Jedro

Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Res sicer ne sme sodišče zavrniti dokaza z argumentom, da ta tako ali tako ne bi uspel oziroma mu sodišče tako ali tako ne bi sledilo, ker priča tako in tako ne bi izpovedala drugega (t.j. "več"), kot glede na različne okoliščine (dejanske navedbe stranke, druge pisne izjave, povezavo s stranko ipd.) sklepa sodišče, ker vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena.

Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta dva različna instituta, ki imata podoben učinek. Pripoznava dolga iz 364. člena OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ (po kateri zastaranje prav tako prične znova teči) pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Oris spora_

1. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi plačila terjatve na podlagi prodajne pogodbe za nakup nepremičnine ID znak 0000. Pogodba z dne 8. 3. 20121 je bila sklenjena med prodajalcem A. A. in tožencem (kupcem) B. B., tožnik C. C. pa je bil hipotekarni upnik prodajalca (ta je terjatev do prodajalca kupil od D. d.d.). Iz kupoprodajne pogodbe izhaja, da tožnik soglaša s prodajo nepremičnine in se zavezuje deponirati izbrisno pobotnico pri notarju z nalogom za izbris hipoteke, ko ga bo notar obvestil o prejemu zneska 91.000 EUR. Izbrisno pobotnico je izdala tedaj še zemljiškoknjižna imetnica hipoteke (E. d.d.), toženec pa se je v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik nepremičnine. Kupec (toženec) se je po pogodbi zavezal plačati kupnino v dveh delih. V 2. členu je zapis, da je prvi del kupnine v višini 24.000,00 EUR zapadel v plačilo 8. 3. 2012, da ga je kupec že poravnal v gotovini ob podpisu pogodbe, s čimer se je prodajalec strinjal, hipotekarni upnik pa to potrdil s podpisom te pogodbe, da bo drugi in hkrati zadnji del kupnine v višini 91.000,00 EUR zapadel v plačilo 25. 3. 2012, da bo poravnan s kreditom, na račun hipotekarnega upnika, da se prodajalec strinja s takim načinom plačila kupnine. Tožnik zatrjuje, da se je s sklenitvijo prodajne pogodbe toženec zavezal plačati kupnino v višini 115.000,00 EUR, ki predstavlja poplačilo tožnikove terjatve, ki je bila zavarovana s hipoteko, da je toženec plačal le 91.000,00 EUR, zato tožnik od njega terja plačilo glavnice v višini 24.000,EUR in kapitalizirane obresti, da je podpisal pogodbo, kjer je navedeno, da je od toženca prejel 24.000,00 EUR, ker je bil dobri veri, da bo toženec ravnal pošteno, da iz izjave A. A. z dne 24. 8. 2017 izhaja,2 da je slednji tudi za toženca pripoznal dolg oziroma zastarano terjatev.

_**Odločitev sodišča prve stopnje**_

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan v roku petnajstih dni od prejema sodbe plačati tožniku 24.320,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (I). Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v višini odmeri 1.373,81 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema sodbe dalje do plačila (II).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je določba 2. člena prodajne pogodbe z dne 8. 3. 2012 jasna in jo je zato dopustno razlagati zgolj tako, kot se glasi. Obveznost za plačilo celotnega zneska kupnine je prevzel toženec. Nesporno je, da je drugi del kupnine v znesku 91.000 EUR tožniku plačal toženec in ne pa A. A. Znesek kupnine v 2. členu prodajne pogodbe je en in enoten. Zgolj transakcija plačila zneska kupnine s strani toženca tožniku je bila razdeljena na dva obroka. Niti v prodajni pogodbi niti v nobenem drugem dogovoru med pravdnima strankama in A. A. vsebina upniško-dolžniškega razmerja glede toženčeve obveznosti za plačilo zneska 115.000,00 EUR ni bila spremenjena. Sodišče neutemeljeno očita tožniku, da ni preciziral, kakšen je bil izvenpogodbeni dogovor med pravdnima strankama glede plačila 24.000,00 EUR - kdaj naj bi ta znesek po dejanskem dogovoru zapadel v plačilo. To je bilo dogovorjeno v 2. členu prodajne pogodbe.

