Jedro

Vsaka stranka mora navesti dejstva na katera opira zahtevke oziroma s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika in predložiti ustrezne dokaze, ki ta dejstva dokazujejo. Če tako ne ravna, odloči sodišče na podlagi navedb in dokazov, ki jih ima na razpolago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Ig 1600/95 z dne 27.11.1995 v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 376.756,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.7.1995 dalje do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 9.024,60 SIT. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 192.280,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odočbe do plačila.

Zoper navedeni del odločitve prvostopne sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vztraja, da tožena stranka v skladu s Pravilnikom o preskrbi s pitno vodo na območju Občine Celje, ni mesečno odčitavala vodomera. Če bi tako ravnala, bi toženo strako tudi opozorila na okvaro v omrežju. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskegea stanja, bi moralo tudi zaslišati predlagano pričo B.P. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, prvostopno sodišče pa je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter svojo odločitev v zadostni meri tudi obrazložilo.

Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, je bila dolžnost tožeče stranke, v skladu z določbami Pravilnika o preskrbi s pitno vodo na območju Občine Celje (Ur. l. SRS št. 22/79, v nadaljevanju: Pravilnika), zgolj odčitavanje vodomera najmanj trikrat letno oziroma po potrebi (glej 2. odst. 23. člena Pravilnika). Eventualno okvaro na priključku ali vodomeru pa bi morala javiti tožeči stranki kot upravljalcu vodovoda tožena stranka kot porabnik (glej 1. odst. 22. člena Pravilnika). Med strankama je bilo tekom prvostopnega postopka nesporno ugotovljeno, da predstavlja vtoževani račun porabo vode, do katere je prišlo zaradi nekontroliranega izliva oziroma napake na omrežju, ki pa je v lasti tožene stranke. V skladu z določbami Pravilnika, bi morala torej tožena stranka prijaviti okvaro in ustrezno reagirati po tem, ko je ugotovila tako obsežen nekontroliran izliv vode. Dolžnost tožeče stranke je bila le, kot pravilno obrazlaga izpodbijana sodba, odčitavanje vodomera najmanj trikrat letno oziroma po potrebi. Fotokopija kartice kontrole vodomera, ki jo je predložila tožeča stranka (priloga A9) pa potrjuje, da je tožeča stranka odčitavala vodomer tožene stranke celo večkrat kot trikrat letno in sicer vsak mesec. Navedena listina je sicer res enostransko izstavljen dokaz, vendar tožena stranka nasprotnih navedb ali dokazov, ki bi vodili v dvom v omenjeno listino, ni predložila. Zato jo je prvostopno sodišče pravilno štelo za verodostojno. Iz omenjene listine pa izhaja, da je bila zabeležena obsežna poraba vode šele dne 22.6.1995. Tožeči stranki tako ni mogoče očitati, da bi ravnala v nasprotju z določbami Pravilnika.

V zvezi z zgoraj navedenim pritožbeno sodišče opozarja tudi na 1. odst. 9. člena Pravilnika, ki prav tako nalaga dolžnost toženi stranki kot porabniku, da na lastne stroške vzdržuje interno vodovodno instalacijo z vodomerom in skrbi, da se voda troši racionalno. Tožena stranka je bila tako tista, ki je bila dolžna kot porabnik vodomera javiti okvaro tožeči stranki kot upravljalcu vodovoda, ne pa obratno (22. člen Pravilnika). Zato je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Ob tako ugotovljenih materialnopravnih določbah je zaslišanje priče B.P. nepotrebno. Do izlitja vode je prišlo na območju interne instalacije tožene stranke. Zato ni pomemben vzrok izlitja, o čemer naj bi priča izpovedala.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti.

Zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi v skladu s 368. členom ZPP/77. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.