Jedro

Pri začasnih odredbah velja načelo, da mora biti tožba dajatvena, vendar ko se predlaga izdaja ureditvene začasne odredbe, je njena izdaja možna tudi, ko je postavljen ugotovitveni ali oblikovalni zahtevek in ko je terjatev (pravica) upnika ogrožena z ravnanjem dolžnika, ki lahko povzroči težko ali nenadomestljivo škodo, ob upoštevanju dejstva, da je pri izdaji teh začasnih odredb potreben restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen. Zoper tak sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče zmotno šteje, da ne gre za zakonski spor. Zunajzakonska skupnost je namreč izenačena z zakonsko zvezo. Ker gre za bivša izvenzakonska partnerja, razveza v tem primeru ne pride v poštev, tožnica zato po presojio sodišča prve stopnje ne bi bila izenačena glede pravnega varstva z zakoncem v razveznem postopku. Zato ji varstvo v tem postopku gre. Posledično tej zmotni materialnopravni presoji je sodišče zmotno ugotavljalo dejansko stanje. Upnica in dolžnik živita v istem stanovanju, čeprav je dolžnik prijavljen na drugem naslovu, dolžnik je do upnice nasilen, to predpostavko za izdajo začasne odredbe je upnica prepričljivo podkrepila z dokazi. Preti ji nasilje, v tej smeri bi sodišče moralo urediti stanje, dokler na skupnem premoženju niso ugotovljeni deleži in dokler se premoženje fizično ne razdeli ter upnica in dolžnik začneta živeti ločeno. Škode pa dolžnik ne bo utrpel, saj se lahko preseli k materi. Upnica je v drugem postopku pred okrajnim sodiščem pridobila začasno odredbo pod opr. št. Z 2000/00163. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. V predmetni zadevi je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe in zatrjevala, da sta s toženo stranko skupna lastnika predmetnega stanovanja, v katerem sta do razpada izvenzakonske skupnosti živela, sedaj pa toženec v stanovanju ne prebiva stalno, v njem se zadržuje le še občasno, kdaj pa kdaj v njem tudi prespi. V teh obdobjih je do tožnice nasilen, z njo fizično obračunava in grozi z odvzemom življenja, posredovati so morali že policisti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predlagana začasna odredba po svoji vsebini ureditvena začasna odredba, saj tožeča stranka predlaga, da se tožencu naloži, da se v treh dneh izseli iz stanovanja ter mu prepove uporabljati stanovanje do pravnomočne rešitve te pravde. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da predlagane začasne odredbe ni moč izdati, ker je taka, kot je predlagana (izselitev zakona oz. v konkretnem primeru bivšega izvenzakonskega partnerja), predvidena le v zakonskih sporih, ne drži. Po določbi 1. odst. 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sme v zavarovanje nedenarne terjatve izdati sodišče vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja ter ZIZ v nadaljevanju 1. odst. citiranega člena le primeroma našteva, kakšne začasne odredbe se lahko izda, zato podlage za sklepanje, da je predlagana začasna odredba izključena, ni. Tožnica torej zahteva, da se začasno uredi razmerje med strankama, predlagana začasna odredba pa meri na aktivno ravnanje, spremembo obstoječega stanja. Pri takih začasnih odredbah (ki niso klasične začasne odredbe, ki predstavljajo zgolj sredstvo zavarovanja morebitne kasnejše izvršbe) gre za varovanje ogroženih interesov upnika (tožnice) pred grozečim nasiljem ali nenadomestljivo škodo. Pri začasnih odredbah velja sicer načelo, da mora biti tožba kondemnatorna, toda če se predlaga izdaja regulacijske začasne odredbe, kot v konkretnem primeru, je njena izdaja možna tudi, ko je postavljen ugotovitveni ali oblikovalni zahtevek in ko je terjatev upnika oz. njegova uveljavljena pravica ogrožena z ravnanjem dolžnika, ki lahko povzroči težko ali nenadomestljivo škodo. Vendar pa je pri izdaji takih začasnih odredb potreben zelo restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja. V tej pravdi tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev deležev na skupnem premoženju in ob tem zatrjuje, da bo le tako lahko prišlo do delitve, konkretnejših trditev, ki bi kazale, da bo morebiti zatrjevala ob delitvi močnejši interes, ki bi opravičeval tak način delitve, da bi pridobila stanovanja v izključno last (v tem primeru bi šele lahko utemeljeno zahtevala izselitev dotlej skupnega lastnika), pa tožeča stranka ni postavila in tako ni z izkazom verjetnosti izkazala take bodoče terjatve, ki bi opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe (izselitev iz stanovanja in prepoved uporabe) ter bi se z izdajo predlagane začasne odredbe presegel končni cilj, ki ga bo (upoštevaje trditveno podlago predloga) tožnica ob delitvi oz. po njej z morebitnimi bodočimi zahtevki zasledovala. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnici predlagano varstvo z začasno odredbo ne gre, pravilen. Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prve stopnje, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).