Jedro

Izjava o umiku tožbe je neposredno učinkujoča in nepreklicljiva. Na neustavitev postopka zaradi umika tožbe zato lahko vpliva le tožena stranka tako, da se z umikom ne strinja.

Drugi odstavek 291. člena ZPP, ki govori o predčasni sklenitvi glavne obravnave, se nanaša na razčiščevanje dejstev (da se priskrbijo manjkajoča dokazila, npr. če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik) in ne opravljanje procesnih dejanj stranke.

Izrek

I. Revizija zoper sklep o zavrženju predloga za spremembo tožbe z dne 12. 12. 2013 se zavrže. II. Reviziji zoper sodbo se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva (v tem obsegu) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Revizija zoper sklep o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe se zavrne.

IV. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi navedla, da je lastnica stanovanja v nepremičnini, ki nima več kot pet posameznih delov in ima zato po prvem odstavku 124. člena Stvarnopravnega zakonika predkupno pravico pri prodaji drugih posameznih delov v etažni lastnini. Navedla je, da sta toženca za stanovanje v isti nepremičnini najprej sklenila darilno pogodbo za 1/10 stanovanja, nato pa še pogodbo o razdelitvi solastnine, po kateri je toženec s plačilom 123.920,00 EUR postal izključni lastnik stanovanja. Tožnica trdi, da gre za fiktivni pogodbi, ki prikrivata prodajno pogodbo. Tako je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta darilna in delilna pogodba nični, naj razveljavi prikrito prodajno pogodbo, naj vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, nato pa toženki naloži, naj z njo kot predkupno upravičenko sklene prodajno pogodbo za stanovanje.

2. V tretjem (tu obravnavanem) sojenju je sodišče prve stopnje opravilo le en narok za glavno obravnavo. Na tem naroku (10. 12. 2013) je tožnica umaknila tožbo glede zahtevka za razveljavitev prikrite prodajne pogodbe. Tožena stranka je opozorila, da je tožba s tem postala nesklepčna, potem ko pa je tožnica želela na te navedbe odgovoriti, je sodnica dala obema pravdnima strankama tridnevni rok, da odgovorita na navedbe nasprotne stranke, nato pa naznanila, da je glavna obravnava končana. V danem roku treh dni je tožnica najprej preklicala delni umik tožbe, nato pa v pripravljalni vlogi modificirala tožbo. Vendar sodišče prve stopnje preklica delnega umika tožbe ni upoštevalo in je v umaknjenem delu postopek ustavilo. Predlog za spremembo tožbe pa je zavrglo in nato tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo zaradi nesklepčnosti.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 261/2014 in II DoR 262/2014 dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko upoštevajoč okoliščine obravnavanega primera ni upoštevalo preklica delnega umika tožbe in modifikacije tožbe, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je tožnica zoper drugostopenjsko sodbo vložila pravočasno dve reviziji zaradi revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je na naroku umaknila tožbeni zahtevek v delu „da se prodajna pogodba razveljavi“. Zatem je tožena stranka podala navedbe v zvezi z njenim delnim umikom tožbe, ko pa je želela tožnica odgovoriti na te navedbe, je sodišče odločilo, da tožnici ne dovoli odgovoriti na navedbe tožene stranke, temveč da ji daje tridnevni rok, da se izjavi o navedbah tožene stranke. Tožnica je v tem roku odgovorila na navedbe tožene stranke in zaradi očitka, da je tožba nesklepčna, tudi tožbeni zahtevek modificirala ter hkrati predlagala, naj sodišče glavno obravnavo ponovno odpre. Poudarja, da je bila (glede na zaporedje dejanj na naroku) modifikacija tožbenega zahtevka (ki je v resnici pomenila samo odpravo nesklepčnosti) podana pred zaključkom glavne obravnave. Zato je (upoštevajoč okoliščine konkretnega primera) zavrženje predloga za spremembo tožbe neutemeljeno in pomeni kršitev 22. in 23. člena Ustave. Drugače pa meni, da je v konkretnem primeru sodišče izjavo o preklicu delnega umika tožbe prejelo sočasno z izjavo o umiku, ker je treba šteti, da jo je prejelo na samem naroku. Zato je tožničin tožbeni zahtevek (ves čas) sklepčen. Zatrjuje tudi kršitev 286. in 291. člena ZPP ter 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 14. člena Ustave. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi in sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Reviziji sta bili vročeni toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in smiselno predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija zoper sklep o zavrženju predloga za spremembo tožbe ni dovoljena.

Revizija zoper sklep o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe ni utemeljena, revizija zoper sodbo pa je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V obravnavni zadevi je bila revizija dopuščena glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko upoštevajoč okoliščine obravnavanega primera ni upoštevalo preklica delnega umika tožbe in modifikacije tožbe, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

O nedovoljenosti revizije

8. Tožnica v reviziji izpodbija tudi odločitev o zavrženju predloga za spremembo tožbe z dne 12. 12. 2013. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o zavrženju predloga za spremembo tožbe (ki po presoji revizijskega sodišča ni sklep o zavrženju spremenjene tožbe) pa ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče v tem delu (ki je vsebinsko še odprt) revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije zoper sklep o ustavitvi postopka in o utemeljenosti revizije zoper sodbo

9. Iz sodnega spisa izhaja, da je v tretjem (tu izpodbijanem) sojenju sodišče prve stopnje opravilo le en narok za glavno obravnavo. Na tem naroku (10. 12. 2013) je tožnica umaknila tožbo glede zahtevka za razveljavitev prikrite prodajne pogodbe. Tožena stranka je na naroku opozorila, da je tožba s tem postala nesklepčna, potem ko pa je tožnica želela na te navedbe odgovoriti, je sodnica dala obema pravdnima strankama tridnevni rok, da pisno odgovorita na navedbe nasprotne stranke, nato pa naznanila, da je glavna obravnava končana (izdajo sodbe pa pridržala za ta tridnevni rok). V danem roku treh dni je tožnica najprej preklicala delni umik tožbe (11. 12. 2013), nato pa v pripravljalni vlogi (12. 12. 2013) modificirala tožbo tako, da je zahtevala, naj sodišče ugotovi, da darilna in delilna pogodba prikrivata prodajno pogodbo, naj to prodajno pogodbo razveljavi in razveljavi tudi zemljiškoknjižno dovolilo iz darilne in delilne pogodbe, naj vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje in toženki naloži sklenitev pogodbe z njo. Predlagala je tudi, naj sodišče glavno obravnavo ponovno odpre. Tožena stranka pa je v svoji pripravljalni vlogi (12. 12. 2013) podala soglasje k tožničinemu umiku tožbe o delu tožbenega zahtevka.

10. Upoštevajoč opisan potek postopka pred sodiščem prve stopnje (torej dogajanje oziroma situacijo na koncu naroka za glavno obravnavo dne 10. 12. 2013) revizijsko sodišče poudarja, da je treba konkretno „specifično“ situacijo gledati celostno in upoštevajoč okoliščine konkretnega primera.

11. Izjava o umiku tožbe je neposredno učinkujoča in nepreklicljiva. Na neustavitev postopka zaradi umika tožbe zato lahko vpliva le tožena stranka tako, da se z umikom ne strinja. V tu obravnavanem primeru je bilo soglasje tožene stranke k tožničinemu delnemu umiku tožbe podano šele po „zaključku“ naroka za glavno obravnavo, ki pa ni bil regularen zaradi procesnih kršitev sodišča (ki bodo obrazložene v nadaljevanju te odločbe), vendar tožničin delni umik tožbe vseeno učinkuje, ker je nepreklicljiv in neposredno učinkujoč. Zato je revizijsko sodišče revizijo zoper sklep o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Revizijsko sodišče pa opozarja, da učinkov nepreklicljivosti umika ni mogoče razlagati povsem neodvisno od prave volje strank in načela prostega razpolaganja z zahtevki. Poudariti velja, da je najpomembnejši del pravdnega postopka, v katerem se izraža načelo kontradiktornosti, glavna obravnava. Le-to mora sodišče voditi tako, da je strankama zagotovljena polna možnost, da se izjavita. Tako mora biti v kontradiktornem postopku (po 5. členu ZPP oziroma 22. členu Ustave) vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja ter sploh da se opredeli do navedb nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča. V konkretnem primeru pa se je procesni položaj tožnice, ki je želela odgovoriti na navedbe tožene stranke [s katerimi se je po presoji revizijskega sodišča (ko je trdila „da je tožbeni zahtevek nesklepčen(1)“) celo vsebinsko spustila v obravnavanje zahtevka tudi v umaknjenem delu] bistveno poslabšal zaradi predčasne sklenitve glavne obravnave in je zaradi tega postal bistveno drugačen po sklenitvi (oziroma zaključku) glavne obravnave, za katero pa ni bilo utemeljenih in zakonitih razlogov (po drugem odstavku 291. člena ZPP). Praviloma je zadeva obravnavana (tako da se lahko izda odločba) oziroma zrela za odločitev, ko so razčiščena vsa pravno relevantna dejstva, na katera se opira zahtevek, oziroma vsi ugovori tožene stranke, (bistveno!) stranki pa izjavita, da nimata ničesar več navajati (primerjaj prvi odstavek 291. člena ZPP). Drugi odstavek 291. člena ZPP, ki govori o predčasni sklenitvi glavne obravnave, pa predstavlja izjemo, predvsem pa se nanaša na razčiščevanje dejstev (da se priskrbijo manjkajoča dokazila, npr. če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik) in ne opravljanje procesnih dejanj (za katera je bila v tu obravnavani zadevi tožnica prikrajšana). Poleg tega sodišče lahko odredi, da se glavna obravnava predčasno sklene samo pod pogojem, da se stranke (izrecno) odpovejo obravnavanju manjkajočih dokazov, da ne bi sodišče z arbitrarnim ravnanjem stranki odvzelo možnosti, da sodeluje v postopku (ker bi sicer takšno postopanje pomenilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Vse navedeno torej pripelje do sklepa, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji, da bi tožnica (tudi ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu sodišča, ker gre za povezane tožbene zahtevke) na naroku pred njegovo predčasno sklenitvijo storila (izvedla procesna dejanja) vse to, kar je naknadno storila predvsem v vlogi z dne 12. 12. 2013 po zaključku naroka, torej pravočasno, če ji ne bi sodišče iz nerazumnih razlogov (v nasprotju z določbo drugega odstavka 291. člena in 5. člena ZPP) tega preprečilo in jo s tem prekludiralo v uveljavljanju njenih materialnopravnih upravičenj. Do konca glavne obravnave je namreč tožnica imela še vse možnosti za pravilno oblikovanje (povezanih!) tožbenih zahtevkov, katerih cilj je, da kupi sporno nepremičnino, vendar ji je sodišče z nezakonitim potekom postopka to preprečilo. Sodeči sodnik mora namreč ves čas (tudi z ustreznim materialnim procesnim vodstvom) skrbeti za zakonit potek postopka in se izogibati ukrepom, ki bi pomenili bistveno kršitev določb pravdnega postopka (primerjaj 298. člen ZPP). Poleg navedenega je prvostopenjsko sodišče kršilo tožničino pravico do poštenega obravnavanja (in sicer predvsem pravico do izjavljanja iz 22. člena Ustave) tudi s tem, ko tožničinih navedb predvsem v vlogi z dne 12. 12. 2013, podanih znotraj tridnevnega roka, ki ji ga je določilo sodišče, ni upoštevalo oziroma jih je štelo za prepozne, medtem ko je privolitev tožene stranke v tožničin delni umik tožbe z dne 12. 12. 2013, podano znotraj tridnevnega roka, pa štelo za pravočasno in jo upoštevalo. Pravica do izjavljanja iz 22. člena Ustave (med drugim) pomeni, da mora imeti v pravdnem postopku vsaka stranka možnost predstaviti svoja stališča, pod pogoji, ki je ne postavljajo v slabši položaj nasproti drugi stranki. Zahteva za „enakost orožij“ je namreč najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, ki jo opredeljuje 22. člen Ustave.

13. Sodišče prve stopnje je torej z nezakonito predčasno sklenitvijo glavne obravnave in kršitvijo tožničine pravice do izjavljanja storilo kršitve drugega odstavka 291. člena in 5. člena ZPP, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe, hkrati pa pomenile tudi kršitev 22. člena Ustave. Ker teh kršitev postopka glede na njihovo naravo pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, je revizijsko sodišče reviziji zoper sodbo ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo (v tem obsegu) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP), v katerem naj za konkretni primer šteje, da je tožnica pravilno postavila tožbeni zahtevek zaradi kršitve njene predkupne pravice ter vsebinsko odloči o tožbenem zahtevku za razveljavitev prodajne pogodbe, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in sklenitev nove pogodbe s predkupno upravičenko pod istimi pogoji.

14. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Glej četrti in peti odstavek list. št. 313 in prvi in drugi odstavek list. št. 314 sodnega spisa.