Jedro

Odločba Agencije RS za kmetijske trge, na kateri je potrdilo o izvršljivosti, predstavlja izrvršilni naslov, saj je izvršilni naslov, kadar je davčni organ pristojen za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti.

Pri izterjavi terjatev iz naslova odločb upravnih organov oziroma terjatev, zaradi izterjave katerih je predvidena upravna izvršba, je glede vprašanja zastaranja treba izhajati iz narave izterjevane obveznosti. Kadar gre za javnopravno obveznost, katere bistvena značilnost je oblastveni odnos med državo in posameznikom, torej razmerje podrejenosti in nadrejenosti, pride v poštev uporaba ZDavP-2, tudi če ne gre za izterjavo terjatve, ki ustreza definiciji davka. Drugače pa je v primeru, ko sta država in posameznik v prirejenem, enakopravnem razmerju. V takšnih primerih posameznikova obveznost nastane kot posledica obveznostnega razmerja ali njegove kršitve. Tedaj je glede vprašanja zastaranja treba uporabiti OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo (I. točka izreka sklepa) in sklenilo, da je dolžnik dolžan v roku 8. dni povrniti upnici stroške v višini 140,45 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da listina, na podlagi katere je sodišče dovolilo izvršbo, ni niti izvršilni naslov niti verodostojna listina, saj je določba 17. člena ZIZ lex specialis. Dolžnik nasprotuje stališču sodišča, da ni mogoče uporabiti določil ZDavP-2 o zastaranju, saj davčni organ po določbah tega zakona postopa tudi, kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Sodišče pa v nasprotju z navedenim stališčem zaključi, da materialnopravnih določb o zastaranju po ZDavP-2 v konkretnem postopku ne more uporabiti ter gre za nasprotje v razlogih. Agencija RS za kmetijske trge ne predstavlja drugega pristojnega organa in je sklep v tem delu pomanjkljiv. Izpis iz aplikacije FURS dokazuje, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan 18. 4. 2016, ni pa podatka, kdaj naj bi bil vročen dolžniku. Zato je sodišče brez dokazne podlage sledilo upnici, da je postopek sprožila že v letu 2008 in s tem pretrgala zastaranje. Sodišče se ob tem ni natančneje opredelilo do navedb dolžnika, da se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi in ne z vložitvijo predloga. Ne drži, da ni relevantno vprašanje, kdaj je bil sklep o davčni izvršbi vročen dolžniku. Prav tako iz aplikacije FURS ni razvidna povezava med številko izvršilnega naslova in številko spisa. Napačno je tudi stališče, da upnica v zvezi z listino Izpis iz knjige dolžnikov AKTRP iz aplikacije ni prekludirana. Iz tega izpisa tudi izhaja dolžnikov dolg v višini 1.442,39 EUR in ne 1.747,98 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica je na pritožbo odgovorila, ji nasprotovala ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da odločba Agencije RS za kmetijske trge št. 33106-35774/2007/1 z dne 26. 8. 2008, na kateri je potrdilo o izvršljivosti, ne predstavlja izvršilnega naslova za dano izvršbo. Skladno s prvim odstavkom 146. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2), kot se je ta glasil v času izdaje odločbe, je namreč izvršilni naslov, kadar je davčni organ pristojen za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (v nadaljnjem besedilu: predlagatelj izvršbe). Predložena odločba, ki je opremljena s potrdilom o izvršljivosti, tako zadosti pogojem iz 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ in predstavlja izvršilni naslov.1

6. Drži sicer, da skladno s 156. členom ZDavP-2 davčni organ postopa v skladu s "tem delom" zakona – torej tretjim delom (členi 142 do 221) tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, vendar pa zastaranje (davčnih) obveznosti ni urejeno v tretjem delu, temveč v določbah 125 do 126a. člena ZDavP-2. Zato je pri izterjavi terjatev iz naslova odločb upravnih organov oziroma terjatev, zaradi izterjave katerih je predvidena upravna izvršba, glede vprašanja zastaranja treba izhajati iz narave izterjevane obveznosti. Kadar gre za javnopravno obveznost, katere bistvena značilnost je oblastveni odnos med državo in posameznikom, torej razmerje podrejenosti in nadrejenosti, pride v poštev uporaba določb 125 do 126a. člena ZDavP-2, tudi če ne gre za izterjavo terjatve, ki ustreza definiciji davka, čemur sledi tudi sodna praksa.2

