Jedro

V tej pravdi je tožeča stranka trdila, da je za izgubo blaga, zaradi katere je naročniku prevoza morala plačati odškodnino, odgovorna tožena stranka, zato ji mora povrniti plačano. Dokazno breme, da je plačala ustrezno odškodnino, je na tožeči stranki, saj gre za vprašanje vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 5.490,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški. Tožeči stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške tožene stranke in intervenienta. Tožena stranka je bila podprevoznik tožeče pri prevozu tovora za naročnika A. d.o.o. (v nadaljevanju naročnik prevoza) iz Ternija v Novo Gorico. V Terniju je bilo naloženih 26 palet oktabinov. Ob razkladanju tovora v Novi Gorici je naročnik (prejemnik blaga) ugotovil, da je prispelo samo 24 palet oktabinov (v predmetni pravdi je bilo to dejstvo za toženo stranko sporno). Razliko je zaračunal tožeči stranki, ki jo je tudi plačala in v tej pravdi uveljavlja regresno plačilo od tožene stranke. Sodišče je zahtevek zavrnilo na podlagi določbe 30. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (v nadaljevanju Konvencija), po katerem velja dejstvo, da je prejemnik blaga prevzel blago "na prvi pogled" za dokaz, da ga je prejel v stanju, kot je opisano v tovornem listu, če prejemnik sprejme izročitev blaga, ne da bi v navzočnosti prevoznika opravil potreben pregled njegovega stanja ali mu izrazil pridržke in navedel izgubo ali škodo najkasneje ob izročitvi, kadar gre za izgubo ali škodo, ki je na zunaj vidna. Tožeča stranka torej po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazala, da bi do izgube blaga sploh prišlo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Vztraja, da je bil manko blaga nesporno ugotovljen že ob samem razkladanju 18.3.2020, zato kakšne dodatne aktivnosti sploh niso bile potrebne. Tožena stranka je še 27.3.2020 trdila, da je bilo naloženih maksimalno 24 palet, število palet vse do izstavitve spornega računa ni bilo sporno. Vodja skladišča je ob razkladanju osebno preštel palete ter prikolico in oktabine fotografiral ter na CMR naredil zaznamek, da dva oktabina manjkata. Voznik je kontaktiral s pristojno osebo pri toženi stranki, A. A., ki mu je naročil, naj gre in da bodo vse uredili pozneje. Takrat torej sploh ni bilo sporno, da je bilo na cilju razloženih le 24 oktabinov. Priča B. B. je izpovedal, da je od tožene stranke kar trikrat dobil potrjeno, da je bilo razloženih le 24 oktabinov, saj se je z A. A. celo dogovarjal, da sta dva oktabina ostala v Italiji in bosta pripeljana naknadno. Ker manko ni bil sporen, se ga tožeči stranki tudi ni zdelo potrebno dodatno dokazovati. CMR-ja s pripombo vozniku niso izročili, ker je ta pred tem že odšel. Več prič pa je potrdilo, da je bilo šteje opravljeno vpričo voznika C. C. V nadaljevanju tožeča stranka podaja svojo dokazno oceno in opozarja na nasprotja v izpovedih prič C. C., A. A. in B. B. Glede na dimenzije oktabinov in glede na navedbe prič, da je bilo zgoraj 6 oktabinov, niti fizično ni mogoče, da bi jih bilo spodaj naloženih 20. Ne drži, da naj ne bi bilo komunikacije med prejemnikom blaga in voznikom, saj sta se s C. C. pogovarjala tako viličarist kot vodja skladišča, vpričo voznika pa je bilo opravljeno tudi štetje oktabinov ter fotografiranje prikolice in zloženih oktabinov po razkladu. C. C. je takrat izjavil: "Šta ja znam... toliko jih je .. ne, 24" in nato po navodilu tožene stranke odpeljal. Ker je bil manko na kraju nesporno ugotovljen, nadaljnje dokazovanje ni bilo potrebno. Za morebitno prijavo na policijo pa je bila dolžna poskrbeti kvečjemu tožena stranka. Tožena stranka je bila že 24.2.2020 preko epošte seznanjena z dopisom prejemnika blaga o manku dveh oktabinov, s CMR zaznamkom o manku, z nakladalnim nalogom, z dobavnico in tehtalnim listom. Še 27.3.2020 je manko priznavala in trdila, da je bilo naloženih 24 palet oktabinov. Zato niti prejemniku niti tožeči stranki ni mogoče očitati opustitve dolžnosti po 30. členu Konvencije. Konvencija je jasna: prevoznik je odgovoren za popolno ali delno izgubo tovora. Sama višina terjatve pa je listinsko izkazana.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je iz naslova odškodnine za med prevozom izgubljeno blago plačala naročniku prevoza 5.490,00 EUR. Dejanski prevoz je opravila tožena stranka, vendar v razmerju med naročnikom prevoza in prevoznikom po prevozni pogodbi prevoznik odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga bil sam opravil (630. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V tej pravdi je tožeča stranka trdila, da je za izgubo blaga, zaradi katere je naročniku prevoza morala plačati odškodnino, odgovorna tožena stranka, zato ji mora povrniti plačano1. V postopku se je sodišče v glavnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka res kršila pogodbo (ali je sploh prišlo do izgube blaga), čeprav se je med postopkom postavljalo tudi vprašanje višine škode, ki je zaradi izgube blaga nastala. Ni namreč sporno, da je tožeča stranka plačala 5.490,00 EUR in da toliko znaša njena škoda, vendar to še ne pomeni, da je celotna škoda v zvezi z očitanim ravnanjem tožene stranke. V dogovoru o plačilu odškodnine med naročnikom prevoza in tožečo stranko tožena stranka ni bila udeležena, zato je ta dogovor glede višine škode za izgubljeno blago ne veže. V opisanem položaju tožena stranka ima ugovor, da je tožeča stranka naročniku prevoza plačala preveč in je utemeljeno med postopkom od tožeče stranke zahtevala, da pojasni, kako je bila odškodnina izračunana. Na tožeči stranki pa je dokazno breme, da je plačala ustrezno odškodnino, saj gre za vprašanje vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke. Na izrecen poziv tožene stranke je tožeča stranka pojasnilo odklonila2 in vztrajala, da v tem postopku zadošča, da je izkazala plačilo 5.490,00 EUR. Pri teh navedbah vztraja tudi še v pritožbi (trdi, da je višina izkazan z listinami, ki jih je predložila, to je s potrdili o plačilu s kompenzacijo).

5. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo, da dokazna ocena v sodbi, na podlagi katere je sodišče prve stopnje uporabilo 30. člen Konvencije in zahtevek zavrnilo, ni prepričljiva, vendar je odločitev iz v nadaljevanju pojasnjenih razlogov vseeno pravilna in bi bila izvedba ustne obravnave, na kateri bi preverjali dokazno oceno, nesmiselna. Tožeča stranka namreč ni podala ustreznih navedb, na podlagi katerih bi sodišče (tudi če bi ugotovilo, da je zahtevek po temelju utemeljen) lahko ugotavljalo, ali je res vsa zatrjevana škoda posledica ravnanja tožene stranke ali pa je delno morda tudi rezultat neskrbnosti tožeče stranke pri dogovarjanju o višini plačila. Tožba je torej v tem smislu nesklepčna in že iz tega razloga zahtevku ni mogoče ugoditi, ne glede na to, ali je bila odločitev o uporabi 30. člena Konvencije pravilna ali ne. Ker je bila tožeča stranka na pomanjkljive navedbe med postopkom opozorjena3 in jih celo ni želela dopolniti, ne gre za sodbo presenečenja (v smislu drugega odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in to kljub temu, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

6. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 Ne gre za regres, saj pravdni stranki v razmerju do naročnika prevoza po Konvenciji nista bili solidarni dolžnici, ampak za poslovno odškodnino zaradi kršitve podprevozniške pogodbe. 2 Najprej v 3. pripravljalni vlogi, nato pa še na naroku za glavno obravnavo. 3 Zato tudi pritožbenemu sodišču ni več treba izvajati dodatnega materialno procesnega vodstva. V tej fazi postopka bi bile dodatne navedbe tako ali tako prepozne (337. člen Zakona o pravdnem postopku), saj ni bilo nobenih ovir, da teh navedb tožeča stranka ne bi podala že prej.