4. A. A. je 24. 8. 2017 podpisal izjavo, na kateri je njegov podpis notarsko overjen in s katero je pristopil k dolgu toženca do tožnika ter v svojem imenu in v imenu toženca pripoznal dolg do tožnika v znesku 24.000,00 EUR. Tožnik na naroku 30. 1. 2023 ni izpovedal, da mu vtoževani znesek kupnine dolguje le A. A. 5. Zmotni so dejanski in pravni razlogi sodišča, da je terjatev zastarala. Tožniku je bila tudi neupravičeno odvzeta pravica do izjave in dokazovanja pravno relevantnih dejstev v postopku, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlagane priče A. A., ki bi potrdil, da je toženca seznanil z vsebino pisne izjave z dne 24. 8. 2017, da mu je toženec povedal, da se z izjavo z enako vsebino strinja, kar pomeni, da je toženec tudi v svojem imenu pripoznal terjatev. Sodišče je zato zmotno ugotovilo, da ta izjava ne vpliva na pretrganje zastaranja terjatve do drugega solidarnega dolžnika, zmotna je tudi ugotovitev, da zaslišanje priče A. A. ni potrebno, ker gre za pravno vprašanje. Tožnik zaslišanja te priče ni predlagal zgolj zaradi potrditve obstoja in podpisa izjave, temveč tudi zaradi dokazovanja navedb, da je bil pogodbeni namen strank z vnosom klavzule v 3. členu prodajne pogodbe z dne 8. 3. 2012 zavarovanje bodočega plačila tožnikove terjatve do toženca, da pisna izjava predlagane priče z dne 24. 8. 2017 predstavlja pristop k toženčevemu dolgu do tožnika in pripoznava tega toženčevega dolga v svojem imenu in v imenu toženca, da je predlagana priča toženca obvestila o pisni pripoznavi dolga z dne 24. 8. 2017, da se je toženec s pripoznavo dolga strinjal. 6. Pripoznava dolga z dne 24. 8. 2017 je imela pravne učinke iz 341. člena OZ za predlagano pričo in za toženca. Sodišče je npr. sámo ugotovilo, da toženec sam sebi prihaja v nasprotje, ko je najprej v trditveni podlagi navajal, da tožniku ni dolžan plačati 24.000,00 EUR, ker je ta znesek tožniku dolžan plačati A. A., nato pa je izpovedal, da je ta znesek plačal tožniku. Iz teh razlogov bi moralo sodišče še toliko bolj kritično presojati verodostojnost in resničnost izpovedbe toženca o ostalih bistvenih okoliščinah zadeve, vključno z njegovim pripoznanjem dolga.

_**Povzetek odgovora na pritožbo**_

7. Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je tožnik zgrešil pasivno legitimacijo, da tožniku 24.000,00 EUR oz. 75.000,00 EUR dejansko dolguje A. A. in ne toženec, ki s tožnikom ni v pravnem razmerju, da je tožnik je na naroku za glavno obravnavo obsežno razložil njegovo upniško dolžniško razmerje do A. A., da je na vprašanja sodišča, ali je bil po sklenitvi kupoprodajne pogodbe leta 2012, sklenjen še kakšen dogovor in med kom, tožnik izpovedal, da se je o prodaji stanovanja, na katerem je imel hipoteko, dogovoril z A. A., na vprašanje sodišča, kdaj kasneje naj bi bilo teh 24.000,00 EUR plačanih, je tožnik odgovoril, da je ostalo odprto, "ker smo toliko poznali se", da s plačilom kupnine toženec ni prevzel drugih obveznosti A. A. do tožnika, da gre pri izjavi z dne 24. 8. 2017 le za priznanje A. A., da iz naslova prodaje stanovanja tožniku dolguje še med 20 in 30.000,00 EUR iz naslova prejetih posojil, da je pravilna ugotovitev sodišče, da je tožnikova terjatev zastarala, ker je 9. 3. 2017 potekel petletni zastaralni rok za vložitev tožbe, da tožnik ni dokazal, da sta toženec in A. A. solidarna dolžnika glede plačila 24.000,00 EUR, pa tudi če bi bila, bi terjatev zastarala, ker pripoznava dolga s strani enega dolžnika, ne vpliva na pretrganje zastaranja terjatve do drugega solidarnega dolžnika, da tega dejstva ne bi spremenila izvedba dokaznega z zaslišanjem A. A., da je pripoznava dolga mogoča le, dokler terjatev ni zastarana, kasneje pa le, če gre za pripoznava dana v pisni obliki, da pisna izjava A. A. z dne 24. 8. 2017 ne predstavlja pristopa k toženčevemu dolgu do tožnika, niti pripoznave tega dolga s strani toženca. Toženec zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

8. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede kršitev pravil postopka**_

9. Pritožba v delu, v katerem tožnik sodišču očita kršitev načela kontradiktornosti, ni utemeljena. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Res sicer ne sme sodišče zavrniti dokaza z argumentom, da ta tako ali tako ne bi uspel oziroma mu sodišče tako ali tako ne bi sledilo, ker priča tako in tako ne bi izpovedala drugega (t.j. "več"), kot glede na različne okoliščine (dejanske navedbe stranke, druge pisne izjave, povezavo s stranko ipd.) sklepa sodišče, ker vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Drži tudi, da je sodišče prve stopnje skopo obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. Kljub temu pa izvedba dokaza z zaslišanjem ni bila potrebna, ker gre v zadevi prvenstveno za pravno vprašanje. Sodišče tako ni dolžno izvesti dokaza, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi - sodišče med drugim ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna.3 Tožniku ni bila kršena pravica do izjave in dokazovanja pravno relevantnih dejstev v postopku, ker tožnikove navedbe glede pripoznave zastarane terjatve posredno s strani A. A. za toženca, niso materialnopravno pravilne oziroma so pravno irelevantne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

