Jedro

Četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da prvo sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči o zahtevi za povrnitev stroškov, in sicer odloči katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari pa izda sklep o višini stroškov. V takšnem 'naknadnem' sklepu o stroških prvo sodišče ugotovi obseg potrebnih stroškov in njihovo višino zgolj odmeri, ne odloča pa o temelju oziroma deležu potrebnih stroškov, saj je o tem odločeno že v odločbi, s katero se je postopek končal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako: da se znesek pravdnih stroškov 23.038,88 EUR, ki jih je dolžan prvi toženec povrniti tožnici, nadomesti z zneskom 17.701,60 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Prvi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju prvo sodišče) sklenilo, da je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške v višini 2.867,61 EUR drugi toženki (I. točka izreka) ter da je prvi toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 23.038,88 EUR (II. točka izreka).

2. Prvi toženec je zoper II. točko izreka sklepa vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga spremembo sklepa, podredno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče šele v izpodbijanem sklepu odločilo o končnem deležu in višini stroškov, ki jih mora prvi toženec povrniti tožnici, pri čemer ni upoštevalo tožničinega uspeha v pravdi. Prvemu tožencu je namreč naložilo plačilo vseh tožničinih pravdnih stroškov, čeprav je ta v zadevi uspela zgolj z 61 %. Takšna odločitev je materialnopravno napačna. Prvo sodišče je v odločbi (o glavni stvari) v izreku odločilo le, da mora prvi toženec tožnici povrniti stroške, pri čemer ni navedlo, v kakšnem deležu (v obrazložitvi odločbe pa je navedlo, da je pri stroškovni odločitvi upoštevalo uspeh v pravdi). Odločitev o deležu povrnitve pravdnih stroškov je tako pridržalo za izpodbijani sklep, ki pa se ga zaradi navedenih pomanjkljivosti v tem delu ne da preizkusiti. Prvi toženec nadalje nasprotuje tudi odmeri stroškov. Opozarja, da je pritožbeno sodišče v sodbi I Cp 1673/2021 (s katero je zavrnilo pritožbi obeh strank zoper sodbo) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. V izpodbijanem sklepu pa je tožnici priznalo stroške sestave pritožbe, odgovora na pritožbo in plačila sodne takse za pritožbo. Ker je bilo o teh stroških že pravnomočno odločeno je takšna odmera nepravilna. Nadalje prvemu sodišču očita, da je kršilo prvi odstavek 155. člena ZPP, ko je tožnici priznalo stroške za vloge z dne 23. 3. 2018, 29. 8. 2018, 11. 2. 2019 in 18. 2. 2019, ki za pravdo vsebinsko niso bile potrebne.

3. Tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da prvo sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči o zahtevi za povrnitev stroškov, in sicer odloči katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari pa izda sklep o višini stroškov. V takšnem 'naknadnem' sklepu o stroških prvo sodišče ugotovi obseg potrebnih stroškov in njihovo višino zgolj odmeri, ne odloča pa o temelju oziroma deležu potrebnih stroškov, saj je o tem odločeno že v odločbi, s katero se je postopek končal. V predmetni zadevi je prvo sodišče v sklepu in sodbi P 1760/2017-II z dne 22. 3. 2021 v IX. točki izreka odločilo, da je prvi toženec dolžan tožnici povrniti njej nastale pravdne stroške. Ker v izreku ni odločeno, kakšen delež stroškov mora povrniti, je prvi toženec dolžan tožnici povrniti vse nastale pravdne stroške (100 %). Pri tem je nepomembno, da se je prvo sodišče v obrazložitvi navedene odločbe sklicevalo na uporabo načela uspeha v pravdi. Bistveno je, da je odločitev o stroških postopka po temelju postala pravnomočna2 in o tem ni dopustno ponovno odločati (res iudicata). Pritožbene navedbe prvega toženca, s katerimi izpodbija odločitev prvega sodišča o temelju (deležu) pravdnih stroškov, so zato neutemeljene. Tako sprejeto odločitev bi lahko izpodbijal le s pritožbo zoper sklep in sodbo P 1760/2017-II z dne 22. 3. 2021. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvo sodišče z izpodbijanim sklepom utemeljeno odločilo zgolj o višini pravdnih stroškov.