7. Drugače pa je v primeru, ko sta država in posameznik v prirejenem, enakopravnem razmerju. V takšnih primerih posameznikova obveznost nastane kot posledica obveznostnega razmerja ali njegove kršitve. Takšna je tudi situacija v danem primeru. Iz izvršilnega naslova izhaja, da mora dolžnik vrniti sredstva, ki jih je prejel, ker se je obvezal, da bo izvajal določene okoljske ukrepe, država pa mu je za ta namen izplačala denarna sredstva. Razmerje med državo in dolžnikom je bilo v danem primeru torej dvostransko obveznostno razmerje. Ker je dolžnik okoljske ukrepe prenehal izvajati, mora skladno z izvršilnim naslovom prejeta sredstva vrniti. Zato je glede vprašanja zastaranja v danem primeru treba uporabiti Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), ki za terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, kakšna je tudi izterjevana, predvideva desetletni zastaralni rok.3 OZ je treba uporabiti tudi glede vprašanja pretrganja zastaranja, zato drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zvezi s pretrganjem zastaranja ni relevantno vprašanje, kdaj je bil izdan sklep o davčni izvršbi in ta vročen dolžniku (opravljeno uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen, v smislu drugega odstavka 126. člena ZDavP-2).

8. Neutemeljena je dalje pritožbena navedba, da Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželje ne predstavlja "drugega pristojnega organa", t.j. upravnega organa, saj gre skladno s prvo točko prvega odstavka 10. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev za organ v sestavi Ministrstva RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kar pomeni, da je agencija državni (upravni) organ. S to navedbo dolžnik tako ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za terjatev v smislu 356. člena OZ.

9. Sodišče prve stopnje je iz s strani upnice predloženih dokazil pravilno ugotovilo, da je bil dolžnikov dolg dne 17. 10. 2008 predan v izvršbo na DURS (dopis z dne 17. 10. 2016 št. 406-3/2016/291), da je bila zaradi ustanovitve FURS zadeva dne 9. 2. 2011 prenesena na FURS (Izpis iz knjige dolžnikov in terjatev AKTRO o predaji terjatve v izvršbo na FURS), da je bilo dne 10. 6. 2012 v zadevi št. spisa 4933-71644/2012-1 predlagano novo sredstvo izvršbe (povezava med številko spisa in številko odločbe je razvidna iz Izpisa iz aplikacije FURS e-izvšbe), po opravljanju drugih procesnih dejanj pa dne 18. 4. 2015 izdan sklep o izvršbi na dolžnikove premičnine (Izpis iz aplikacije FURS e-izvršbe, podpisan s strani podsekretarke). Navedeno pomeni, da je upnica izkazala, da je davčna izvršba pričela teči pred zastaranjem tako glavnice kot obresti in da manj kot 3 leta pred vložitvijo predloga za izvršbo v tej zadevi postopek tudi še ni bil končan. Zato je višje sodišče sledilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je s predlaganjem postopka davčne izvršbe prišlo do pretrganja zastaranja (glavnice in) obresti, prav tako pa tudi z vložitvijo predloga za izvršbo v tej zadevi.

10. Kočno pa tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je upnica prekludirana s predložitvijo listine Izpis iz knjige dolžnikov AKTRP, ki jo je predložila po pozivu sodišča z dne 18. 8. 2017. S tem pozivom je sodišče upnico pozvalo, naj pojasni odstopanje med višino izterjevane terjatve in že prej predloženim izpisom iz knjige dolžnikov, iz katerega je izhajal nižji znesek izterjevane terjatve. Upnica je po pozivu vložila vlogo, v kateri je, kot že v odgovoru na ugovor z dne 14. 12. 2016, pojasnila, da je bil izpis iz knjige dolžnikov predložen z namenom dokazovanja pretrganja zastaranja, kar je bilo potrebno zaradi tega, ker je dolžnik ugovarjal zastaranje, in ne z namenom dokazovanja višine terjatve. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upnica k odgovoru na ugovor predložila le delni izpis, po pozivu sodišča pa celotnega, iz katerega izhaja, da ni odstopanja med višino izterjevane terjatve (ki izhaja iz izvršilnega naslova) in tem izpisom. Tudi sicer pa dolžnik v ugovoru niti ni uveljavljal, da je terjatev delno poplačal. 11. Pritožba tako ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo ter sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj odločbi UPRS I U 72/2016 z dne 11. 5. 2016 in IV U 23/2015 z dne 15. 10. 2015, ki odločbo Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja označujeta kot izvršilni naslov. 2 Primerjaj odločbe VSRS I Ips 27374/2013 z dne 12. 6. 2014, UPRS I U 398/2012 z dne 15. 5. 2012, UPRS I U 1140/2014 z dne 19. 5. 2015 in VSL II Kp 4980/2011 z dne 4. 5. 2017, ki obravnavajo zastaranje stroškov kazenskega postopka, globe za prekršek, izvršitev odvzema premoženjske koristi in stroškov postopka za prekršek. 3 Primerjaj odločbo UPRS II U 455/2014 z dne 2. 9. 2015, v kateri je šlo za vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči in zadevo UPRS I U 194/2015 z dne 13. 10. 2015, v kateri je šlo za vračilo neupravičeno prejetih nadomestil plače.