Jedro

Če je v zavarovanje denarne terjatve zastavljena denarna terjatev, jo mora zastavni upnik (ki je hkrati cesionar) ob zapadlosti izterjati, dolžnik (ki je obenem tudi cessus) pa jo lahko veljavno izpolni samo njemu. Obstoj zavarovane terjatve na njuno razmerje ne vpliva, ker ima njeno prenehanje za posledico samo zahtevo zastavnika proti zastavnemu upniku na vrnitev zastavljene terjatve.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.155.149,00 SIT, kolikor je znašala škoda na vozilu, ki ga je zavarovanec kasko zavaroval pri toženi stranki, polico pa vinkuliral tožeči stranki, z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se proti sodbi ni pritožila.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišča prve stopnje ni uporabilo 989. člena v zvezi z 971. členom ZOR ter 938. člena v zvezi z 987. členom ZOR. Podredno uveljavlja še bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama. Tožena stranka nanjo ni odgovorila. Tožeča stranka pa je odgovorila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev, hkrati pa zahtevala povrnitev stroškov odgovora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je zavarovanec tožene stranke prenesel (vinkuliral) zavarovalno polico kasko zavarovanja osebnega avtomobila tožeči stranki v zavarovanje posojila, ki ga je prejel od nje. To pomeni, da je tožeča stranka v zavarovanje svoje denarne terjatve v zastavo prejela bodočo in pogojno denarno terjatev zavarovanca proti toženi stranki. Ni sporno, da je bila tožena stranka kot dolžnik v zastavo dane terjatve o zastavi obveščena, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi potrdila o vinkulaciji. Zavarovanec tožene stranke in tožeča stranka sta torej sklenila pogodbo o zastavi terjatve, na podlagi katere je tožeča stranka na terjatvi zavarovanca do tožene stranke pridobila zastavno pravico (prvi odstavek 989. člena ZOR). Terjatev ji je zavarovanec izročil s cesijo v zavarovanje po 445. členu ZOR. Ko zastavljena terjatev zapade v plačilo, jo mora zastavni upnik izterjati (prvi odstavek 993. člena in 445. člen ZOR). Na zastavnikovo zahtevo mora izterjani denarni znesek položiti pri sodišču (tretji odstavek 993. člena ZOR), a taka zahteva v postopku na prvi stopnji ni bila niti zatrjevana. Ob zapadlosti zavarovane denarne terjatve lahko zastavni upnik od izterjane denarne terjatve zase obdrži toliko, kolikor je potrebno za poplačilo zavarovane terjatve, razliko pa mora izročiti zastavniku (tretji odstavek 993. člena in 445. člen ZOR). Dolžnik zastavljene terjatve (cessus), ki je bil obveščen o njenem odstopu, pa lahko po določbi drugega odstavka 438. člena ZOR veljavno izpolni svojo obveznost samo zastavnemu upniku (cesionarju). Iz tega sledi, da lahko dolžnik zastavljene terjatve to terjatev ob navedenih pogojih veljavno izpolni samo zastavnemu upniku, vse dokler ta ima zastavljeno terjatev. Obstoj ali prenehanje zavarovane terjatve na to njegovo obveznost ne vpliva. Prenehanje terjatve, katere izpolnitev je bila zavarovana z zastavo, ima namreč po 987. členu ZOR za posledico, da mora zastavni upnik zastavniku vrniti zastavljeno stvar. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moral zavarovalno polico devinkulirati, kar izhaja tudi iz potrdila o vinkulaciji. Trditve, da bi bila polica devinkulirana, pa tožena stranka po ugotovitvi prvostopenjske sodbe ni podala.

Dolžnik zastavljene terjatve se torej ne more upreti plačilu zastavnemu upniku z ugovorom, da je prenehala z njo zavarovana terjatev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ima sicer prav, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe ni navedlo materialnega prava, ki ga je uporabilo. To je utemeljena kritika sodbe, ne pomeni pa, da materialno pravo vsebinsko ni bilo pravilno uporabljeno. Iz spredaj navedenih določb ZOR namreč sledi, da je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku materialnopravno popolnoma pravilna. Sodišče prve stopnje je očitno uporabilo določbo 989. člena ZOR o zavarovanju terjatve z denarno terjatvijo. Te določbe pa ni bilo mogoče uporabiti v zvezi z določbo 971. člena ZOR, kakor meni zahteva za varstvo zakonitosti. 971. člen ZOR namreč govori o zavarovanju bodoče in pogojne obveznosti, v obravnavanem primeru pa je bila zavarovana obveznost iz posojilne pogodbe (torej obstoječa in nepogojna obveznost), bodoča in pogojna je bila samo v zavarovanje dana terjatev. Tudi določbe 938. člena ZOR v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti, saj ta govori o pravicah zastavnih upnikov na zavarovani stvari (to je bil v tem primeru osebni avtomobil). Določbo 987. člena ZOR pa je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno, ko je povedalo, da ugovor neplačila zavarovane terjatve ni utemeljen in bi se tožena stranka v tej pravdi lahko rešila samo s predložitvijo devinkulacijske izjave, ki pa je sploh ni zatrjevala.

Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da do zmotne uporabe materialnega prava, zatrjevane v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni prišlo. Zato je obravnavalo še podredno uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta naj bi bila potrditvi zahteve za varstvo zakonitosti storjena, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, kakšna je pravna narava potrdila o vinkulaciji in ali je terjatev tožeče stranke prenehala, ker je zavarovanec odplačal posojilo. Pomanjkanje razlogov o pravni naravi potrdila o vinkulaciji pa ni pomanjkanje razlogov o kakšnem odločilnem dejstvu, ampak kvečjemu o materialnem pravu, kar ne predstavlja očitane bistvene procesne kršitve. Dejstvo, ali je zavarovanec odplačal tožeči stranki posojilo, pa za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno, kar je obrazloženo že v zvezi z uporabo določbe 987. člena ZOR.

Ker ni podana nobena od kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je vrhovno sodišče na podlagi določbe 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrnilo.

Skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP je vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker ni zakonske podlage, po kateri bi vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti v primeru njene neuspešnosti moral povrniti stroške stranki, ki je odgovorila na zahtevo in v postopku odločanja o njej uspela, je odločilo, da tožeča stranka svoje stroške za odgovor na zahtevo trpi sama. Toženi stranki pa ni mogoče naložiti povrnitve stroškov zato, ker ni z ničemer prispevala k njihovemu nastanku.