklepa, se pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov ugovor zoper načrt razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 1. 9. 2023 in sklenilo, da se ta razdelitev opravi na podlagi njenega končnega načrta z dne 13. 10. 2023. Stečajni upravitelj se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

2. Pritožba ni utemeljena.

3. Posebna razdelitvena masa je nastala s prodajo dveh parcel ter kontejnerske kogeneracijske enote, plinohrama, hladilnega stolpa, mehčalne naprave, kompresorske postaje za pripravo komprimiranega zraka za tehnološke potrebe in opreme v kotlovnici ("sporne premičnine"), poleg teh pa še lamelnega separatorja in flokulacijskega rezervoarja ("ostale premičnine"). Pri plačilu iz spornih premičnin konkurirata pritožnik, ki se zanaša na neposestno zastavno pravico, ki je nastala 8. 12. 2009 in ki mu je bila priznana s pravnomočnim sklepom o preizkusu ločitvenih pravic z dne 26. 10. 2015, ter upnica SDH, d. d., ki se sklicuje na svojo hipoteko na eni od navedenih nepremičnin, nastalo 19. 12. 2007. Sodišče prve stopnje je, izhajajoč iz stališč Vrhovnega sodišča v sodbi III Ips 95/2015 z dne 25. 10. 2016 in Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi I Cpg 573/2018 z dne 4. 9. 2018, ugotovilo, da glede na njihov namen brez spornih premičnin ni kompletna bioplinarna, postavljena na nepremičnini, obremenjeni z navedeno hipoteko, saj da brez njih delovanje bioplinarne ni mogoče, in zaključilo, da so te premičnine sestavina bioplinarne oziroma nepremičnine kot glavne stvari. Pri plačilu naj bi imela zato od pritožnika boljši vrstni red navedena upnica.

