Up-48/99

24.11.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. in B. C. iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z. na seji senata dne 24. novembra 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. in B. C. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 465/97 z dne 2. 12. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 132/97 z dne 16. 4. 1997 ter sodbo in sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. P 664/89 z dne 22. 10. 1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku, v katerem sta pritožnika sodelovala kot toženca, ugotovilo, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine ter zato tožencema naložilo izstavitev ustrezne listine za vpis v zemljiško knjigo, nasprotno tožbo za ugotovitev lastninske pravice tožencev pa je zavrglo. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnikov v delu, ki se nanaša na ugoditev zahtevku tožnika, zavrglo zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta, v delu, ki se nanaša na zavrženje nasprotne tožbe pa zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnika navajata, da je zavrženje revizije nezakonito in predstavlja kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave ter pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Tožnik naj bi namreč navedel očitno prenizko vrednost spornega predmeta, sodišče pa naj ne bi izvršilo svoje dolžnosti, da poskrbi za popravo te navedbe. Pritožnika menita, da je odločitev sodišč, ki lastninsko pravico priznavajo nasprotni stranki, napačna in predstavlja kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Oporekata tudi odločitvi sodišč, da se zavrže njuna nasprotna tožba za ugotovitev njune lastninske pravice. Trdita, da je pravni interes za vložitev nasprotne tožbe podan, z zavrženjem nasprotne tožbe pa naj bi sodišče odreklo pravno varstvo njunim pravicam.

3.V ustavni pritožbi pritožnika sicer obširno navajata razloge, ki po njunem mnenju kažejo na to, da je odločitev sodišč o priznanju lastninske pravice nasprotni stranki napačna. Vendar pa navedb ustavne pritožbe, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o zahtevku, ob tej ustavni pritožbi ni mogoče upoštevati. Izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča se namreč na presojo vsebinske odločitve o lastninski pravici ne nanaša.

Predmet odločitve Vrhovnega sodišča je v tem delu le odločitev o zavrženju revizije iz procesnih razlogov, zato se mora tudi preizkus ustavne pritožbe v tem delu omejiti le na vprašanje, ali je z odločitvijo o zavrženju revizije kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Takšnih kršitev pa v odločitvi o zavrženju revizije ni. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo, ker je navedena vrednost spornega predmeta prenizka.

Res je, da je tožnik tisti, ki v tožbi navede vrednost spornega predmeta, vendar pa ima, kot utemeljeno opozarja že Vrhovno sodišče, tudi toženec možnost, da si v primeru, če je tožnikova navedba vrednosti spornega predmeta očitno prenizka, z ugovorom zagotovi popravo navedene vrednosti ter s tem posledično tudi možnost revizije.

Tega pa toženca (pritožnika) v obravnavani zadevi nista storila. Toženca sama sta torej z nezadostno skrbnim ravnanjem v postopku prispevala k nedopustnosti revizije; njun očitek, da jima sodišče z zavrženjem revizije krši človekove pravice, je zato neutemeljen. Za kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, pa z zavrženjem revizije ni moglo priti že zato, ker več od dvostopenjskega sojenja ta ustavna pravica ne zagotavlja.

4.Neutemeljeni pa so tudi očitki pritožnikov glede zavrženja njune nasprotne tožbe. Nesporno upravičen razlog za zavrženje tožbe (čemur tudi pritožnik ne oporeka) je pomanjkanje pravnega interesa. Pritožnika sta z nasprotno tožbo zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na določenih nepremičninah. Njuni lastninski pravici na delu teh nepremičnin tožnik ali kdo drug ni oporekal - in ker v tem delu lastninska pravica ni ogrožena je jasno, da tudi pravnega interesa za tožbo ni. Glede spornih delov nepremičnin pa je treba upoštevati, da se je o lastninski pravici na njih v tem istem postopku odločalo že na podlagi zahtevka v tožbi. Že ob odločanju o tožbi sta torej lahko pritožnika uveljavljala ugovor, da sta lastnika spornih nepremičnin in da zato zahtevek tožnika ni utemeljen. Z odločitvijo o zavrženju nasprotne tožbe ustavna pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave ni bila prekršena - varstvo glede lastninske pravice na spornih nepremičninah sta lahko uveljavljala že v postopku glede zahtevka iz tožbe.

5.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude