Jedro

Sodišče prve stopnje, potem ko je dvomilo v izvedeniško mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, ni opravilo neposrednega zaslišanja sodnega izvedenca na glavni obravnavi. V obrazložitvi pa tudi ni navedlo, kako je presodilo verodostojnost protislovnih dokazov. Zato je prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obtoženega M. V. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi predvsem očita sodišču prve stopnje, da ni ocenilo izpovedbe oškodovanca, kateremu ni verjelo. Tudi se ni izrecno opredelilo o tem, ali verjame priči T. ali ne in omenja navedbo sodišča, da bi pričanje te priče lahko bilo "nekoliko sporno". Ne strinja se tudi z oceno prvostopenjskega sodišča glede izpovedbe priče Ž. M., ki ga je ocenilo kot nepristransko pričo. V zvezi s to pričo omenja razlike v izpovedbah v preiskavi in na glavni obravnavi. Poudarja tudi, da bi moralo sodišče izvedenca sodno medicinske stroke zaslišati, če je dvomilo v pravilnost njegovih ugotovitev. Ne strinja se tudi z razlago določila 1. odstavka 17. člena ZKP kot je obrazložena v izpodbijani sodbi.

Obtoženi M. V. je po prejemu izpodbijane sodbe vložil "pritožbo". Iz vsebine vloge pa je razvidno, da gre za odgovor na pritožbo državne tožilke. Obtoženec se z vsebino oprostilne sodbe strinja in torej smiselno predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Višja državna tožilka je predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Državna tožilka v pritožbi utemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede verodostojnosti in nepristranskosti prič M. Š. in Ž. M.. Kot je že sodišče prve stopnje samo ugotovilo, gre za razlike pri izpovedbah obeh prič med seboj, pa tudi glede na obtoženčev zagovor. Državna tožilka pa opozarja zlasti še na razlike v izpovedbi priče Ž. M. v preiskavi in nato na glavni obravnavi, ki pa jih sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo. Pritožbeno sodišče se tako strinja s pritožbeno navedbo, da vseh razlik v izpovedbah ni moč pripisati le "naglemu teku dogodku med in po pretepu ter časovni odmaknjenosti dogodka", kot je navedlo prvostopenjsko sodišče. Sodišče prve stopnje niti ni ocenilo oškodovančeve izpovedbe niti ni navedlo zakaj mu ni verjelo kljub temu, da izpovedb med kazenskim postopkom ni spreminjal. Prvostopenjsko sodišče torej ni navedlo, kako je presodilo verodostojnost protislovnih dokazov. Zato je utemeljena pritožbena navedba s tem v zvezi, prav tako kot glede enake pomanjkljivosti v zvezi z izpovedbo priče M. T.. V zvezi s to pričo je namreč v obrazložitvi sodbe le omemba, da je pričanje te priče "nekoliko sporno", ni pa razvidno, ali je sodišče prve stopnje priči verjelo ali ne in če ji ni, kot bi bilo možno sklepati glede na oprostilno sodbo, ni obrazloženo, zakaj ne. Manjka, kot že navedeno, presoja verodostjnosti protislovnih dokazov.

Vsekakor pa državna tožilka utemeljeno graja tudi opustitev neposrednega zaslišanja izvedenca sodno medicinske stroke na glavni obravnavi, če se je sodišču prve stopnje vzbujal dvom v pravilnost ugotovitve izvedenca. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 257. ZKP, ki določa postopek sodišča v zvezi z izvedencem tudi za primer,ko sodišče dvomi v pravilnost izvedeniškega mnenja. Državna tožilka pravilno poudarja, da je tolmačenje določbe 1. odstavka 17. člena ZKP, kot je obrazloženo v sodbi, napačno. Sodišče bi moralo ne glede na to, ali je bil kakšen dokaz predlagan ali ne, storiti vse, da bi po resnici in popolnoma ugotovilo dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Torej bi moralo, če je dvomilo v izvedeniško mnenje, predvsem neposredno zaslišati sodnega izvedenca, če pa bi iz kakršnegakoli razloga sodišče še vedno dvomilo, bi moralo ali ponoviti dokazovanje z istim izvedencem, ali pa odrediti drugega izvedenca.

Zaradi omenjenih pomanjkljivosti v sodbi je zato prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Utemeljeni pritožbi državne tožilke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Odpraviti bo moralo dvom v zvezi z izvedeniškim mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke na način kot to določa zakon. Temeljito bo moralo oceniti vse izvedene dokaze in nato tudi obrazložiti, kako je presodilo verodostojnost protislovnih dokazov.