Jedro

Tožena stranka je na podlagi omenjenih mnenj lahko sklenila dokazni postopek in bi bila zavezana uporabiti neodvisno izvedensko mnenje le, če bi navedena mnenja kazala na dovolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja določenih bolezenskih motenj ali bolezenskih stanj, za katere bi bilo potrebno posebno zdravljenje (2. odst. 33. člena ZAzil).

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Upravno sodišče je s sodbo v zadevi U 1803/2003 ugodilo tožbi zoper odločbo z dne 18. 9. 2003 in toženi stranki naložilo, da mora v ponovljenem postopku celoviteje obrazložiti upravno določbo. V novem postopku je tožena stranka izdala odločbo z dne 19. 12. 2003, ki jo je sodišče s sodbo U 298/2004-6 z dne 25. 2. 2004 zopet odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da je tožena stranka sicer celovito obrazložila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil, ker je mogoče uporabiti institut notranje razselitve, vendar pa ni v zadostni meri spoštovala načela materialne resnice in ni obrazložila razlogov za zavrnitev humanitarnega azila. Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe z dne 25. 2. 2004 navedlo, da sta upravni spor sprožila tudi AA in mladoletni BB in da iz podatkov v teh spisih izhaja, da je CC v Slovenijo prišel z izvenzakonsko partnerico AA in otrokom BB in da sta tudi onadva zaprosila za azil. Zato bi tožena stranka morala izvesti enoten postopek, saj sta eksistenca tožnika in njegove družine soodvisni. Že na zaslišanju dne 10. 9. 2003 je tožnik predlagal zaslišanje AA in je navedel, da je živčna bolnica, ki se je zdravila v psihiatrični bolnici, in je njun sedemmesečni otrok bolan. Tožena stranka ni razčistila zdravstvenega stanja članov družine in ali lahko v matični državi računajo na minimalno medicinsko nego. Slaba, predvsem pa nezadostna medicinska nega lahko v primerih življenjsko nevarnih bolezni predstavlja nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka s sklepom združila upravne stvari CC, roj. 2. 4. 1979 v A, AA, roj. 28. 1. 1981 v B, in BB, roj. 30. 7. 2003 v C, vsi državljani Srbije in Črne gore, v en postopek in v prvi točki izreka odločbe odločila, da se prošnje zavrnejo in da morajo vsi trije zapustiti Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi tožena stranka povzema ugotovitve iz predhodnih postopkov in na podlagi zaslišanja AA navede, da je AA njena mati ob prihodu v Srbije odpeljala k zdravniku, ta pa jo je poslal v bolnico za duševne bolne, kjer je ostala en mesec, da jo boli vrat in da jemlje zdravila za živčevje ter da je nesposobna za delo. V zvezi z upoštevanjem napotkov sodišča pa tožena stranka v 2. odstavku na strani 5 obrazložitve izpodbijane odločbe pravi, da je dne 24. 11. 2004 zaprosila za mnenje o zdravstvenem stanju za to pristojne službe, ki delujejo v okviru Azilnega doma Sektorja za azil. Tožena stranka je za mnenje o zdravstvenem stanju AA (glede njene živčne bolezni, bolečin v vratu in nezmožnostih za vsako delo) zaprosila dne 24. 11. 2004 z dopisom št. 1822-07/236-168/2002, za to pristojne službe, ki delujejo v okviru Azilnega doma Sektorja za azil. Pristojne službe so dne 1. 12. 2004 podale mnenje, ki ga tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema. Ugotavlja, da je bila AA, skupaj s svojim izvenzakonskim partnerjem CC, nastanjena v Azilni dom dne 14. 10. 