Jedro

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku ne glede na ustavitev postopka odločiti tudi o dolžnikovem ugovoru glede na to, da je do umika predloga za izvršbo prišlo še pred odločitvijo o ugovoru zaradi prisilne realizacije terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izvršilni postopek ustavilo po določbi 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. V 2. točki izreka pa je odločilo, da se zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžnikovi nepremičnini razveljavi na podlagi drugega odstavka 76. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

2. Zoper sklep vlaga po svojih pooblaščencih pritožbo dolžnik in predlaga, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru dolžnika in se izvršilni postopek ustavi ter se razveljavijo opravljena izvršilna dejanja oziroma podrejeno, da se pritožbi ugodi in se sklep razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Sklep je nepravilen in nezakonit. Dolžnik je v predmetnem postopku zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, o katerem sodišče ni odločilo pred izdajo sklepa. Sodišče bi zato moralo najprej odločiti o omenjenem ugovoru dolžnika, ker sklep o izvršbi še ni pravnomočen. Dolžniku ni znano, zakaj je upnik umaknil predlog za izvršbo, ker ga sodišče s tem ni seznanilo in mu ni dalo možnosti, da se o njem izjavi. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Dolžnik predvideva, da je upnik umaknil predlog za izvršbo iz razloga, ker je protipravno in nezakonito prišel do poplačila terjatve, ki je predmet tega postopka še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Dolžniku so bila denarna sredstva na transakcijskem računu zarubljena in izplačana upniku. Zato bi moralo sodišče najprej odločiti o dolžnikovem ugovoru, saj bi ugotovilo, da je ugovor v celoti utemeljen. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-1273/2007 z dne 22. 5. 2008, po katerem je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je ob odločanju o upnikovi izjavi o umiku predloga treba izhajati ne le iz določbe 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, temveč smiselno upoštevati tudi določbe Zakona o pravdnem postopku o umiku tožbe v postopku za izdajo plačilnega naloga. Sklicuje se tudi na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3820/2013 in Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1223/2014. Zato je podan dolžnikov pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep. Z izpodbijanim sklepom je bila dolžniku onemogočena obramba in varstvo njegovih pravic pred sodiščem, denarna sredstva pa so mu bila nedopustno in protipravno odvzeta. S tem je sodišče nedopustno poseglo v pravico dolžnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, kakor tudi v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Ponovo poudarja, katera dejstva je navajal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in katere dokaze je predlagal za izvedbo trditev. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je podal odgovor na pritožbo in navedel, da je do umika predloga za izvršbo prišlo po tem, ko je od dolžnika prejel plačilo vtoževanega zneska s pripadki. Upnik je pravilno o tem obvestil sodišče in predlagal, da se postopek ustavi. Upnik ne more prejeti več, kot je zahteval. Predlaga, da sodišče dolžnikovo pritožbo zavrže s stroškovno posledico, saj dolžnik nima pravnega pravnega interesa za pritožbo, ker je sklep izdan v njegovo korist. Odločanje o ugovoru pa dolžnik s pritožbo tudi ne more doseči. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je pritožba med drugim nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Osnovna predpostavka vsake pritožbe je torej pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Ta je podan le tedaj, če gre za odločitev, ki je pritožniku v škodo ali povedano drugače, če je s pritožbo mogoče doseči za pritožnika ugodnejšo rešitev. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom izvršilni postopek ustavilo na podlagi določbe 43. člena ZIZ zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo, kar pomeni, da se izvršba več ne bo opravljala. Takšna odločitev je dolžniku nedvomno v korist in bolj ugodne rešitve ne more doseči oziroma svojega pravnega položaja v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati, zato za pritožbo nima pravnega interesa. Na navedeno stališče tudi ne vpliva drugačna odločitev v sklepu Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1223/2014 z dne 12. 3. 2015, na katero se sklicuje pritožba. Sodna praksa namreč v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na Ustavo in zakon, v skladu z Ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Zato na podlagi tega primera ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso.

6. Umik izvršilnega predloga pomeni konec procesno pravnega razmerja, ki nastopi s trenutkom, ko upnik poda izjavo o umiku in je tako sklep sodišča prve stopnje, izdan na podlagi določbe 43. člena ZIZ, le deklaratorne narave. Umik predloga za izvršbo je dispozitivno procesno dejanje upnika, za katerega od dolžnika ne potrebuje soglasja, logična posledica po prejemu umika predloga za izvršbo pa je, da sodišče prve stopnje ustavi postopek. Zato je nepravilna pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru moralo uporabiti tudi določbe ZPP in dolžnika pred izdajo izpodbijanega sklepa seznaniti z umikom in pridobiti njegovo soglasje. V izvršilnem postopku se prvenstveno uporabljajo določbe ZIZ in to vedno, kadar ZIZ ureja posamezna vprašanja. Le v primerih, ko ZIZ posameznih vprašanj ne ureja, se po 15. členu ZIZ uporabljajo določbe ZPP. Zato je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo določbo 43. člena ZIZ in ustavilo postopek v celoti po upnikovem predlogu za umik. ZIZ v 43. členu namreč izrecno določa, da lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo, sodišče pa v primeru umika ustavi postopek. Zato je cilj le ustavitev postopka, ne pa tudi odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ustavitev postopka pomeni prenehanje opravljanja neposrednih dejanj izvršbe, zato je tudi ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka. Izvršba se ustavi zaradi pravnih ali dejanskih ovir, ki jo onemogočajo, izvršilni postopek pa se konča šele takrat, ko stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati procesnih dejanj.(1) To pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku ne glede na ustavitev postopka odločiti tudi o dolžnikovem ugovoru glede na to, da je do umika predloga za izvršbo prišlo še pred odločitvijo o ugovoru zaradi prisilne realizacije terjatve.

7. Podane pa tudi niso kršitve določb postopka iz 22., 23., 25. in 33. člena Ustave RS. Pravica do izjavljanja, ki je vsebovana v pravici do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS je kršena le, če sodišče ne postopa tako, da bi navedbe strank vzelo na znanje in pretehtalo njihovo dopustnost in pomembnost ter se do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene, v obrazložitvi odločbe tudi opredelilo. V situaciji, kot je konkretna, ko je bil ugovor zoper sklep o izvršbi vložen pred umikom predloga za izvršbo, vendar pravočasno pred iztekom ugovornega roka in sodišče prve stopnje o ugovoru še ni odločilo, ni bila kršena nobena dolžnikova pravica, saj bo v nadaljnjem postopku sodišče prve stopnje moralo o ugovoru še odločiti.

8. Odločba Ustavnega sodišča Up-1273/2007 z dne 22. 5. 2008, na katero se sklicuje dolžnik v pritožbi, pa velja le v situaciji, ko je prišlo do umika predloga za izvršbo v postopku, ki teče na podlagi verodostojne listine. V konkretnem primeru pa ne gre za takšen primer, saj je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova.

9. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo po določbi 346. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pri tem je na podlagi določbe 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tudi odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, ker odgovor na pritožbo v izvršilnem postopku ni obvezen in predstavlja zgolj fakultativno vlogo, poleg tega pa z navedbami v pritožbi v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato je bil odgovor na pritožbo nepotreben.

Op. št. (1): Triva, Belajac, Dika: Sudsko izvršno pravo, Zagreb 1984, stran 245.