Jedro

Pravica do odbitka vstopnega davka se neposredno veže na pravico do vračila: če gre za zavezance s sedežem v Sloveniji, izrecno (53. člen ZDDV), če nimajo sedeža v Sloveniji pa za njih ob smiselni uporabi navedenih določb in na podlagi 1. odstavka 54. člena ZDDV velja isto. Vračilo davka se lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh tam predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A, št. ... z dne 12. 11. 2001, s katero je organ prve stopnje zahtevku tožeče stranke za vračilo DDV v višini 3.141.266,13 SIT ugodil, zahtevek v zvezi z računoma št. ... in št. ... pa zavrnil. Tožena stranka navaja, da gre v obravnavani zadevi za zahtevek za vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji. V določbi 54. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in 30/01, v nadaljevanju ZDDV) je določeno, da ima davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, pravico do vračila vstopnega DDV, ki mu je bil zaračunan na podlagi opravljenega prometa blaga oziroma storitev s strani davčnih zavezancev v Sloveniji, ali mu je bil zaračunan ob uvozu blaga v Slovenijo ob pogojih in na način določen s tem zakonom. Podrobneje je postopek za vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji, urejen v določbah 97., 98., 99. in 100. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 54/01, v nadaljevanju Pravilnik). Za pravico do vračila DDV morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določajo materialni predpisi, to sta ZDDV in Pravilnik. Po 6. odstavku 40. člena ZDDV je med pogoji za odbitek vstopnega davka določeno, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV. Ker sporna računa, ki sta podlaga tožnikovemu zahtevku za vračilo DDV, ki jih je izdal davčni zavezanec AAA, d. o. o., ne vsebujeta podatka o sedežu oziroma stalnem prebivališču izdajatelja računa, kot je pravilno ugotovil že prvostopni organ, ki po izrecni zakonski določbi sodi med obvezne sestavine računa po 2. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV, in ker gre za račune izdane davčnemu zavezancu, tudi ni pravne podlage za priznanje pravice iz teh dveh računov. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da določba 34. člena ZDDV glede obveznih sestavin ne velja tudi za izdajo računa davčnemu zavezancu v tujini, saj je tudi sicer davčni zavezanec, ki izdaja račune na območju Republike Slovenije, dolžan ravnati po ZDDV.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. 54. člen ZDDV nedvoumno in jasno predpisuje pravico, da tuji davčni zavezanec, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji, lahko uveljavlja vstopni DDV in v tem členu tudi navaja pogoje za uveljavljanje te pravice. Analogija, ki jo navaja tožena stranka, da naj bi bil pogoj za uveljavljanje odbitka DDV po 54. členu ZDDV tudi upoštevanje določb 34. člena ZDDV, ker je tako predpisano v 40. členu istega zakona, je popolnoma neustrezna. Tuji davčni zavezanec ne more in ni dolžan skrbeti za zakonito izstavljanje računov v Republiki Sloveniji, ter ločiti, ali mu je izdajalec računa na računu navedel poštni naslov ali pravilni sedež, zato tudi ni logično, da bi zakonodajalec imel namen nalagati tovrstno breme tujim davčnim zavezancem v postopku zahtevkov za povračilo DDV. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 19. 6. 2002. Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka zahtevku za vračilo DDV, ki ga je podala na podlagi 54. člena ZDDV, priložila račune, na podlagi katerih je bil obračunan DDV, katerega vračilo zahteva. Prvostopni davčni organ je tožnikovi zahtevi deloma ugodil, in sicer po treh računih, medtem ko je ugotovil, da dva računa ne izpolnjujeta pogojev iz 34. člena ZDDV. Sporni nista vsebini teh dveh računov, nesporno gre za račun izdan davčnemu zavezancu, pač pa je sporno, ali zapisana vsebina računa zadosti tudi zahtevi iz 2. točke 1. odstavka 34. člena ZDDV, po kateri mora račun med ostalim vsebovati "firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko izdajatelja računa", saj izdana računa ne vsebujeta podatka o sedežu oziroma stalnem prebivališču izdajatelja računa. Tožeča stranka ne ugovarja dejanski ugotovitvi, da na obeh računih ni podatka o sedežu oziroma stalnem prebivališču izdajatelja računa, ampak meni, da tožniku kot tujemu davčnemu zavezancu ni potrebno upoštevati določbe 34. člena ZDDV. Po presoji sodišča je pravilna odločitev tožena stranke in pred njo organa prve stopnje, ki v zvezi s priznavanjem pravice do vračila poleg pogojev, ki so izrecno navedeni v 54. členu ZDDV in dodatno pojasnjeni v določbah Pravilnika, ki jih tožena stranka izčrpno navaja, potrebno upoštevati tudi "splošne" pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV in ki sicer veljajo za vračilo vstopnega davka domačim zavezancem. Pravica do odbitka vstopnega davka se neposredno veže na pravico do vračila: če gre za zavezance s sedežem v Sloveniji, izrecno (53. člen), če nimajo sedeža v Sloveniji pa za njih ob smiselni uporabi navedenih določb in na podlagi 1. odstavka 54. člena ZDDV velja isto. Ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem. To hkrati pomeni, da se tudi v primeru kakršen je obravnavani, vračilo davka lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh tam predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV. Med temi podatki pa je tudi tisti o sedežu oziroma stalnem prebivališču izdajatelja računa, ki se zahteva po 2. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV. Ta podatek pa tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni naveden, kot zahteva zakon.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).