Jedro

Posledica toženčevega ravnanja je sprememba posestnega stanja, ko tožnica tožencu prilagaja svoje ravnanje: ne pazi več partnerjevega psa, na vrt ne vodi več drugih psov, najpomembneje pa je, da na vrtu več ne sadi zelenjave in se na vrtu zadržuje le, ko je prepričana, da toženca ni doma. Dodati še velja, da je šlo očitno za resno grožnjo, saj je tožnica kot posledica dogodka šla za nekaj dni nenačrtovano prespat k prijateljici. Tako ugotovljena sprememba ravnanja pri tožnici ob upoštevanju povzetih ugotovitev sodne prakse pomeni, da je toženec motil tožničino posest vrta.

Izrek

◦ Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

◦ Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) tožencu prepovedalo na kakršenkoli način posegati v posest tožeče stranke na mansardnem stanovanju, v drugem nadstropju stanovanjske stavbe št. 1, na naslovu A., ki stoji na nepremičnini katastrska občina X parcela 000 (ID znak: parcela X 000), in sicer zlasti z vlamljanjem, odpiranjem in vstopanjem skozi notranja vrata, ki vodijo v mansardno stanovanje, posegati v soposest tožeče stranke na vrtu ob stanovanjski stavbi št. 1, na naslovu A., ki stoji na nepremičnini katastrska občina X parcela 000 (ID znak: parcela X 000), in sicer zlasti z vpitjem, podajanjem groženj, fizičnimi in verbalnimi napadi, posegati v soposest tožene stranke v garaži stanovanjske stavbe št. 1, na naslovu A., ki stoji na nepremičnini katastrska občina X parcela 000 (ID znak: parcela X 000), in sicer s parkiranjem osebnega vozila v garaži na način, ki tožeči stranki onemogoča parkiranje v garaži, in s parkiranjem osebnega vozila na klančini pred garažo na način, ki tožeči stranki preprečuje uvoz in izvoz iz garaže. Poleg tega je (II.) sklenilo, da mora toženec v proračun povrniti stroške, o katerih višini bo sklep izdan po pravnomočnosti sklepa o glavni stvari.

2.V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oz. ga (podrejeno) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da dogodek 16. 8. 2024 tudi ob s strani sodišča ugotovljenem dejanskem stanju ne predstavlja motenja posesti, saj je šlo le za spor med pravdnima strankama, v katerem naj bi bil toženec nasilen do tožnice. Ravnanje 16. 8. 2024 ni bilo namenjeno, da bi tožnica opustila ali kakorkoli spremenila svojo posest vrta. Tožnica vrt še vedno sme in more uporabljati, toženec ji tega ni prepovedal in ne preprečil. Trditve, da se od tedaj boji uporabe vrta, za motenje ne zadoščajo, končno je šlo za enkraten dogodek. Do spora je prišlo, ker je tožnica na vrt privedla tujega psa. Toženec do tožnice ni bil fizično nasilen.

Nadalje toženec navaja, da v tožničino stanovanje ni nikoli vlomil. Na tožnici je dokazno breme, da dokaže, da je vlomil ravno on, za kar pa ni predlagala nobenega konkretnega dokaza, saj je zmogla trditi le, da ni mogel vlomiti drug, kot le toženec. Ta naj bi bil jezen zaradi prihoda policije, poleg tega pa drug nima dostopa do vhoda v stanovanje (vhodna vrata naj bi bila zaklenjena). Toženec meni, da je najverjetneje v stanovanje vlomila sama tožnica ali pa zanjo hči B. B. oz. druga oseba. Motiv tožnice naj bi bil, da prikaže, da je toženec ravnal protipravno in kršil dogovor o mirni uporabi in bivanju v stavbi iz 7. točke sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja. Glede na vse tožnica ni zmogla dokaznega bremena, da je v stanovanje vlomil toženec. Poleg tega se tudi v tem primeru zaradi vloma ni spremenila posest. Toženec je ves čas postopka tožnici priznaval posest na stanovanju in ni nasprotoval zagotavljanju zasebnosti z delujočimi vrati in zaklepanjem niti ni nasprotoval, da tožnica popravi vrata in tako zagotavlja zasebnost. Po prepričanju toženca je sklep neutemeljen tudi v delu, ko se mu prepoveduje vstop v sporno stanovanje. Tožnica namreč, ko je trdila, da je toženec vlomil v stanovanje, ni trdila, da bi vstopil v stanovanje.

Tudi v zvezi s parkiranjem toženec meni, da ni podano motenje posesti. Na način, kot ga očita tožnica, toženec parkira le, če zmanjka parkirnih prostorov, sicer pa na ta način avtomobil le začasno ustavlja, kadar se že čez nekaj minut odpelje. Kadar je bilo vozilo tako parkirano, ga je toženec, če je tožnica zahtevala, takoj umaknil. Namen toženca ni bil, da bi nagajal tožnici. Od jeseni 2024 je po nasprotovanju tožnice toženec začel še bolj paziti, da ne parkira in ne ustavlja avtomobila na način, ki bi vplival na možnost tožnice, da vozi ali parkira svoje vozilo. Do takih dogodkov zato ni več prišlo. Toženec s parkiranjem ni imel namena onemogočati ali oteževati tožničino soposest garaže, ampak je šlo za običajno rabo parkirnih površin. Poleg tega je bil način parkiranja enak kot pred razpadom izvenzakonske skupnosti: tudi pred tem so parkirali enako, tožnica pa je imela takrat (in ima še sedaj) možnost toženčevo vozilo tudi sama prestaviti, saj so bili ključi avtomobila vedno na istem mestu. Čeprav je tožnica izpovedala, da je ne zanima, kje so ključi in da se noče dotikati toženčevega vozila, to ne spremeni dejstva, da ima še vedno vso možnost, da vozilo prestavi. Zgolj z željo, da tega ne bo več počela, ni mogla doseči spremembe parkirnega režima. Toženec dodaja, da je šlo za nekaj dogodkov v obdobju več mesecev, ko je bila tožnica za nekaj minut zaparkirana, zato meni, da ni pogojev za posestno varstvo.

Pritožba na koncu nasprotuje tudi stroškovni odločitvi in meni, da bi morala tožnica njemu povrniti stroške.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V sodni praksi je kot oblika motenja posesti, pred katero se posestniku nudi sodno varstvo, opredeljeno tudi verbalno motenje, če to pomeni resno grožnjo, zaradi katere moteni opusti izvrševanje posesti.2

6.Glede dogodka 16. 8. 2024 pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Tako je ugotovilo, da je toženec tožnico motil v posesti vrta tako verbalno (rekel ji je kurba, prasica in da naj gre s psom z vrta), kot tudi fizično (med navedenim govorjenjem je toženec siloviti planil proti tožnici in jo prijel za rame, da ga je morala priča C. C. miriti in povleči stran). Kot je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, je posledica toženčevega ravnanja sprememba posestnega stanja, ko tožnica tožencu prilagaja svoje ravnanje: ne pazi več partnerjevega psa, na vrt ne vodi več drugih psov, najpomembneje pa je, da na vrtu več ne sadi zelenjave in se na vrtu zadržuje le, ko je prepričana, da toženca ni doma. Dodati še velja, da je šlo očitno za resno grožnjo, saj je tožnica kot posledica dogodka šla za nekaj dni nenačrtovano prespat k prijateljici. Tako ugotovljena sprememba ravnanja pri tožnici ob upoštevanju povzetih ugotovitev sodne prakse pomeni, da je toženec motil tožničino posest vrta. Pri tem je prepričljivo pojasnjeno tudi, zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo opis dogodka, ki ga je C. C. podal v policijskem zapisniku in ne opisa, ki ga je podal, ko je bil zaslišan v tem postopku. Končno je logična tudi ugotovitev, da se je tudi toženec strinjal s prekrškom (zaradi opisanega nasilja nad tožnico), saj nikjer ni podatka, da bi zoper plačilni nalog vložil pravno sredstvo, poleg tega pa je poravnal izrečeno globo. V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da posestno varstvo v konkretnem primeru tožencu prepoveduje nekaj, kar je že tako in tako prepovedano. Če je določeno ravnanje prekršek, še ne pomeni, da ne more hkrati pomeniti tudi motenja posesti.

7.Pravilno sodišče prve stopnje šteje dogodek v zvezi s poškodovanjem vrat v tožničinem stanovanju kot nadaljevanje dogajanja z vrta. Povsem logičen je zaključek, da ni življenjsko, da bi vrata na tožničinem stanovanju uničil kdo drug kot toženec.3 V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na zaključke sodišča prve stopnje iz 17. do 20. točke obrazložitve. Pomembna je ugotovitev, da je toženec 16. 8. 2024 že na vrtu ravnal impulzivno, zato ni izven toženčevega značaja, da je impulzivno vlomil vrata v tožničino stanovanje. Razlog za ravnanje je sodišče prve stopnje našlo v dogodku pred tem na vrtu, zaradi katerega je moral toženec tudi plačati globo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obe ravnanji na tožnico delujeta zastraševalno. Končno je z vlomom toženec motil tožničino posest na stanovanju, ki jo je do vloma ta izvrševala z delujočimi vrati, zasebnostjo v stanovanju in z zaklepanjem. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja še, da ne drži pritožbena trditev, da tožnica v tem delu ni predlagala nobenega dokaza: predlagala je namreč zaslišanje več prič, izpis klicev, sms komunikacije in predlog za pregon.

8.Tudi toženčeva ravnanja v zvezi s parkiranjem pomenijo motilna ravnanja. Bistveno je, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da pri hiši pravdnih strank ni zaznati stiske s parkiranjem: s fotografij in izpovedb je ugotovilo, da je pri oz. v hiši 6 parkirnih mest - brez upoštevanja klančine pa 4 parkirna mesta. Ker pri oz. v hiši parkirajo le pravdni stranki, njuna hči in njen partner, število parkirnih mest zadošča za potrebe parkiranja. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo ugotovilo, da ne drži, da bi obstajal dogovorjen kraj za avtomobilske ključe (kar bi tožnici omogočalo, da v primeru, da je zaparkirana, sama umakne toženčev avtomobil). Pravilen je zato zaključek, da je bilo na fotografijah prikazano parkiranje neskladno z zadnjim posestnim stanjem (kot se je vzpostavilo po razpadu življenske skupnosti pravdnih strank) in zato samovoljno. Končno tudi sama pritožbena navedba, da odkar je tožnica izrazila nasprotovanje opisanemu parkiranju, toženec posebej pazi, da vozila ne parkira ali ustavlja na način, da bi preprečeval tožnici voziti oz. parkirati njeno vozilo, kaže, da se očitno da parkirati na ustrezen način in ni nobenega razloga, za toženčevo parkiranje, ko je z njim tožnici preprečil parkiranje oz. izvoz iz garaže.

9.Tožnica je v celoti uspela s tožbo, zato je pravilna tudi stroškovna odločitev (prim. prvi odstavek 154. člena ZPP).

10.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11.Toženec ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1

2

3