Jedro

Kljub temu, da obdolženec ni več v priporu, je za odločitev o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti podan obdolženčev pravni interes.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 16419/2015 z dne 17. 5. 2015 odredil pripor zoper obdolženca iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po drugem in tretjem odstavku 226. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 16419/2015 z dne 19. 5. 2015 pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obdolženčevi zagovorniki, in sicer, kot navajajo uvodoma, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Navajajo, da obdolženec ni begosumen, saj ga na tujino, razen poslovnih vezi, nič ne veže. Ocenjujejo, da iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa ne izhajajo konkretni razlogi o obstoju begosumnosti, prav tako je v zvezi z odločilnimi dejstvi podano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe o listinah in samimi temi listinami. Ker se zunajobravnavni senat v sklepu ni opredelil do pritožbenih navedb glede (ne)obstoja pripornega razloga, je podana kršitev pravice do pravnega sredstva in enakega varstva pravic. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa in sicer tako, da se obdolžencu pripor odpravi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je v skladu z določbami ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka le v taksativno naštetih primerih odreditve in podaljšanja pripora, pri čemer je navedena ureditev namenjena zagotavljanju enotne uporabe zakona glede pripora, ki najhuje posega v pravice obdolžencev. V konkretnem primeru je bil pripor nadomeščen z ukrepom varščine, zato pravni položaj obdolženca na opisan način ni spremenjen, kar pomeni, da zoper izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora ni dopustno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteve ni mogoče vložiti niti zoper pravnomočne sklepe o odreditvi nadomestnih ukrepov za pripor.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki so o njem podali izjavo z dne 17. 6. 2015. Zagovorniki nasprotujejo navedbam vrhovnega državnega tožilca in navajajo, da iz odgovora ne izhajajo konkretni razlogi, zaradi katerih naj bi bila zahteva za varstvo zakonitosti nedopustna in neutemeljena. Po navedbah zagovornikov je v konkretni zadevi kljub dejstvu, da je bil pripor zoper obdolženca že odpravljen, potrebno presoditi, ali je bil pripor odrejen v skladu z določbami Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in ZKP.

B.

5. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da v času vložitve in odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora obdolženec ni bil več v priporu; preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom II Kpr 16419/2015 z dne 21. 5. 2015 sprejel varščino za obdolženca in nato s sklepom II Kpr 16419/2015 z dne 21. 5. 2015 pripor zoper obdolženca odpravil. Navedeno ne spreminja dejstva, da je bil zoper obdolženca s sklepom z dne 17. 5. 2015 odrejen pripor, ki je dne 19. 5. 2015 postal pravnomočen. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora pa je glede na četrti odstavek 420. člena ZKP dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Kljub temu, da obdolženec več ni v priporu, je za odločitev o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti podan obdolženčev pravni interes, saj bi lahko v primeru ugoditve zahtevi za varstvo zakonitosti zahteval povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti(1).

6. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijajo obstoj pripornega razloga begosumnosti in navajajo, da dejstva v zvezi z obdolženčevimi državljanstvi, stalnim prebivališčem in premoženjem v tujini ne kažejo na konkretno nevarnost, da bo obdolženec zapustil Republiko Slovenijo in pobegnil. Obdolženec ima v Republiki Sloveniji družino, zaposlitev, prijatelje in premoženje, v Sloveniji pa prebiva vse od leta 1988. Obdolženca na tujino, razen poslovnega sodelovanja, nič ne veže, s policijo pa je sodeloval tako v prejšnjih predkazenskih postopkih kot tudi v konkretnem postopku, zato nevarnost, da bi obdolženec pobegnil, ni podana. Ker naj bi izpodbijani pravnomočni sklep glede pripornega razloga begosumnosti vseboval zgolj abstraktne, ne pa konkretnih razlogov, zagovorniki uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po navedbah zagovornikov se sodišče druge stopnje v sklepu ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z obdolženčevimi osebnimi okoliščinami, zato naj bi bila podana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Ker naj bi bila obrazložitev drugostopenjskega sklepa pomanjkljiva, s čemer je bila pravica do pravnega sredstva obdolžencu zagotovljena zgolj na formalni ravni, zagovorniki uveljavljajo kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS in enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

7. ZKP v 1. točki prvega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Pritrditi je potrebno zagovornikom, da na begosumnost ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da oseba ni državljan Republike Slovenije ter da v Sloveniji nima (prijavljenega) stalnega prebivališča. Pri presoji, ali je podana nevarnost, da bo določena oseba pobegnila, namreč ni poglavitno odgovoriti na vprašanje, ali bo odšla v tujino, pač pa ali bo (bodisi v tujini bodisi v Republiki Sloveniji) poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom, da bi jo izsledili(2). V sklepu o odreditvi pripora morajo biti navedene konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženec pobegnil, vendar to ne pomeni, da je begosumnost podana zgolj v primeru, da se je oseba, zoper katero je odrejen pripor, že skrivala, poskušala pobegniti ali je pobegnila in s tem onemogočila (uspešno) izvedbo kazenskega postopka.

8. Vrhovno sodišče glede na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje v času odreditve pripora ugotavlja, da je priporni razlog begosumnosti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu izkazan v zadostni meri. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključek o begosumnosti obdolženca utemeljili s številnimi okoliščinami, in sicer, da ima obdolženec državljanstvo treh držav (Republike Slovenije, Republike Srbije in Črne Gore), stalno prebivališče v kraju Prokuplje, Končić v Srbiji, kraj njegovega bivališča v Črni Gori, kjer naj bi imel tudi premoženje, pa je neznan. Sodišči prve in druge stopnje sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zaključili, da je na podlagi zbranih dokazov mogoče sklepati, da obdolženec ne odhaja le v Srbijo in Črno Goro, pač pa tudi v Bosno in Hercegovino, pri čemer obdolženec v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora tudi sam priznava, da odhaja v tujino, kjer ima poslovne stike. Obdolženec je prav tako družbenik več tujih pravnih oseb, kar mu omogoča, da v tujini živi z namenom, da se izogne kazenskemu postopku, saj mu status družbenika v teh družbah zagotavlja vse materialne možnosti ne le za lastno preživljanje, temveč za preživljanje njegove celotne družine. Tako Srbija kot Črna Gora na podlagi mednarodnih sporazumov, navedenih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ne bi dovolile izročitve svojega državljana pravosodnim organom Republike Slovenije. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da pogovor obdolženca s kriminalistom v času, ko je bil obdolženec v Srbiji in še ni bil seznanjen s tem, da mu bo ob prihodu v Republiko Slovenijo odvzeta prostost, in tudi ne s tem, katero kaznivo dejanje se mu bo očitalo ter kakšna prostostna kazen mu grozi, ne more spremeniti ocene obdolženčeve begosumnosti. Tudi dejstvi, da naj bi obdolženec povzročil upnikom škodo v višini 57.649.925,31 EUR in teža kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora od enega do osmih let, še dodatno potrjujeta, da je verjetnost, da se bo obdolženec poskušal z begom v tujino izogniti kazenskemu postopku, podana (točke 151-161 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje in točke 16-31 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). Zagovorniki z navedbami o osebnih okoliščinah obdolženca izražajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer zagovorniki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Iz navedenega izhaja, da izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje (dovolj jasne) razloge o odločilnih dejstvih, sodišče druge stopnje pa je v sklepu odgovorilo na vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna in druga pomembna dejstva, zato kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prvega odstavka 395. člena ZKP in kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS niso podane. Ker zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niso navedli, s čim naj bi bila obdolžencu kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb zagovornikov ni presojalo.

10. V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki ponovno uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z obravnavano kršitvijo glede precejšnjega nasprotja, ki naj bi bilo podano v sklepu sodišča prve stopnje ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Zagovorniki navedene kršitve niso uveljavljali v pritožbi z dne 18. 05. 2015, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložniki niso navedli, da kršitve niso mogli uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne morejo uveljavljati. Glede obravnavane kršitve, s katero naj bi bil prav tako obremenjen sklep sodišča druge stopnje, zagovorniki niso navedli konkretnih razlogov o listinah in konkretnih listin, glede katerih naj bi bilo podano precejšnje nasprotje. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

(1) Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-5/93 z dne 18. 4. 1996. (2) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-185/95 z dne 24. 10. 1996.