Jedro

Tožnica je bila iz Republike Slovenije odsotna po zapustitvi dalj kot eno leto, pri tem pa ni podan nobeden izmed upravičenih razlogov iz tretjega odstavka 1. č) člena ZUSDDD. Iz navedenega razloga je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

Tožnica je bila odjavljena iz registra stalnega prebivalstva še pred t.i. izbrisom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji v skladu z določbo 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). V obrazložitvi se prvostopenjski organ sklicuje na določbo prvega odstavka 1. člena citiranega zakona, po katerem se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Tožnica je imela dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu A., Ljubljana. Odjava stalnega prebivališča je bila opravljena dne 13. 1. 1992 na podlagi pisnega zaprosila Ministrstva za notranje zadeve tedanje Socialistične Republike Bosne in Hercegovine. Tožnica je bila zaslišana na v konzularni pisarni Veleposlaništva Republike Slovenije, kjer je povedala, da je Republiko Slovenijo zapustila dne 1. 7. 1991 iz razloga, ker je dobila informacijo dveh vojakov Teritorialne obrambe, da zaradi moževega dela pri vojski skupaj z otrokoma ni več varna v stanovanju. Dne 5. 7. 1991 se je nato vrnila ter pričela z delom v tovarni B., kjer je bila zaposlena. Tam je izvedela, da za okupatorje ni delovnega mesta v službi, zato je pet dni po vstopu v Slovenijo podjetje zapustila ter istega dne odšla tudi iz države, v katero se ni več vrnila ter tudi nikoli ni zaprosila za dovoljenje za vstop oziroma za vstopni vizum. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v obdobju od 23. 12. 1990 dalje. Iz njenih izjav in drugih podatkov je ugotovljeno, da je zapustila Republiko Slovenijo julija 1991 in je bila vzrok za zapustitev države sprva njena varnost, kasneje pa izguba službe. Iz uradne evidence prvostopenjskega organa je razvidno, da je tožnica odjavljena iz registra stalnega prebivalstva dne 13. 1. 1992, Republiko Slovenijo pa je zapustila že pred tem. Torej je državo zapustila pred 26. 2. 1992, ko se je za določeno kategorijo prebivalcev izvršil izbris iz registra stalnega prebivalstva. To pomeni, da Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prvostopenjski organ tudi ugotavlja, da niso podani razlogi, da se tožnica ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v nekdanji SFRJ. Ker se niti ni poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tudi sedaj živi v Bosni in Hercegovini, prvostopenjski organ ugotavlja, da tožničino ravnanje v nadaljnjih petih letih ne kaže na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnici je bila pred izdajo odločbe dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Navedla je, da je bila leta 1991 v Sloveniji slaba atmosfera za vse osebe, ki niso bili Slovenci. Po odhodu iz Slovenije se je morala prijaviti v mestu, v katerega je prišla, zato je bila po uradni dolžnosti brez njenega soglasja zahtevana odjava in od leta 1991 je v Bosni in Hercegovini prijavljena kot begunka in šele sedaj je dobila potni list te države. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od decembra leta 1995 dalje.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem drugostopenjski organ opozarja na to, da tožnica kot razlog za svojo odsotnost ni navedla vojnih razmer na območju drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, temveč je celo izrecno izrazila, da se v Republiko Slovenijo ni poskušala vrniti. Zaradi tega je napačno stališče prvostopenjskega organa, da tožnica izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji za obdobje od 23. 12. 1990 do decembra 1995, ko so bili na območju nekdanje SFRJ končani vojni spopadi. Tožnica namreč ni navedla, da se v Republiko Slovenijo ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer v Republiki Bosni in Hercegovini ali katerikoli drugi državi naslednici nekdanje SFRJ. Vojne razmere so lahko razlog za upravičeno odsotnost samo, če oseba v postopku zatrjuje in dokaže, da se v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti. Tožničina odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica enega od razlogov, določenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č) člena ZUSDDD. Iz navedenega razloga njena odsotnost ni dopustna oziroma upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen.