6. Ima pa prvi toženec prav, ko opozarja, da je bilo o pritožbenih stroških tožnice že pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je namreč v sodbi I Cp 1673/2021 z dne 10. 1. 2023 odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tako je utemeljen očitek, da je prvo sodišče v izpodbijanem sklepu neupravičeno priznalo strošek sestave pritožbe z dne 3. 6. 2021 (1.650 točk), strošek odgovora na pritožbo z dne 31. 8. 2021 (1.750 točk) in sodno takso za pritožbo (v višini 2.781,00 EUR).

7. Delno so utemeljeni tudi pritožbeni očitki, ki oporekajo odločitvi o potrebnosti posameznih stroškov. Glede vloge z dne 23. 3. 2018, s katero je tožnica predložila listine, pritožbeno sodišče soglaša z odmero 50 točk in dodaja, da so pritožbeni očitki, da bi tožnica listine lahko predložila z drugo vsebinsko vlogo ali na naroku za glavno obravnavo, neupoštevni. Z obravnavano vlogo je namreč tožnica izpolnjevala navodilo prvega sodišča, ki ji je v sklopu materialno procesnega vodstva na glavni obravnavi naložilo pridobitev teh listin (medicinske dokumentacije) in jo k predložitvi le-teh časovno zavezalo. Prav tako ne gre spregledati, da vloga vsebuje tudi krajše, a relevantne vsebinske navedbe.3 Kar se tiče preostalih treh tožničinih vlog sicer ne držijo pritožbeni očitki, da gre za vsebinsko prazne vloge, se pa pritožbeno sodišče strinja s prvim tožencem, da so zanje priznani previsoki stroški. Vloga z dne 29. 8. 2018 predstavlja prošnjo za preložitev naroka zaradi odsotnosti tožničine pooblaščenke in ji je prvo sodišče priznalo 50 točk za 'drugo vlogo' po 4. točki tarifne št. 20 Odvetniške tarife.4 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za čisto postopkovno vlogo (obvestilo sodišču), katere strošek je nastal (izključno) v sferi tožnice. Posledično ji je za konkretno vlogo priznalo 20 točk po 4. točki tarifne št. 43 OT. Prav tako je po pregledu spisovne dokumentacije ocenilo, da gre pri vlogah z dne 11. 2. 2019 in 18. 2. 2019 zgolj za krajša dopisa, s katerima je tožnica prvemu sodišču podala informacije o pretoku listin (med tožnico, prvim tožencem in DEOS). Po oceni pritožbenega sodišča je tudi za ti dve vlogi ustreznejša odmera po 4. točki tarifne št. 43 OT, zato je vsaki posamezni vlogi priznalo po 20 točk. Tožnici je tako priznalo 18.610 točk (namesto 22.100 točk), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 11.166,00 EUR, od katerih je odmerilo še 22 % DDV v višini 2.456,52 EUR. Temu je prištelo strošek sodne takse za postopek pred prvim sodiščem v višini 2.781,00 EUR in pravilno odmerjene stroške iz naslova izvedenin.5 Skupaj je tožnici priznalo 17.701,60 EUR pravdnih stroškov.

8. Pritožbeno sodišče je pritožbi prvega toženca glede povrnitve stroškov tožnici delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo izrek izpodbijanega sklepa tako, da je dosojeni znesek pravdnih stroškov v višini 23.038,88 EUR6 nadomestilo z zneskom 17.701,60 EUR.

9. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je v ostalem pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker je prvi toženec s pritožbo uspel le v manjšem delu, krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Zoper odločbo prvega sodišča sta sicer pritožbi vložili obe pravdni stranki, vendar ju je pritožbeno sodišče s sodbo I Cp 1673/2021 z dne 10. 1. 2023 v celoti zavrnilo. 3 Tožnica se v vlogi namreč opredeli do zapisnika kognitivnega preizkusa pokojne. 4 Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT. 5 Katere je prvo sodišče v 10. točki obrazložitve sklepa priznalo v višini 1.298,08 EUR. 6 Prvo sodišče je v 11. točki obrazložitve sklepa zapisalo pravilen znesek skupno odmerjenih stroškov 23.037,28 EUR (glede na v sklepu priznane stroške). V izreku sklepa pa je nato napačno zapisalo, da je skupen znesek odmerjenih stroškov 23.038,88 EUR.