Jedro

Tožena stranka je zaradi večje vrednosti prejetih nepremičnin od tistih, danih v zameno, prejela korist, za katero zaradi nesklenitve aneksa ni pravne podlage.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 820.730,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2001 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v višini 3.762,61 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, s stroškovno posledico. Opozarja na napačno stališče sodišča, da ima tožeča stranka na voljo le terjatev na sklenitev aneksa. Določilo drugega odstavka 3. člena menjalne pogodbe ne predstavlja zavezujoče predpogodbe, saj stranki nista določili bistvenih sestavin glavne pogodbe. Stranki bi namreč morali že v menjalni pogodbi določiti predmet in vsebino aneksa, ki naj bi ga sklenili v enem letu. Ker ne gre za predpogodbo, je zmotno stališče sodišča, da bi tožeča stranka lahko tožila le na sklenitev aneksa. Napačna je tudi ugotovitev, da dikcija drugega odstavka 3. člena menjalne pogodbe ustreza 403. členu ZOR, ki govori o alternativnih obveznostih. Zahtevka ne bi bilo mogoče uveljavljati alternativno tudi, če bi res obstajala terjatev tožeče stranke na sklenitev aneksa. Pri alternativnih zahtevkih mora biti predmet obveznosti določen, stranki pa nista določili nepremičnin v vrednosti razlike, torej ne gre za alternativno obveznost. Sodišče bi moralo zahtevek presojati glede na določilo 308. člena ZOR, ki govori o nadomestni izpolnitvi. Stranki sta z določbo iz drugega odstavka 3. člena menjalne pogodbe nakazali možnost, da namesto plačila 820.730,58 EUR tožena stranka svojo obveznost izpolni z ustrezno nadomestno izpolnitvijo. Ker se tožeča stranka z njo ni strinjala, do dogovora o nadomestni izpolnitvi ni prišlo in je zato tožena stranka dolžna izpolniti tisto, kar dolguje po menjalni pogodbi, to pa je plačilo v višini 820.730,58 EUR. Sodišče bi moralo zahtevek presojati tudi na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. Stranki sta nepremičnine, naštete v menjalni pogodbi, zamenjali, kljub temu, da je pri tem nastala razlika v korist tožeče stranke, ker sta pričakovali, da bosta v roku enega leta sklenili aneks k pogodbi, s katerim bosta določili nepremičnine v vrednosti razlike oziroma ustrezno plačilo, tako da bo menjalna pogodba zaključena. Kadar pa je bilo nekaj izpolnjeno glede na pričakovano podlago, ki se ni uresničila, gre za primer neupravičene pridobitve. Tožena stranka je brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke in bi bila prejeto dolžna vrniti, če bi bilo to mogoče. Ker to ni mogoče, je dolžna nadomestiti vrednost dosežene koristi. Upravičen je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 9. 3. 2001 dalje, saj sta se stranki dogovorili, da bosta do 8. 3. 2001 sklenili aneks, s katerim bosta določili nepremičnine v vrednosti razlike oziroma ustrezno plačilo, tako da bo menjalna pogodba zaključena. Dne 9. 3. 2001 je tožena stranka vedela, da je neupravičeno pridobila 820.730,58 EUR in od takrat dalje ni bila več v dobri veri.

3. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že odločilo s sodbo II Cp 1502/2011 z dne 30. 11. 2011 in pritožbo tožnice zavrnilo. Strinjalo se je sicer, da predmet aneksa, na katerega se sklicuje drugi dostavek 3. člena menjalne pogodbe, med strankama ni določen ali določljiv, zato tožeča stranka ne more postaviti zahtevka na sklenitev aneksa. Ker ta zahtevek ni določljiv, pa tudi ne more predstavljati predmeta alternativne obveznosti. V obravnavani zadevi nadalje ni mogoče govoriti o nadomestni izpolnitvi, saj takšnega dogovora v smislu 308. člena ZOR stranki nista sklenili. Vrhovno sodišče RS je z odločitvijo II Ips 85/2012 z dne 16. maja 2013 odločitev pritožbenega sodišča razveljavilo, vendar pa je prej omenjenim razlogom pritrdilo ter potrdilo stališče, da iz menjalne pogodbe za toženko ne izhaja obveznost plačila spornega zneska ter njegovega plačila tožnica na tej podlagi ne more zahtevati (prvi odstavek 307. člena ZOR). O pritožbenih navedbah tožnice v prej omenjeni smeri je bilo torej že odgovorjeno.

6. Tožeča stranka je v pritožbi prvič opozorila, da bi sodišče moralo spor presojati na podlagi določb 210. člena ZOR o neupravičeni pridobitvi. Vrhovno sodišče je v svoji odločbi II Ips 85/2012 zavzelo stališče, da je tožeča stranka v tožbi že podala posamezne trditve, ki na tako pravno kvalifikacijo napotujejo, zato je treba spor obravnavati tudi v tej luči. Ker sodišče prve stopnje v zvezi s to materialnopravno podlago ni ugotavljalo odločilnih dejstev, saj se je osredotočilo le na izpolnitev pogodbene obveznosti (kar je bil osrednji predmet trditev tožnice), je ostal neraziskan celoten dejstveni substrat glede dejanske prikrajšanosti in obogatenosti obeh pravdnih strank (še posebej glede na ugovore tožene stranke o drugačni vrednosti zamenjanih nepremičnin od pogodbeno dogovorjene). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje na podlagi določila 355. člena ZPP. Z ugotavljanjem obsega prikrajšanja in obogatitve (dejanske in ne zgolj pogodbene) prvič pred sodiščem druge stopnje, bi bile namreč stranke lahko prikrajšane za pravico do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje naj torej v nadaljevanju spor presoja na podlagi določil o neupravičeni pridobitvi iz 210. člena ZOR, saj je tožena stranka zaradi večje vrednosti prejetih nepremičnin od tistih, danih v zameno, prejela korist, za katero zaradi nesklenitve aneksa ni pravne podlage.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.