Jedro

Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se namreč odmerja glede na razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje. Vprašanje odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je s tem povezano tudi s časom čakanja na njeno odmero, vendar pa bi morala imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali celo v zlorabi procesnih pravic.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 1.300.000 SIT nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 1. 2002 do 11. 4. 2006 po obrestni meri v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 11.4.2006 dalje pa zakonite zamudne obresti, ter 7.560 SIT premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9.2.1993 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znižalo za 300.000 SIT. To je narekovalo tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. V ostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

Zoper zavrnilni del pritožbene sodbe je tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Meni, da je prisojena odškodnina za utrpelo nepremoženjsko škodo prenizka in ne odraža pravične odškodnine glede na podobne primere. Izpostavlja trajanje in intenzivnost bolečinskega obdobja ter poudarja, da je zaradi poškodbe morala spremeniti svoje življenjske navade; od takrat dalje ne smuča več. Upoštevati bi bilo treba tudi čas čakanja na odškodnino, in sicer od leta 1993. Razmejevanje med poškodbenimi in nepoškodbenimi vzroki glavobolov ni primerno. Zmotno je tudi stališče višjega sodišča glede teka zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj te tečejo od izteka štirinajstdnevnega roka od izstavitve poravnalne ponudbe toženki (919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Bistveno kršitev določb pravdnega postopka revidentka uveljavlja v zvezi z odločitvijo o premoženjski škodi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije: Tožnica je uveljavljala tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je zato treba za vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (41. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Ker je tožnica iz naslova premoženjske škode zahtevala 276,49 EUR (66.260 SIT), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o tem zahtevku, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT) (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP v zvezi drugim odstavkom 374. člena ZPP).

O neutemeljenem delu revizije: Neutemeljen je revizijski očitek, da sta nižji sodišči pri odmeri zadoščenja za utrpelo nepremoženjsko škodo zmotno uporabili materialno pravo (200. in 203. člen ZOR). Tako objektivni kriterij odmere zadoščenja, ki se izraža v razponih denarnih odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih nepremoženjskih škod,(1) kot subjektivni kriterij, ki terja upoštevanje individualnih značilnosti konkretnega primera nepremoženjske škode, tožnico upravičujeta do zadoščenja v znesku, ki sta ji ga dosodili nižji sodišči. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da tožničina poškodba ni bila tako huda, bolečinska obdobja pa ne tako dolga, bolečine pa prav tako ne tako hude, da bi bila upravičena do višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki bi presegala znesek 500.000 SIT. Pri tem je bila upoštevana dvodnevna hospitalizacija in ostale neugodnosti, ki so razvidne iz izvedenskega mnenja dr. A. M. Tudi odškodnine za strah ni mogoče zvišati. Primarnega strahu tožnica namreč ni utrpela, strah za izid zdravljenja pa je bil intenziven le en dan, zato je odškodnina iz tega naslova v znesku 200.000 primerna. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali, da so glavni vzrok tožničinih občasnih glavobolov nepoškodbeni dejavniki, le majhen delež pa gre na račun konkretne poškodbe, ter tako ustrezno odmerili odškodnino v višini 300.000 SIT. Popolna nesposobnost za vsa opravila (vključno s smučanjem) namreč ni bila ugotovljena, kot to neutemeljeno zatrjuje revidentka.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da bi morala biti tožnici odmerjena višja odškodnina zaradi dolgotrajnosti postopka (škodni dogodek se je zgodil v letu 1993). Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se namreč odmerja glede na razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje. Razlogi, ki so ustalili sodno prasko na takšnem stališču, izvirajo iz časa nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vsa vrednostna razmerja. Opisane ekonomske razmere so bile poglavitni razlog za določitev visokih zakonsko določenih zamudnih obresti, ki so opravljale vlogo valorizacije glavnice in jih ni bilo mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne valorizacije odškodnine. Vprašanje odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je s tem povezano tudi s časom čakanja na njeno odmero, vendar pa bi morala imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali celo v zlorabi procesnih pravic.(2) Takšne okoliščine pa v konkretnem primeru niso bile izkazane. Pritožbeno sodišče je pravilno odločilo o teku zamudnih obresti (v skladu z ustaljeno sodno prakso in načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.2.2002) in odločitev na četrti strani sodbe tudi ustrezno pojasnilo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 919. člen ZOR, saj je določba o izplačilu odškodnine ali dogovorjene vsote uvrščena v poglavje o (prostovoljnem) pogodbenem zavarovanju, v obravnavanem primeru pa gre za čisto odškodninsko odgovornost, ki je glede zamudnih obresti enaka za odgovorno osebo in njeno zavarovalnico.(3) Ker revizija v dovoljenem delu ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 268/96, II Ips 244/93, II Ips 377/96, II Ips 559/2000, II Ips 174/99, II Ips 15/2001 in II Ips 50/99. Op. št. (2): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 221/2001 in 664/2003. Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 484/2001, II Ips 63/2003 itd.