Tožnica v tožbi navaja, da je v izjavi v konzularni pisarni Republike Slovenije v Banja Luki povedala, da je na njeno zapustitev Republike Slovenije vplival strah za njeno varnost in varnost njene družine, opozorila je na večletno netolerantnost med Republiko Slovenijo in JLA, ki je prerasla v spopade. Torej je dejanski razlog zapustitve Republike Slovenije začetek vojaških spopadov med TO Slovenije in JLA. Pri dajanju izjave uradna oseba tožnici ni omogočila, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo oziroma ni omogočila tožnici, da se izjasni, ali je njena zapustitev Republike Slovenije izzvana z vojaškimi spopadi ali pa temelji na načelu prostovoljnosti. Tožnica je dejansko Republiko Slovenijo zapustila s predajo stanovanja na naslovu A. v Ljubljani, kar dokazuje dokumentacija, s katero razpolaga Ministrstvo za obrambo. Tožnica se je kot begunka iz Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini ves čas po vojni v BiH poskušala vrniti v Republiko Slovenijo. Obračala se je na mednarodne organizacije v BiH s ciljem vrnitve stanovanja v Republiki Sloveniji na podlagi stanovanjske pravice. Prošnja za vrnitev stanovanja je bila zavrnjena, kar pomeni, da je izgubila pravico do doma. Vrnitev v Republiko Slovenijo pomeni vrnitev v stanovanje, ki je bil njen dom, kot tudi vrnitev na delovno mesto. Tožnica je odjavljena na podlagi depeše organov Bosne in Hercegovine, to pa je v nasprotju s stališčem ustavnega sodišča, da odjave prebivališča ni mogoče narediti po uradni dolžnosti nekega organa, ampak samo na podlagi pisne zahteve osebe, ki se želi odjaviti. Tožnica predlaga, naj se prvostopenjska odločba odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica pri Veleposlaništvu Republike Slovenije, konzularni pisarni v Banja Luki, izjavila, da je Republiko Slovenijo zapustila, ker se je bala za svojo varnost oziroma ker je izgubila službo, ni pa navedla kakršnegakoli drugega razloga za zapustitev Republike Slovenije. Šele v tožbi navaja, da je Republiko Slovenijo zapustila zaradi vojaških spopadov med TO in JLA. Glede na določbo tretjega odstavka 1. č) člena ZUSDDD vojne razmere oziroma vojni spopadi na območju Republike Slovenije niso eden od taksativno določenih razlogov za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Tudi če bi Slovenijo zapustila zaradi vojaških spopadov, tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Nadalje tožena stranka navaja, da je prvostopenjski organ tožnico pisno seznanil z ugotovitvami v postopku z dopisom, vročenim dne 15. 1. 2011, med drugim tudi z dejstvom, da ne izpolnjuje pogoja dejanska življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. S tem ji je bila dana možnost, da se v določenem roku pisno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V odgovoru na pisno seznanitev je tudi pojasnila, da se je morala po prihodu v Bosno in Hercegovino obvezno prijaviti, to je prijaviti prebivališče v Bosni in Hercegovini, zaradi česar je pristojni organ te države brez njenega soglasja in po uradni dolžnosti zahteval odjavo njenega stalnega prebivališča. Dejstvo, ali se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo po tem, ko jo je julija leta 1991 zapustila, v tožničinem primeru ni pravno pomembno. Ugotovljeno je namreč bilo, da Republike Slovenije ni zapustila zaradi enega od razlogov iz tretjega odstavka 1. č) člena ZUSDDD. Samo v primeru, če bi bila njena odsotnost upravičena, bi bilo potrebno ugotavljati, ali se je tožnica v nadaljnjem obdobju petih let poskušala vrniti v Republiko Slovenijo. Ker pa njena odsotnost že v prvih petih letih ni bila upravičena, pa tudi ni potrebno, glede na četrti odstavek 1. č) člena ZUSDDD, ugotavljati, ali se je po tem, ko je zapustila Republiko Slovenijo, poskušala vrniti. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi ponovno očita, da so bila kršena pravila postopka in opozarja na to, da se je slovenskim državljanom in pripadnikom slovenske narodnosti omogočilo vračanje v Republiko Slovenijo tako, da se jim je dalo stanovanja, katerih lastnik je bila JLA. Pripadniki drugih narodnosti pa so morali zapuščati svoja stanovanja, ki so jih kasneje novi stanovalci lahko odkupili. Ker je bila begunka, se brez potrebne dokumentacije ni mogla vrniti.

Tožba ni utemeljena.

ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Slovenji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da ni sporno, da je imela tožnica 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, pač pa je sporen pogoj, ali od tega dne dalje v Republiki Sloveniji dejansko tudi živi. Definicija dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je določena v 1. č) členu citiranega zakona, ki določa, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni (drugi odstavek 1. č) člena), če pa je odsotnost trajala več kot eno leto, pa gre za upravičeno odsotnost samo iz razlogov, ki so našteti v tretjem odstavku 1. č) člena citiranega zakona. Sodišče ugotavlja, da je bila tožnica iz Republike Slovenije odsotna po zapustitvi dalj kot eno leto, pri tem pa ni podan nobeden izmed upravičenih razlogov iz tretjega odstavka 1. č) člena ZUSDDD. Iz navedenega razloga je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

Sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb, da je bil razlog za zapustitev strah tožnice zaradi konfliktov med TO in JLA, saj to ni navedeno kot opravičljiv razlog v zgoraj navedenem določilu tretjega odstavka 1. č) člena ZUSDDD. Prav tako sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je bil tožnici poslan dopis z dne 5. 1. 2011, v katerem je bila pozvana, naj se pisno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je bila tudi opozorjena na zadržek prvostopenjskega organa, da ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Na navedeni dopis je tožnica tudi odgovorila, torej ni mogoče trditi, da bi bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Prav tako ni mogoče upoštevati tožbenih navedb, da se je tožnica poskušala vrniti v Republiko Slovenijo s tem, da se je obračala na mednarodne organizacije, kajti tako ravnanje se lahko upošteva le ob predpostavki, da je podan kateri izmed upravičenih razlogov za zapustitev Republike Slovenije, kar izhaja iz četrtega odstavka 1. č) člena ZUSDDD. Prav tako tudi ni mogoče upoštevati tožbenih navedb, da se tožnica ni mogla vrniti, ker je izgubila stanovanje, saj tudi to ni opravičljiv razlog, kot ga določa zgoraj navedeno zakonsko določilo. Tudi to, da je bila tožnica odjavljena iz registra stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji po uradni dolžnosti, ni mogoče upoštevati kot opravičljiv razlog, saj v tem primeru ne gre za izbris iz registra stalnega prebivalstva v smislu določila 1. alineje tretjega odstavka 1. č) člena ZUSDDD - tožnica je bila odjavljena še pred izbrisom.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).