2002. Po oceni socialne delavke je AA urejena oseba, ki spoštuje hišni red Azilnega doma, je tudi zelo skrbna do okolja, v katerem živi. Prav tako je zelo skrbna mama. Gre za nekonfliktno osebo, pri kateri je tako po mnenju socialne delavke, kot psihologinje opazna velika introvertiranost. AA tako socialni delavki kot psihologinji ni nikoli omenila, da ima zdravstvene težave, kot so psihične motnje ali bolečine v vratu, kot tudi ni izrazila želje po specialističnih pregledih. Prosilka tudi ni nikoli govorila o nezmožnosti za delo, pri čemer po mnenju socialne delavke celo izstopa po redoljubnosti in delavnosti v smislu čiščenja bivalnih in skupnih prostorov, vzdrževanja higiene zase, za otroka in za partnerja. Psihologinja, ki je zaposlena v Azilnem domu poudarja, da navedena prosilka dobro skrbi za svojega sina in tudi ob srečanjih na hodniku govori predvsem o njem. V aktivnosti, ki potekajo v Azilnem domu, se ne vključuje, saj se večino časa zadržuje v svoji sobi. Psihologinja je le od partnerja izvedela, da naj bi imela njegova izvenzakonska partnerka bolečine v hrbtenici, zaradi katerih naj ne bi bila sposobna za kakršnokoli fizično delo. Vendar pa psihologinja pri AA opaža znake psihičnega in fizičnega nasilja s strani partnerja, o čemer pa sama sicer nikoli ne govori. Pristojni organ je pridobil tudi mnenje medicinske tehnice, ki je zaposlena v Azilnem domu, iz katerega izhaja, da pri AA ni zaznati nikakršnih psihičnih motenj ali kakršnihkoli drugih zdravstvenih težav, ki bi jo ovirale pri delu, zapažena pa je njena introvertiranost. V času bivanja v Azilnem domu v ambulanto prihaja le redko, občasno le zaradi glavobola in bolečin v predelu ledvic, kar je za prosilce za azil izjema. Imenovana tudi ni nikoli izrazila želje po napotitvi v zdravstveni dom ali na specialistične preglede. V času nosečnosti je redno hodila na kontrolo in lepo skrbela zase. Enako ravna tudi po rojstvu otroka, skrbno spremlja njegov razvoj ter ga redno vodi na zdravstvene preglede v otroško ambulanto. Glede psihičnih težav je z medicinsko tehnico kontaktiral le prosilkin izvenzakonski partner CC, ki je zahteval pregled pri psihiatru, kar pa je prosilka odklonila. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da so medicinska tehnica, socialna delavka in psihologinja, ki spremljajo AA, njenega sina BB ter izvenzakonskega partnerja CC že več kot dve leti, torej ves čas bivanja imenovanih v Azilnem domu, podale tudi skupno oceno v zvezi z navedeno problematiko. Navedene ocenjujejo, da pri AA ni opaziti znakov morebitnih psihičnih motenj ali kakršnihkoli drugih zdravstvenih težav, ki bi posledično vplivale tudi na njeno delovno zmožnost. Opazni pa so indici, da so njene navedbe (živčna bolezen, bolečine v vratu in nezmožnost za vsakršno delo) v postopku pridobitve azila sugerirane s strani njenega partnerja oziroma so posledica pritiskov njenega partnerja, ki tudi sicer popolnoma uravnava njeno življenje. Zaposlene v Azilnem domu so sicer na koncu zapisale, da je potrebno upoštevati, da ne gre za neodvisna izvedeniška mnenja. Pristojni organ je kljub dejstvu, da ne gre za neodvisna izvedeniška mnenja, medicinsko tehnico prosil tudi za mnenje o zdravstvenem stanju BB. Imenovana je pristojnemu organu dne 27. 12. 2004 podala omenjeno mnenje, iz katerega izhaja, da je bil BB vakciniran po programu v Zdravstvenem domu Šiška ter da s strani zdravstvene službe Azilnega doma ni bil poslan na specialistične preglede. Pristojni organ meni, da je s pridobitvijo zgoraj navedenih mnenj razčistil zdravstveno stanje tako AA, kot njenega mladoletnega sina BB. Iz mnenj medicinske tehnice, socialne delavke in psihologinje torej izhaja, da pri AA ne gre opaziti kakršnihkoli psihičnih motenj ali kakršnihkoli zdravstvenih težav, ki bi posledično vplivale na njeno delovno zmožnost. Imenovane celo opažajo, da so vse zdravstvene težave, ki pa jih omenja njen izvenzakonski partner CC, sugerirane z njegove strani oziroma so celo posledica njegovih pritiskov. Imenovani naj bi imel tudi zelo velik vpliv na njeno življenje, tudi v smislu psihičnega in fizičnega nasilja. Tudi mld. BB naj ne bi imel nobenih zdravstvenih težav, redno je bil vakciniran po programu v Zdravstvenem domu .... Ta program pa opravijo le zdravi otroci, BB prav tako ni bil poslan na kakršnekoli specialistične preglede. Pristojni organ želi na tem mestu še opozoriti, da morajo prosilci za azil, ki bivajo v Azilnem domu, v zvezi z morebitnimi zdravstvenimi težavami najprej seznaniti zdravstveno službo, ki deluje v okviru Azilnega doma, ta pa jih potem napoti na nadaljnje preglede, če se za to pojavi potreba. V zvezi s težo mnenj, ki so jih podale osebe, zaposlene v Azilnem domu, pa pristojni organ meni, da so ta mnenja relevantna in jih je pristojni organ pri odločanju o podelitvi azila iz humanitarnih razlogov zato tudi upošteval, saj so jih podale osebe, ki že več kot dve leti spremljajo prosilko, njenega otroka in izvenzakonskega partnerja. Glede na to, da njihova mnenja govorijo o tem, da AA in njen mladoleten sin BB nimata zdravstvenih težav, se je pristojni organ odločil, da ni potrebe, da bi za mnenja v zvezi s to tematiko zaprosil zunanje strokovnjake. Toženi stranki se glede na to, da tako AA kot BB nimata zdravstvenih težav ne zdi relevantno, vendar pa je kljub temu preko Informacijsko dokumentacijskega centra Sektorja za azil v zvezi z napotili Upravnega sodišča v navedeni sodbi, preverila, kako je z delovanjem zdravstvenih storitev v D, kjer je živela AA in v katerem tudi v primeru vrnitve ne bi bila ogrožena. Iz podatkov, ki jih je pristojnemu organu posredoval omenjeni center izhaja, da sicer v D ni bolnice, saj gre za manjši kraj, bolnica in ostale zdravstvene ustanove pa so v E in F, v dveh večjih krajih, ki sta od D oddaljena približno 50 kilometrov. V E deluje velika bolnica s številnimi oddelki, kot na primer: oddelek za ginekologijo in porodničarstvo, oddelek za urologijo, za hemodializo, ortopedijo in travmatologijo, za očesne bolezni, oddelek za uho, grlo in nos, za notranje bolezni, za nevrologijo, za rehabilitacijo in fizikalno medicino, deluje tudi oddelek za otroške bolezni, oddelek psihiatrije, za infekcijske bolezni, za onkologijo. Zdravstveni center deluje tudi v F. Glede na to, da so se v bližnji okolici kraja D, kamor bi se prosilci lahko vrnili, nahajata velika zdravstvena domova oziroma centra, pristojni organ meni, da bi tako AA, kot tudi njenemu sinu BB v primeru bolezni zagotovljena ustrezna medicinska oskrba. Pristojni organ je preučil tudi poročilo z naslovom "Srbija in Črna gora (vključujoč Kosovo), poročilo, oktober 2004" (Serbia and Montenegro - including Kosovo, Country Report, October 2004) iz katerega izhaja, da imajo nekateri Romi, ki živijo v Srbiji (predvsem tisti, ki so iz Kosova) otežen dostop do zdravstvenih storitev predvsem zato, ker nimajo identifikacijskih dokumentov. Navedeno pa ne velja za AA, saj kot je povedala na zaslišanju dne 6. 11. 2003, je v matični državi že bila hospitalizirana, torej ji je bil omogočen dostop do zdravstvenih storitev. Na podlagi tega tožena stranka sklene da subjektivni strah, predvsem AA in njenega sina BB, kot tudi njenega izvenzakonskega partnerja CC, glede na zdravstveno stanje prvih dveh, ni v tolikšni meri objektivno konkretiziran, da so le-ti ogroženi v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov. Ugovarja, da tožena stranka kljub navodilom sodišča ni postavila neodvisnega izvedenca psihiatrične oziroma medicinske stroke v smislu 2. odstavka 33. člena ZAzil, ampak se je zadovoljila s splošnimi ugotovitvami medicinske sestre in ostalega osebja v Azilnem domu. Ob tem je pomembno, da nobena od navedenih ni s prosilko opravila nikakršnega pogovora z namenom, da bi ugotovili naravo prosilkinih motenj. S tem prihaja tožena stranka v nasprotja sama s seboj, saj ugotavlja, da gre za resno obliko introvertiranosti in da se stranka drži zase ter ostaja v sobi. Tožena stranka bi zato morala nujno postaviti neodvisnega zunanjega izvedenca, ki bi ugotovil dejansko naravo prosilkinih motenj in ali te podpirajo domneve tožene stranke glede pritiskov njenega partnerja. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je bolnica oddaljena od kraja, ker bi se stranka lahko nastanila, 50 km, kar lahko zanjo predstavlja nepremostljivo oviro zaradi diskriminacije Romov. Da obstaja diskriminacija Romov pa je ugotovila tudi tožena stranka. Sklicuje se na mednarodne pogodbe, ki varujejo osebe pred mučenjem nečloveškim ravnanjem. Predlaga, da sodišče izvede ponujane dokaze. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zahtevku ugodi oziroma da vrne zadevo pristojnemu organu v ponovno odločanje. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da iz sodbe sodišča z dne 25. 2. 2004 ne izhaja, da bi moral organ pridobiti izvedensko mnenje v skladu z določilom 2. odstavka 33. člena ZAzil, ampak samo, da mora razčistiti navedbe AA o njeni živčni bolezni, bolečinah v vratu in nezmožnosti za delo, kar pa je organ tudi storil. Organu se je zdelo smiselno, ker prosilci bivajo v Azilnem domu in morajo o zdravstvenih težavah najprej obvestiti zdravstveno službo v Azilnem domu, ta pa jih napoti na nadaljnje preglede, če je to potrebno. Mnenja, ki jih je uporabila tožena stranka, so podale strokovno usposobljene osebe, ki so vse tri prosilce spremljale že več kot dve leti. K medicinski tehnici je večkrat prihajal CC, ki je omenjal psihične težave AA in zahteval tudi pregled pri psihiatru, kar pa je sama odklonila. Na omenjeni način je tožena stranka razčistila dejansko stanje glede zdravstvenega in psihičnega stanja AA v smislu napotkov sodišča. Pridobitev dodatnega izvedenskega mnenja ne bi bilo relevantno, saj po mnenju strokovnih oseb iz Azilnega doma pri imenovani ni psihičnih motenj ali kakršnih koli zdravstvenih težav, ki bi posledično vplivale tudi na njeno sposobnost za delo. Prosilci pa izvedenskega mnenja tekom postopka niso zahtevali.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožeča stranka ponavlja argument, da mora biti izvedenec ne samo strokovno usposobljena oseba, temveč tudi neodvisna in nepristranska oseba, med tem ko so socialna delavka, psihologinja in medicinska sestra zaposlene v azilnem domu in so plačane s strani tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena. Ključna sporna okoliščina v obravnavani zadevi je vprašanje, ali je imela tožena stranka zakonito podlago za to, da je izpodbijano odločbo oprla na mnenja socialne delavke, psihologinje in zdravstvene tehnice iz Azilnega doma, ali pa bi morala odločbo opreti na neodvisno izvedensko mnenje, kajti drugih tožbenih ugovorov tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja. Sodišče je v sodbi z dne 25. 2. 2004 toženi stranki naložilo, da ugotovi dve stvari in sicer, kakšno je zdravstveno stanje tožnikove družine zlasti glede psihičnega stanja AA in zatrjevane bolezni otroka ter da ugotovi - če obstaja določena bolezenska motnja oziroma bolezensko stanje - ali tožniki v izvorni državi lahko računajo na minimalno medicinsko nego zaradi varstva pravice iz 3. člena MKVČP (Uradni list RS, št. 7/1994 - MP, Uradni list št. 33/1994). Za razjasnitev zdravstvenega stanja sodišče ni naložilo toženi stranki, da mora pridobiti neodvisno izvedensko mnenje, ampak da s tega vidika razjasni dejansko stanje, ker se s tem vprašanjem tožena stranka v prvotnem postopku sploh ni ukvarjala. Dejansko stanje v azilnem postopku pa je mogoče ugotavljati oziroma razjasnjevati z vsemi dokaznimi sredstvi: zaslišanjem prič, listinami, potrdili itd. Tudi po določilu 2. odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000), ki se uporablja v azilnem postopku, če ni z ZAzil drugače določeno (23. člen ZAzil), se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. Tožena stranka je dne 24. 11. 2004 zaprosila za mnenje zdravstveno in (psiho)socialno službo Azilnega doma. V spisu je dopis šifra 1821-03 z dne 1. 12. 2004, iz katerega je razvidno, da so se na podlagi omenjenega dopisa uradne osebe sestale delavke psihosocialne in zdravstvene službe Azilnega doma in izdelale mnenja socialne delavke, psihologinje, medicinske tehnice ter skupno oceno. Tožena stranka je celovito povzela mnenja navedenih oseb in na tej podlagi ocenila, da ni razlogov, da bi zaradi določene specifičnosti zdravstvenega ali psiho-socialnega stanja AA in BB morala odločiti drugače ali pa nadalje ugotavljati dejstva v zvezi z določilom 3. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče v celoti sprejema povzetek navedenih mnenj in razloge za odločitev in jih v skladu z določilom 2. odstavka 67. člena ZUS ne bo ponavljalo. To pomeni, da je tožena stranka na podlagi omenjenih mnenj lahko sklenila dokazni postopek in bi bila zavezana uporabiti neodvisno izvedensko mnenje le, če bi navedena mnenja kazala na dovolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja določenih bolezenskih motenj ali bolezenskih stanj, za katere bi bilo potrebno posebno zdravljenje (2. odst. 33. člena ZAzil). Ker navedena mnenja v nobenem delu na to niso kazala, je tudi brezpredmeten predlog v skupni oceni, da bi bila potrebna pridobitev strokovnega mnenja neodvisnih izvedencev psihiatra, specialista medicine dela. Ta odločitev je na strani tožene stranke oziroma bi tožeča stranka morala uporabo neodvisnega izvedenca na argumentiran način uveljavljati, pa ni. Sodišče je pri tem upoštevalo dejstvo, da so navedene tri osebe, ki so pripravile mnenja, zaposlene s strani tožene stranke in delajo v Azilnem domu. Vendar njihovemu specialnemu znanju oziroma izkušnjam ob spremljanju bivanja vseh treh prosilcev v Azilnem domu v obdobju 2 let ni mogoče odvzeti dokazne vrednosti zgolj za to, ker so zaposlene v Azilnem domu. Poleg tega je sodišče v tej presoji o zadostni in pravilni dokazni oceni tožene stranke upoštevalo tudi dejstvo, da na drugi strani tožnik ni z ničemer dokazal ali vsaj utemeljeval niti ni opisal okoliščin glede zdravstvenega oziroma psihičnega stanja AA, zgolj omenjena navedba na zaslišanju pa ne odtehta dejstev, ki jih je v zvezi s tem ugotovila tožena stranka v ponovljenem postopku. Kljub temu, da tožena stranka ni ugotovila posebnosti na strani osebnih stanj prosilcev, ki bi kazale na nujnost strokovne medicinske pomoči, je tožena stranka vendarle v ponovljenem postopku ugotavljala tudi možnost za dostop do najbližje bolnišnice na območju, kamor naj bi se prosilci za azil vrnili. Tudi v tem delu sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil. O preostalih vidikih azilne zadeve pa je sodišče že presojalo s sodbo z dne 25. 2. 2004, drugih vidikov pa tožeča stranka v tožbi ni uveljavljala, ampak je kot edini tožbeni ugovor uveljavljala, da bi tožena stranka ključna dejstva morala ugotoviti na podlagi neodvisnega izvedenskega mnenja, kar pa glede na dejstva, ugotovljena v upravnem postopku, in vsebino tožbe, ne drži. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.