10. O pritožbenih navedbah, ki za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje niso pravno pomembne, bistvene ali se ne nanašajo na nosilne razloge sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni opredeljevalo.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je bilo v pogodbi določeno, da toženec celotno kupnino plača tožniku. Kupnina je bila razdeljena na dva obroka. Drugačen pomen pogodbe ni logičen. Nenazadnje je toženec kot kupec postal lastnik stanovanja. Iz presoje celotne izpovedbe tožnika izhaja, da je tožnik kot svojega dolžnika smatral (tudi) toženca, ker je toženec podpisal pogodbo za 115.000,00 EUR in gre na njegov dolg,4 ker je toženec kupil stanovanje od A. A., s katerim je družinsko povezan, in da gre zato za njun skupen dolg. Toženec je torej pasivno legitimiran, tožnikov tožbeni zahtevek pa ni utemeljen iz razloga, ker je njegova terjatev zastarala.

12. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika (OZ). S trenutkom zastaranja obveznost postane naturalna, kar pomeni, da je neiztožljiva in ob utemeljenem toženčevem ugovoru zastaranja tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ). Za vtoževano terjatev drugačen zastaralni rok v zakonu ni določen.

13. Toženec je ugovarjal, da je terjatev zastarala. Iz 2. člena pogodbe izhaja, da je sporni del kupnine 24.000,00 EUR zapadel v plačilo 8. 3. 2012, zadnji del kupnine pa 25. 3. 2012. Tožnik je vložil tožbo 29. 6. 2022. Tožnik zatrjuje, da terjatev ni zastarala, ker je toženec z izjavo 24. 8. 2017 dolg pripoznal. Pripoznava dolga iz 364. člena OZ je mogoča le, dokler terjatev (še) ni zastarana. Dne 24. 8. 2017 pa je tožnikova terjatev že zastarala. Skladno s prvim odstavkom 341. člena OZ se pisna pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Potem, ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo zastarane obveznosti iz 341. člena OZ.5 Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta namreč dva različna instituta, ki imata podoben učinek. Pripoznava dolga iz 364. člena OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ (po kateri zastaranje prav tako prične znova teči) pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki.6 Gre za izjemno oživitev pravice do pravnega varstva, ki je predhodno ugasnila zaradi zastaranja.7 Strožja oblika je zaradi varstva dolžnika predpisana kot pogoj za veljavnost pripoznave zastarane terjatve,8 in sicer ravno iz razloga, ker se pripoznava nanaša na obveznost, glede katere je pravno varstvo že prenehalo. Zato je pripoznava, ki povzroči pretrganje zastaranja, lahko dana v kakršni koli obliki, za pripoznavo, s katero obveznost znova oživi, pa je predpisana pisna oblika. Dolžnik mora v pripoznavi upniku pisno, jasno in brezpogojno izjaviti, da obveznost obstoji,9 dolžnik pa se zastaranju ne more odpovedati prej, kakor preteče zanj določen čas (340. člen OZ).

14. Toženec po povedanem ni mogel ustno, posredno A. A., namesto tožniku,10 pravno veljavno pripoznati zastarane obveznosti oziroma se odpovedati njenemu zastaranju, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je A. A. s pisno izjavo z dne 24. 8. 2017 tako v svojem imenu, kot tudi v imenu toženca pripoznal vtoževano terjatev. Toženec ni tisti, ki je (če jo A. A. dejansko je) v izjavi z dne 24. 8. 2017 pripoznal vtoževano (zastarano) terjatev, niti izjave ni sam podpisal, s tem, da v njej sploh ni omenjen. Do odpovedi zastaranju s strani toženca tako ni prišlo. Terjatev je zapadla v plačilo 8. 3. 2012, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nobena od strank pa tudi ni navajala drugačnega datuma zapadlosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je vtoževna terjatev zastarala 8. 3. 2017. _**Odločitev pritožbenega sodišča**_

15. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani niti nobeni uradno upoštevni razlogi po drugem odstavku 350. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

_**Odločitev o pritožbenih stroških**_

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa mora povrniti stroške, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo 750 točk nagrade za odgovor na pritožbo po 1. točki tar. št. 22 Odvetniške tarife, 2 % za izdatke po 11. členu OT in 22 % DDV, kar skupaj znaša 559,98 EUR. Stroški posveta s stranko so že zajeti v sestavi odgovora na pritožbo, zato jih tožencu ni mogoče priznati.

1 A4 2 A9 3 N. Betteto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana : Uradni list republike Slovenije : GV Založba, 2005-<2009>, stran. 661, glej tudi str. 662. 4 Stran 6 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavano z dne 30. 1. 2023 na l. št. 43. 5 V. Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 502. 6 VSM I Cpg 284/2013 enako VSL II Cpg 242/2010. 7 Dr. Miha Juhart, E-paket Obligacije s komentarjem OZ, komentar 341. člena OZ. 8 V. Kranjc, ravno tam, str. 457. 9 VSL II Cpg 864/2015 10 Kakšne neposredne komunikacije pa tožnik in toženec sploh nista imela, saj je tožnik izpovedal, da se s tožencem ni pogovarjal, ker se (tožnik) ni hotel (str. 8 in 9 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo).