Jedro

Toženka ni dokazala, da bi tožniku bilo na predpisan način odrejeno nadurno delo, ki bi ga tožnik odklonil. Glede na to, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi neutemeljenosti pisnega opozorila, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na utemeljenost očitka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne opredeljuje, saj to ne bi vplivalo na drugačno presojo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- delno spremeni v delu zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 27. 6. 2024 tako, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 27. 6. 2024, nezakonita;

- delno razveljavi v preostalem delu zavrnitve tožbenega zahtevka, vključno z odločitvijo o tožnikovih pravdnih stroških, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivnega razloga z dne 27. 6. 2024, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem pravnomočne odločitve sodišča, reparacijo do tega dne in denarno povračilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da nadurno delo odreja delodajalec, ki je o tem dolžan obvestiti delavca v posameznem dnevu. Vztraja, da mu vodja skladišča 18. 6. 2024 ni (ustno ali pisno) odredil nadurnega dela. Zgolj seznanjenost tožnika z možnostjo opravljanja nadurnega dela ob podpisu pogodbe o zaposlitvi ne zadošča in ne predstavlja ustrezne odreditve nadurnega dela skladno z drugim odstavkom 144. člena ZDR-1. Toženka, ki organizira delovni proces, odreja nadurno delo, kadar je to potrebno. Tega ne more prepustiti tožniku. Poleg tega toženka ni predložila internega akta, ki bi določal drugačno razporeditev delovnega časa v tednu, ko je tožnik delal do 15. ure. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik večkrat odklonil nadurno delo v tednu od 17. 7. 2023 do 21. 7. 2023. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali so bile tožniku v tem tednu dejansko odrejene nadure. To vprašanje je ključno za presojo, ali je tožnik kršil svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje stališču prve stopnje, da bi moral tožnik očitani kršitvi iz leta 2023 oporekati že na zagovoru. Tožnik ji je oporekal v sodnem postopku s tem, ko je zatrjeval, da mu nadurno delo v spornem obdobju ni bilo pravilno odrejeno. Ker toženka ni dokazala, da je tožnik v tednu od 17. 7. 2023 do 21. 7. 2023 vsakodnevno odklonil opravljanje odrejenega nadurnega dela, ni izpolnjen pogoj za zakonitost odpovedi iz krivdnega razloga. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Tožnik je bil zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 1. 2020 na delovnem mestu skladiščni manipulant. Toženka mu je 27. 6. 2024 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Očitala mu je, da je 18. 6. 2024 zapustil delovno mesto pred dogovorjenim časom za odhod in tako dopustil, da so zunanji vozniki sami brez njegovega nadzora v skladišču delodajalca v PC A., na naslovu B., nalagali blago na kombije, ki se je nahajalo v skladišču; da je tožnik skladišče, v katerem je bilo blago v vrednosti približno milijon in pol evrov, zapustil in pustil odklenjeno ter s tem spravil toženko v položaj, da bi lahko nastala velika materialna škoda. Tožnik je ob 15.03 zapustil delovno mesto, čeprav je bil dogovorjen s toženko, da ta dan opravi nadurno delo, in sicer tako, da v skladišču ostane, dokler ni naložen zadnji kombi, in zaklene skladišče. Z opisanim ravnanjem je zavestno ignoriral toženkino navodilo in zapustil delovno mesto brez opravičljivega razloga in navedene odsotnosti kasneje ni opravičil.

7.Pred odpovedjo je toženka tožnika 7. 8. 2023 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe v primeru ponovne kršitve. V njem mu je očitala, da je v obdobju od 14. 6. 2023 do 20. 7. 2023 14-krat zamudil na delo in da je v obdobju od 17. 7. 2023 do 21. 7. 2023 vsak dan odklonil nadurno delo, čeprav mu je bilo to vnaprej in pravočasno odrejeno.

8.Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju splošnih izpovedi zakonite zastopnice toženke in priče C. C., zlasti glede na to, da bi lahko toženka evidenco delovnega časa predložila v spis, presodilo, da je pisno opozorilo glede zamujanja na delo tožnika neutemeljeno, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Glede drugega očitka odklanjanja nadurnega dela pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zakonita zastopnica toženke in priči sicer niso izpovedali o tem, da bi tožnik z delovnega mesta predčasno in v nasprotju z odredbo nadrejenega odšel ravno v tednu od 17. 7. (ponedeljek) do 21. 7. 2023 (petek). Kljub temu je presodilo, da je bil tožnik v navedenem tednu dežuren, takrat pa je bil dolžan po potrebi opraviti tudi nadurno delo po 15. uri. Po stališču sodišča prve stopnje bi tožnik v nasprotnem primeru na zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi gotovo izpostavil tudi neutemeljenost očitka iz opozorila, pa tega ni storil.

9.Po prvem odstavku 144. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je dolžan delavec v določenih primerih na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa (nadurno delo), in sicer: v primerih izjemoma povečanega obsega dela; če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi; če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela; če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa; ter v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Drugi odstavek istega člena določa, da mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela; če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno; v tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu. Že iz navedene opredelitve odrejanja dela preko polnega delovnega časa nedvomno izhaja, da je za odrejanje takega dela odgovoren delodajalec. Zakonska določba, da mora delodajalec delavcu v zakonsko določenih primerih nadurno delo odrediti pisno (oziroma v določenih primerih vsaj ustno) predstavlja obveznost delodajalca, da odreditev nadurnega dela delavcu sporoči jasno in določno, namenjena pa je tudi evidenci in morebitnemu nadzoru nadurnega dela.

10.Nadurno delo je mogoče uvesti le v izjemnih, nujnih in nepredvidenih okoliščinah, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 146. člena ZDR-1, v katerem je določeno, da se nadurno delo po 144. členu tega zakona ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Stranki sta v 5. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2020 določili, da lahko delodajalec zaradi narave dela delavcu delovni čas med letom neenakomerno razporedi, v okviru tedna, meseca ali leta, upoštevajoč pri tem zakonske določbe, določbe kolektivne pogodbe in internega akta, vendar v koledarskem letu povprečna delovna obveznost ne sme biti daljša od polnega delovnega časa. Vrsta in oblika delovnega časa za posamezna področja in način razporejanja delovnega časa preko tedna in meseca so dogovorjeni z internim aktom delodajalca. Toženka ni predložila internega akta, ki bi določal drugačno razporeditev delovnega časa v času od 17. 7. 2023 do 21. 7. 2023.

11.Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da toženka ni dokazala, da bi mu bilo v tednu od 17. 7. 2023 do 21. 7. 2023 na predpisan način odrejeno nadurno delo, ki bi ga tožnik odklonil. Ker toženka v zvezi s tem ni predložila dokazov3 oziroma dejanskih okoliščin glede uvedbe vsakodnevnega nadurnega dela v navedenem tednu niti ni zatrjevala, ni mogoče po vsebini presojati očitka, da je nadurno delo odklonil. Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi na zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi gotovo izpostavil tudi neutemeljenost očitka iz opozorila, pa tega ni storil. Tega tožnik ni bil dolžan storiti, saj nasprotovanje očitkom iz pisnega opozorila na zagovoru ni pogoj za sodno varstvo. Svoje nestrinjanje s pisnim opozorilom je lahko izrazil (seveda pravočasno) v sodnem sporu, kar je tudi storil. Glede na vse navedeno je pisno opozorilo neutemeljeno.

12.Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora biti izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 (pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja). Pisno opozorilo pred odpovedjo mora biti utemeljeno. Če ni, pogoj za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen. Glede na to, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi neutemeljenosti pisnega opozorila, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na utemeljenost očitka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne opredeljuje, saj to ne bi vplivalo na drugačno presojo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13.Zaradi zmotne materialnopravne presoje utemeljenosti pisnega opozorila je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2024. Ker je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje v zvezi s preostalim delom tožbenega zahtevka ostalo nepopolno ugotovljeno, je v preostalem izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in odločiti o ostalih zahtevkih. V zvezi s tem bo treba ugotoviti še odločilna dejstva glede datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacije in denarnega povračila, česar sodišče prve stopnje v dosedanjem sojenju še ni ugotavljalo. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Opis očitka odklonitve nadurnega dela je pavšalen. Za razliko od odpovedi toženka v pisnem opozorilu ni pojasnila, v kakšnih dejanskih okoliščinah je bilo tožniku odrejeno nadurno delo (iz katerega razloga in na kakšen način je bilo odrejeno). Očitek mora biti vsebinsko konkretiziran do te mere, da je razumljivo, katere so tiste dejanske okoliščine, ki so privedle do odreditve nadurnega dela in nato do njegove odklonitve.

2Prim. zadevo VS RS VIII Ips 288/2008.

3Zakonita zastopnica toženke je v zvezi s pisnim opozorilom pred odpovedjo izpovedala, da bo glede odklonitve nadurnega dela izpovedal točno vodja skladišča, ki se okoliščin v zvezi s tem ni spomnil.

4Prim. zadevi VS RS VIII Ips 135/2008 in VDSS Pdp 118/2024.

Zveza: