Jedro

Čeprav so tožniki v vlogi res izrecno navedli, da vlagajo pritožbo skladno z 235. členom ZUP in še zahtevo na podlagi 43. člena ZUP, da se jim prizna pravica udeležiti se inšpekcijskega postopka kot stranskim udeležencem, takšna pravna kvalifikacija zahtevka s strani tožnikov ne odvezuje organa od pravilne uporabe prava glede na relevantno dejansko stanje. Kolikor je pritožbeni rok še odprt, se razlog za obnovo postopka v zvezi z udeležbo v postopku lahko uveljavlja s pritožbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, št. 061-581/2015-43 z dne 23. 9. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Inšpektorica Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnikov, da se jim prizna lastnost stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku v zadevi omejevanja uporabe javnih cest Maroltove, Reboljeve, Trebinjske in Puhove ulice v Ljubljani z zapornicami na cestišču (1. točka izreka), in zavrgla njihovo zahtevo za obnovo navedenega inšpekcijskega postopka (2. točka izreka). Pri tem je še odločila, da z izdajo sklepa niso nastali dodatni stroški (3. točka izreka). V svoji obrazložitvi navaja, da so tožniki podali vlogo za vstop v postopek kot stranski udeleženci, in pritožbo, s katero so v povezavi z 235. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahtevali obnovo inšpekcijskega postopka, ki naj bi bil po njihovem mnenju voden nepravilno oziroma nezakonito. Ker pa je bil inšpekcijski postopek že zaključen po 28. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), tožniki ne morejo imeti lastnosti stranskega udeleženca v smislu drugega odstavka 43. člena ZUP in je treba njihovo zahtevo za to zavreči. Iz istih razlogov, torej da je bilo o zadevi že odločeno, pa je treba zavreči tudi zahtevo za obnovo inšpekcijskega postopka.

2. Župan Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 8. 12. 2015 kot neutemeljeno zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

3. Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Navajajo, da družba A. d.d. nezakonito upravlja z zapornicami, postavljenimi na štirih občinskih cestah v naselju „BS3“, ki predstavljajo Puhovo, Trebinjsko, Maroltovo in Reboljevo ulico. A. d.d. med drugim krši Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), s tem ko z zapornicami na cestišču upravlja z namenom oviranja in preprečevanja prometa v nasprotju s prometno ureditvijo, ki je določena z državnimi in občinskimi predpisi ter z akti in prometno signalizacijo s strani upravljavca občinskih cest. Ne obstaja upravni akt, ki bi družbi A. d.d. podelil pravico upravljanja občinskih cest v naselju „BS3“. Prvostopenjski organ je 29. 5. 2015 sporočil, da v zadevi ne bo inšpekcijsko ukrepal, na kar so se pritožili in zahtevali vstop v postopek, vendar je prvostopenjski organ njihovo zahtevo s sklepom z dne 19. 6. 2015 zavrnil. Po njihovi pritožbi zoper to odločitev, ki ji je drugostopenjski organ ugodil, je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep. Obširno pojasnjujejo, kako je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje in kršil temeljno načelo iskanja materialne resnice ter nepravilno uporabil 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, poleg tega pa se odločbe zaradi bistveno pomanjkljive obrazložitve niti ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Inšpekcijski postopek je bil voden tudi v nasprotju z ZIN. Ugovarjajo, da bi moral prvostopenjski organ presoditi njihovo pravno korist za vstop v postopek, pa o tem sploh ni odločal. Svojo pravno korist so jasno oprli na 3. člen ZCes-1, saj zadevne občinske ceste vsakodnevno uporabljajo za dostop do svojih nepremičnin (parkirišč in garažne hiše), in tudi na več členov Ustave RS (32. člen – svoboda gibanja, 35. člen – pravica do zasebnosti, 38. člen – varstvo osebnih podatkov). Skladno s 15. členom Ustave RS se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. ZUP opredeljuje kot temelj pravne koristi katerikoli zakon ali drug predpis in takšna je tudi sodna praksa Upravnega sodišča. Predlagajo, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj se prvo- in drugostopenjski organ zavedata svojih kršitev, pa jih kljub temu ne odpravita ne v inšpekcijskem ne v katerem drugem postopku. Sodišče naj ugotovi, da ne obstaja upravni akt, ki bi družbi A. d.d. podelil pravico upravljati občinske ceste v naselju „BS3“, odpravi izpodbijani sklep in jim prizna položaj stranskih udeležencev v zadevnem inšpekcijskem postopku ter še odloči, da se inšpekcijski postopek skladno z 9. točko prvega odstavka 260. člena ZUP obnovi. Uveljavljajo še povračilo stroškov postopka, ki jim pripadajo za vložitev tožbe brez pooblaščenca.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prepreka navedbe tožnikov in ob tem citira posamezne določbe ZIN, ZUP, ZCes-1 ter Odloka o občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 63/13). Dodatno predvsem izpostavlja, da tožniki po njenem mnenju niso izkazali pravnega interesa za udeležbo v inšpekcijskem postopku. V obravnavanem primeru je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da zavezanec ni kršil nobenega predpisa in inšpektor lahko inšpekcijski postopek kadarkoli ustavi, če spozna, da ni ogrožena javna korist. Ob citiranju členov ZUP, ki urejajo obnovo postopka, navaja, da zakonski pogoji za to niso izpolnjeni. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, da se zavrže zahteva tožnikov za priznanje lastnosti stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku in zahteva za njegovo obnovo, oboje iz razloga, ker je bil inšpekcijski postopek že zaključen v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZIN. Ta določa, da inšpektor ustavi postopek s sklepom ali v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika o inšpekcijskem pregledu, če je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa.

7. Iz tožbenih navedb, obrazložitve izpodbijanega sklepa in dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ v zapisniku o pregledu dokumentacije št. 061-581/2015-17, opravljenim 21. 5. 2015 in 22. 5. 2015 ter zaključenim 28. 5. 2015 (v nadaljevanju inšpekcijski zapisnik), sklenil, da se postopek zaključi po 28. členu ZIN. Z obvestilom prvostopenjskega organa v smislu, da se inšpekcijski postopek ne bo nadaljeval, so bili preko elektronske pošte z dne 29. 5. 2015 po njihovih lastnih trditvah obveščeni tudi tožniki, ki so 12. 6. 2015 zoper odločitev prvostopenjskega organa – to je sklep o ustavitvi postopka, vsebovan v inšpekcijskem zapisniku – priporočeno po pošti vložili pritožbo in zahtevo za vstop v postopek (v nadaljevanju tudi vloga z dne 12. 6. 2015). Prvostopenjski organ je o vlogi z dne 12. 6. 2015 v ponovnem postopku odločil z izpodbijanim sklepom po tem, ko je drugostopenjski organ prejšnji sklep z dne 19. 6. 2015 odpravil na podlagi pritožbe tožnikov in vrnil zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Prvostopenjski organ je svojo (ponovno) odločitev, ki jo tožniki izpodbijajo v tem upravnem sporu, izrecno utemeljil na drugem odstavku 43. člena ZUP glede priznanja položaja stranskih udeležencev tožnikom in na 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP glede obnove postopka po 235. členu ZUP, oboje v celoti ob sklicevanju na okoliščino, da je inšpekcijski postopek že bil zaključen.

8. Upoštevaje dejansko in procesnopravno stanje predmetne zadeve pa sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ napačno uporabil 4. točko prvega odstavka 129. člena in 235. člen (peti odstavek) ZUP.

9. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ zavrže zahtevo s sklepom, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti (in enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo). Za tak položaj v konkretnem primeru brez dvoma ne gre, saj tožniki v vlogi z dne 12. 6. 2015 niso podali nobenega zahtevka, o katerem bi bilo (tudi glede na njegovo dejansko podlago) s strani prvostopenjskega organa že odločeno v predmetnem inšpekcijskem postopku, kot izhaja (tudi) iz inšpekcijskega zapisnika. Še zlasti okoliščina, da je bil inšpekcijski postopek zaključen, ne more biti ovira za obnovo postopka, saj je to pravno sredstvo ob izpolnjenih zakonskih pogojih (260. in nasl. členi ZUP) namenjeno ravno obnovi zaključenih postopkov. Drugačno stališče prvostopenjskega organa je zato nerazumljivo in pravno zmotno.

10. V zvezi z obnovo postopka določa 235. člen ZUP v petem odstavku naslednje: „Če se stranka, ki ni bila udeležena v postopku, pritoži takrat, ko je pritožbeni rok že potekel za vse stranke, ki so bile udeležene v postopku ali so se stranke že odpovedale pravici do pritožbe, se pritožba obravnava kot predlog za obnovo postopka.“ Vendar podatki spisne dokumentacije predmetne zadeve kažejo, da prvostopenjski organ niti za uporabo petega odstavka 235. člena ZUP ni imel podlage, saj se ta določba nanaša na drugačno situacijo, kot je v konkretnem primeru, in v izpodbijanem sklepu tudi ni z ničemer obrazloženo, na kakšni dejanski podlagi je prvostopenjski organ sploh uporabil 235. člen ZUP. Iz dejstev dosedanjega postopka je namreč jasno razvidno, da so tožniki vlogo z dne 12. 6. 2015 vložili znotraj roka za pritožbo, ki po splošnem pravilu iz prvega odstavka 235. člena ZUP znaša 15 dni. Upoštevaje datum 28. 5. 2015, ko je bil zaključen inšpekcijski zapisnik, ki je vseboval odločitev o ustavitvi postopka po 28. členu ZIN, se je rok za pritožbo iztekel (najprej) v petek, 12. 6. 2015 in tega dne so tožniki priporočeno po pošti tudi vložili vlogo z dne 12. 6. 2015 (kar potrjujejo podatki na pisemski ovojnici, v kateri so poslali vlogo prvostopenjskemu organu, ki se nahaja v upravnem spisu). Po drugem odstavku 68. člena ZUP se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto, če se vloga pošlje priporočeno po pošti.

11. Zgoraj navedeno po presoji sodišča pomeni, da bi moral prvostopenjski organ vlogo tožnikov z dne 12. 6. 2015 glede na njeno vsebino obravnavati kot pritožbo skladno z 229. členom ZUP, torej z njo ravnati kot s pritožbo zoper sklep (vsebovan v inšpekcijskem zapisniku), da se inšpekcijski postopek ustavi. 229. člen ZUP v prvem odstavku izrecno določa, da ima zoper odločbo (in smiselno tudi zoper sklep, kot v konkretnem primeru – 258. in 259. člen ZUP), izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe, pri čemer lahko pritožbo vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer (po tem odstavku 229. člena ZUP) v roku, ki je določen za stranko. Čeprav so tožniki v vlogi z dne 12. 6. 2015 res izrecno navedli, da vlagajo pritožbo skladno z 235. členom ZUP in še zahtevo na podlagi 43. člena ZUP, da se jim prizna pravica udeležiti se inšpekcijskega postopka kot stranskim udeležencem, takšna pravna kvalifikacija zahtevka s strani tožnikov ne odvezuje organa od pravilne uporabe prava glede na relevantno dejansko stanje. Kolikor je pritožbeni rok še odprt, se razlog za obnovo postopka v zvezi z udeležbo v postopku lahko uveljavlja s pritožbo.

12. Tako se izkaže, da imajo tožniki prav, ko ugovarjajo, da bi morala biti v upravnem postopku izvedena presoja njihove zatrjevane pravne koristi za vstop v inšpekcijski postopek v zadevi omejevanja uporabe javnih cest Maroltove, Reboljeve, Trebinjske in Puhove ulice na območju „BS3“ v Ljubljani, ne glede na to, da ga je, kot navedeno, prvostopenjski organ že zaključil. Prvostopenjski organ ne bi smel vloge tožnikov z dne 12. 6. 2015 obravnavati kot zahteve za vstop v že zaključen inšpekcijski postopek (in, glede na podatke zadeve, s katerimi razpolaga sodišče, tudi ne kot zahteve za obnovo postopka). Čeprav je vstop stranskega udeleženca v postopek (že logično) možen le, dokler je postopek v teku, pa predstavlja primer, ko osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec v (zaključenem) postopku, vendar ji ta možnost ni bila dana, absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki se lahko uveljavlja v pritožbi po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP – in na katero mora organ v pritožbenem postopku sicer paziti že po uradni dolžnosti.

13. Ker je prvostopenjski organ bistveno kršil določbe postopka, saj ni uporabil prvega odstavka 229. člena ZUP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Tožniki so sicer predlagali, naj sodišče s sodbo odloči o stvari, vendar v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ker ni izpolnjen noben pogoj iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Prvostopenjski organ mora v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 v ponovnem postopku slediti stališčem sodišča, ki se tičejo postopka in vlogo tožnikov z dne 12. 6. 2015 obravnavati kot pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa, da se inšpekcijski postopek ustavi. Pri tem mora prvostopenjski organ najprej preizkusiti obstoj procesnih predpostavk za pritožbo (prvi in drugi odstavek 240. člena ZUP). Sodišče pa še izpostavlja, da četudi vloga – pritožba tožnikov z dne 12. 6. 2015 vendarle ne bi bila vložena pravočasno, bi moral organ z vlogo tožnikov z dne 12. 6. 2015 ravnati kot s predlogom za obnovo postopka skladno z določbami 260. in nasl. členov ZUP, brez upoštevanja okoliščine, da je bil inšpekcijski postopek že ustavljen. Po ustaljeni sodni praksi (primerjaj na primer zadeve Upravnega sodišča RS I U 892/2009 z dne 27. 5. 2010, I U 1833/2010 z dne 17. 11. 2010, I U 18/2015 z dne 12. 11. 2015) je obnova postopka možna tudi zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka.

14. Do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na druge formalne in materialne kršitve, zatrjevane kršitve inšpekcijskega zavezanca oziroma dejansko stanje same inšpekcijske zadeve in konkreten obstoj pravne koristi oziroma pravnega interesa za udeležbo tožnikov v inšpekcijskem postopku pred prvostopenjskim organom, se sodišče ne opredeljuje, saj ne morejo vplivati na odločitev sodišča v tem upravnem sporu (to je odprava izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek zaradi zgoraj navedenih razlogov).

K II. točki izreka:

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnikov. Odločitev o tem temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in v postopku tožnikov ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato jim je sodišče, skladno z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika, nerazdelno odmerilo stroške v višini 15,00 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).