4. V nasprotju s pritožbenim stališčem s priznanjem pritožnikove ločitvene pravice na spornih premičninah v sklepu o preizkusu ločitvenih pravic ni bilo pravnomočno odločeno o tem, da so te premičnine samostojne stvari in ne samo sestavina druge stvari. Po utrjenem stališču pravnomočen postane izrek sodne odločbe, ne pa njena utemeljitev. Le k slednji spada navedeno sporno vprašanje, ki se je aktualiziralo šele pri razdelitvi posebne razdelitvene mase. Tako je bilo zaradi součinkovanja (in določene neusklajenosti) stvarnega in stečajnega prava. Po prvem odstavku 16. člena, 54. členu in prvem odstavku 140. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je sestavina vse, kar se po splošnem prepričanju šteje za del stvari, lastninska pravica na nepremičnini se samodejno (_ex lege_) razširi na premičnino, ki je postala njena sestavina (t. i. prirast), hipoteka pa obsega nepremičnino z vsemi sestavinami (t. i. vseobsežnost hipoteke). V isti meri, v kateri se pritožnik sklicuje na sklep, s katerim mu je bila priznana ločitvena pravica na spornih premičninah, pa se nanj lahko sklicuje tudi upnica, ki ji je bila ravno tako priznana hipoteka na nepremičnini, vključno s spornimi premičninami, kolikor so bile te njene sestavine - o čemer pa ni bilo še nikdar prej odločeno. Za prijavo ločitvene pravice z zahtevkom, ki mora po 2. točki drugega odstavka 298. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) vključevati določen opis premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, namreč v primeru hipoteke zadošča, da je navedena enolična identifikacija pravice, s katero je hipoteka vpisana v zemljiški knjigi, ali do so nepremičnine, ki so predmet hipoteke, označene z identifikacijskim znakom, s katerim so vknjižene (N. Plavšak, e-komentar ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex, razdelek 10.10.2.2., enako je sodilo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu Cst 448/2016 z dne 20. 7. 2016, 9. točka obrazložitve). Ker pa ni mogoče sočasno uresničiti pravnih posledic (razdeliti denarja, pridobljenega z unovčenjem) medsebojno neskladnih zaključkov, da so sporne premičnine samostojne stvari (kot posredno izhaja iz sklepa o preizkusu ločitvenih pravic z dne 26. 10. 2015) in obenem sestavine bioplinarne (kar je bilo treba ugotavljati in je bilo tudi ugotovljeno v izpodbijanem sklepu: tudi to posredno - zaradi samodejnega učinkovanja stvarnopravnih pravil o prirasti in vseobsežnosti hipoteke - izhaja iz sklepa o preizkusu ločitvenih pravic z dne 26. 10. 2015), je moralo sodišče prve stopnje rešiti tudi ta konflikt. V teh okvirih ni razvrednotilo vsebine pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila pritožniku priznana ločitvena pravica.1 Upoštevalo jo je, vendar s slabšim vrstnim redom (gl. zlasti 20. točko njegove obrazložitve), tako da se je v bistvu oprlo (sicer ne izrecno, vendar je sodilo s tem skladno) na prednostno načelo iz 6. člena SPZ, da če je na isti stvari več stvarnih pravic iste vrste, ima prej pridobljena prednost pred pozneje pridobljeno, in na peti odstavek 371. člena ZFPPIPP, da če je premoženje, ki spada v posebno razdelitveno maso, predmet več ločitvenih pravic, se terjatve, zavarovane z njimi, plačajo po vrstnem redu pridobitve ločitvenih pravic. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v opisanih (dejanskih in procesnih) okoliščinah ni moglo razsoditi drugače. 5. Ni odločilno, kar poudarja pritožnik, ali se je premoženje cenilo in prodajalo kot celota ali po delih, pač pa ali so ti deli deli celote (podobno sklep Cst 448/2016, 10. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno, skladno s stališči iz že navedenih sodb III Ips 95/2015 in I Cpg 573/2018 razložilo pojem splošnega prepričanja iz prvega odstavka 16. člena SPZ (12. točka obrazložitve). V nadaljevanju ni uporabilo kriterija, ali je sporne stvari mogoče razstaviti, ne da bi se poškodovale, temveč kriterij nekompletnosti enih brez drugih oziroma funkcionalne povezanosti obojih.

6. Pritožbeno sodišče se večidel strinja s prvostopenjskim, ki je v 17. točki izpodbijanega sklepa utemeljevalo: "_Upnik EKO SKLAD [tj. pritožnik] zatrjuje, da ker bioplinarna ne deluje in tudi v prihodnje ne bo delovala, sporne premičnine zato ne služijo več prvotnemu namenu in so tako samostojen predmet stvarnih pravic. Lahko se jih brez škode do (nedelujočega) objekta odstrani. Sodišče je zato presojalo, do kdaj [je] še obstajala [funkcionalna] povezava med glavno stvarjo in premičninami [...]. Samo dejstvo, da sedaj bioplinarna zaradi določenih nepovezanih okoliščin ne deluje (ker denimo nima ustreznega dovoljenja ali zaradi slabega finančnega stanja), ni pravno odločilno, ker je pomembno stanje in namen spornih premičnin ob vgradnji oziroma najkasneje ob začetku stečajnega postopka (podobno sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 573/2018 z dne 4. 9. 2018 v isti zadevi). Sodišče še poudarja, da v konkretnem postopku nastopa stečajni dolžnik, ki predstavlja kompleks (nedelujoče) bioplinarne, torej objekt skupaj z vso opremo, ki v tem kontekstu predstavlja njegove sestavne dele. Kljub nedelovanju objekta so premičnine še vedno del njegove opreme in mu tudi pripadajo. Funkcionalna veza tako v tem primeru še obstaja."_ Če status sestavine lahko utemelji funkcionalna povezanost delov in celote (kriterij kompletnosti), je tudi po presoji pritožbenega sodišča (ki to svoje materialnopravno izhodišče, vsaj v njegovi splošni, rudimentarni obliki, sodeč po zgornjem citatu, ne deli samo s sodiščem prve stopnje, temveč tudi s pritožnikom) dosledno, da ko takšna povezanost preneha (vendar pa mora po presoji pritožbenega sodišča to biti trajno in nepovratno: treba je upoštevati, da se okvare naprav pogosto lahko in tudi se odpravljajo, izrabljene sestavine zamenjajo z novimi ipd.), ni več razloga za prepričanje (in to natanko s pomenom iz 16. člena SPZ) o določenih delih kot sestavinah neke celote. Treba je dodatno precizirati tudi časovno komponento, ki je v zadevah, kot je ta, pravno pomembna. S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje v zgornjem odlomku sklicevalo na pritožbeno sodbo, v kateri je bilo (_obiter dictum_) rečeno, kar je bilo zgoraj citirano. Po presoji pritožbenega sodišča pa odločilni moment, v katerem mora obstajati funkcionalna povezanost delov in celote, narekuje drugi odstavek 371. člena ZFPPIPP, po katerem se iz razdelitvene mase plačajo terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, če so bile priznane s pravnomočnim sklepom o preizkusu. Važno je torej, kakšno vsebino v poštev prihajajočih ločitvenih pravic (tj. njihova obseg in razmerje) je začrtala (na način, razložen dve točki obrazložitve višje) ob izdaji sklepa o preizkusu ločitvenih pravic (ne)obstoječa funkcionalna povezanost spornih stvari (v tej zadevi: spornih premičnin in bioplinarne). Kritični datum v tej zadevi je tako 26. 10. 2015. 7. Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo kriterija, ali spornih premičnin od bioplinarne ni mogoče ločiti brez poškodovanja enega ali drugega, glede tega ni moralo izvajati dokaza z izvedencem, kot je razložilo že samo. Iz razlogov, pojasnjenih v prejšnji točki, pa pritožnik ne more uspeti z očitkom, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bil predlagal imenovanje izvedenca tudi zaradi ugotavljanja, ali je bioplinarna še v stanju, da lahko obratuje brez večjih investicijskih vzdrževanj in menjav opreme, torej ali sporne premičnine še služijo prvotnemu namenu oziroma ali še obstaja funkcionalna povezava med glavno stvarjo in spornimi premičninami. S tem očitkom ne more uspeti zato, ker stanje s časovne perspektive z izpodbijanim sklepom zavrnjenega ugovora (tj. leta 2023) ni več pravno pomembno.

8. Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno ne zato, ker je brez izvedenčeve asistence zaključevalo (v 13. in 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa2), da so sporne nepremičnine "vitalne" za delovanje bioplinarne in so zato njene sestavine (tudi po presoji pritožbenega sodišča je sicer vsaj _prima facie_ zagotovo tako), pač pa ker obstoj takšne funkcionalne povezanosti ob vgradnji teh premičnin v bioplinarno ni bil sporen (to izhaja še tudi iz pritožbe), pritožnik pa se ni skliceval na to, da bi bil v ugovoru zatrjeval in dokazoval, da se je stanje spremenilo (tj. da je takšna povezanost prenehala, in to trajno, nepovratno) do izdaje sklepa o preizkusu ločitvenih pravic leta 2015 (neodločilna je torej pritožbena trditev iz leta 2023, da bioplinarna "že več let ne deluje").

9. Iz doslej pojasnjenih razlogov pritožba ne more uspeti ne glede na morebitno utemeljenost očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o dotrajanosti spornih premičnin (v času cenitve leta 2017) (po presoji pritožbenega sodišča se sicer je dovolj jasno opredelilo z nasprotnim stališčem, ki izhaja s konca zgoraj citiranega odlomka iz 17. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa: ni nujno, da se sodišče izrecno opredeli do stališč, ki so očitno samo neposredno nasprotna njegovim obrazloženim stališčem). Dotrajanost sama po sebi ni odločilna (dotrajane sestavine je načeloma mogoče zamenjati z novimi), poleg tega pa ni odločilno stanje leta 2017. 10. Ravno tako ne more pritožba uspeti, neoziraje se na utemeljenost očitka, da se sodišče ni opredelilo do pritožnikovega ugovornega sklicevanja na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II R 26/2014 z dne 13. 8. 2014. Tudi do tega se je sicer dovolj jasno konkludentno opredelilo s tem, da je zagovarjalo drugačno stališče, pri čemer je treba upoštevati, da je šlo tam za odločanje v sporu o pristojnosti v zadevi zavarovanja z začasno odredbo, v katerem ni bila vzpostavljena kontradiktornost med strankama, v katerem je bilo kompetenčno dejansko stanje odvisno zgolj od navedb predlagatelja zavarovanja, v katerem se je pristojnost določala glede na premičnine kot prvonavedeni predmet zavarovanja, ki ga je kot takšnega določil predlagatelj, v katerem se ni izrecno pretresalo vprašanja sončne elektrarne kot sestavine parcele in pravnih posledic odločitve o tem vprašanju, in v katerem nikakor ni že načelno izključeno, da bi to vprašanje lahko odprl ugovor nasprotnika zavarovanja, ki spada v stadij postopka po zgoraj navedenem sklepu II R 26/2014 - analogije med predmetom odločanja v tistem in v izpodbijanem sklepu so bile zaradi njune velike različnosti tako nezanesljive in šibke, da jih sodišče prve stopnje ni moralo še izrecno analizirati. Pritožba pa ne more iz tega razloga uspeti, tudi ker je prvostopenjsko obrazložitev pravkar dopolnilo pritožbeno sodišče. 11. Pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo napak sojenja, na katere opozarja pritožnik, niti ne tistih, na katere samo pazi (po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se smiselno uporablja po prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP), zato je sklep potrdilo in zavrnilo pritožbo (smiselno uporabljeni 363. člen v zvezi s 366. členom in 2. točko 365. člena ZPP).

1 Pa čeprav je bil po stališču sodišča iz izpodbijanega sklepa tisti sklep napačen, saj so z vgradnjo spornih premičnin v bioplinarno te izgubile lastnost samostojnih stvari, s čimer pritožnik na njih ni mogel pridobiti zastavne pravice (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). 2 _"13. Iz seznama preizkušenih terjatev izhaja, da je kontejnerska kogeneracijska enota namenjena soproizvodnji električne energije in toplote iz bioplina, plinohram je namenjen shranjevanju bioplina, hladilni stolp služi hlajenju vode za hlajenje substrata in pregnitega blata, mehčalna naprava služi pripravi (mehčanju) hladilne vode, oprema v kotlovnici je namenjena proizvodnji vroče vode za potrebe procesa in ogrevanja, kompresorska postaja pa je potrebna za pripravo komprimiranega zraka za tehnološke potrebe.14. Sporne premičnine niso spojene z nepremičnino, pri njih tako ne gre za mehansko povezavo in se jih lahko brez škode do glavne stvari loči od nepremičnine. Postavitev izvedenca, ki bi potrdil nesporno dejstvo, da se te premičnine lahko fizično ločijo od glavne stvari, tako ni potrebna. Vendar pa že na podlagi zgornjega opisa rabe teh premičnin jasno izhaja ugotovitev, da delovanje bioplinarne brez teh predmetov (opreme) ni mogoče. Glavna stvar (bioplinarna) je tako brez njih nekompletna oziroma nedokončana glede na njen namen. Gre torej za vitalne dele konkretnega objekta, od katerih je odvisno delovanje bioplinske elektrarne. Sporne premičnine zato predstavljajo njene sestavine. Sodišče pri tem še dodaja, da EKO SKLAD predstavljeni rabi spornih premičnin ni ugovarjal."_