Jedro

Če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora delavec poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V nasprotnem primeru ni pravne podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Ker tožnik ugotovitve obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni zahteval, obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama pa je bil sporen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je drugo tožena stranka dolžna tožniku plačati neto znesek 5.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2012 do plačila, da je prvo tožena stranka dolžna od tega zneska obračunati in plačati potrebne davke in prispevke ter da je drugo tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, vse v 8 dneh (točka I izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je prvo tožena stranka dolžna tožniku plačati neto znesek 5.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2012 do plačila in od navedenega zneska obračunati in plačati potrebne davke in prispevke ter da je drugo tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, vse v 8 dneh (točka II izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženima strankama nerazdelno povrniti njune stroške postopka v znesku 1.231,33 EUR (točka III izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.), tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo procesno napačno, ko je odločilo tako o primarnem kot tudi o podrednem tožbenem zahtevku, zato je potrebno izpodbijano sodbo že iz tega razloga razveljaviti. Sodišče prve stopnje bi se moralo, če ni ugotovilo elementov delovnega razmerja, izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti v obravnavanje sodišču splošne pristojnosti. Tožnik je od prvo tožene stranke utemeljeno zahteval plačilo za delo, pravno podlago spornega razmerja pa predstavljajo tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v zvezi s pogodbo o delu. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil obstoj delovnega razmerja med strankami sporen. Pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko je bila realizirana, obseg dela pa je bil takšen, kot je to običajno pri pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za polni delovni čas. Tožnik je bil v času, ko ni bil zaposlen pri drugih delodajalcih, zaposlen pri toženi stranki. Delo je opravljal po njenih navodilih in z njenimi delovnimi sredstvi, zato je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da delovno razmerje med strankami ni bilo vzpostavljeno. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožba uveljavlja protispisnost glede ugotovitve, da delovno razmerje med strankami ni bilo vzpostavljeno, čeprav sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo. Ugotovilo je le, da tožnik ni uveljavljal sodnega varstva glede obstoja delovnega razmerja po ustni pogodbi o zaposlitvi.

6. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo "procesno napačno", ko je odločilo tako o primarnem kot tudi o podrednem tožbenem zahtevku. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 2. 10. 2014 (list. št. 40-43) modificiral tožbeni zahtevek in poleg primarnega postavil tudi podredni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo, zato je ravnalo skladno z določbami 310. člena v zvezi s tretjim odstavkom 182. člena ZPP, ko je presojalo tudi utemeljenost podredno postavljenega tožbenega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je bil v obdobju od 1. 6. 2011 in 31. 7. 2012 zaposlen pri toženih strankah na podlagi ustne pogodbe o zaposlitvi, vendar za opravljeno delo ni prejel celotnega plačila. Od toženih strank je zato zahteval izplačilo premalo izplačanih plač ter obračun ustreznih davkov in prispevkov. Glede na navedbe toženih strank je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obstoj delovnega razmerja med strankami sporen. Ker pa tožnik ugotovitve obstoja delovnega razmerja s tožbenim zahtevkom ni zahteval, je primarni in podredni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (točka I in II izreka sodbe).

9. V skladu s točko b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Ker je tožnik v postopku na prvi stopnji zatrjeval tako obstoj pogodbe o zaposlitvi, kot tudi delovnega razmerja pri toženih strankah, je stvarna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v tej zadevi podana. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da se tožbeni zahtevek nanaša na delo, opravljeno izven delovnega razmerja, da v obravnavani zadevi ne gre za spor, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče ter da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo odstopiti v obravnavanje sodišču splošne pristojnosti.

10. V skladu z določbo 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je do terjatev iz delovnega razmerja upravičen delavec, ki je v delovnem razmerju pri delodajalcu, te terjatve pa lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem (četrti odstavek 204. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da mora delavec, če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja (v nasprotnem primeru za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja ni pravne podlage). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da obstoj delovnega razmerja v obravnavani zadevi ni bil sporen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta namreč obe toženi stranki obrazloženo prerekali, da bi bil tožnik pri njiju v delovnem razmerju. Ker tožnik ugotovitve obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni zahteval, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, iz istega razloga pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnik obstoj delovnega razmerja utemeljuje v pritožbi.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil.