Jedro

Vsaka začasna odredba je po svoji naravi izjema od pravila, da sodišče odloči šele po kontradiktornem postopku, na podlagi prepričanja ali (vsaj) pretežne verjetnosti, torej z višjim standardom zanesljivosti, kot pa se zahteva za izdajo začasne odredbe (za katero zadošča standard verjetnosti). Izjeme je vselej treba razlagati ozko. Ker je ključni pogoj za izdajo začasne odredbe v družinskih zadevah ogroženost otroka – in ne morda ogroženost pravic staršev – so zgrešene obširne pritožbene navedbe, da naj bi bilo z izpodbijanim sklepom kršeno načelo enakopravnosti staršev, pravica očeta do enakopravnih stikov in druge ustavne ter konvencijske pravice, ki jih (skupaj s členi Ustave, EKČP in drugih pravnih aktov) navaja pritožba.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se II. točka izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da je upnik dolžan povrniti stroške postopka v znesku 441,54 EUR v roku 15 dni v proračun RS na TRR št. SI56 ..., sklic ...

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Upnik je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 121,81 v roku 15 dni v proračun RS na TRR št. SI56 ..., sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1.Stranki postopka sta bivša zunajzakonska partnerja, ki imata dva sinova, stara štiri in šest let. Življenjska skupnost staršev je razpadla, otroka živita pri materi, stiki z očetom pa potekajo na podlagi dogovora, sklenjenega pred CSD vsako sredo od popoldneva, ko oče prevzame otroka v vrtcu, do četrtka zjutraj, in vsak drugi vikend od petka popoldan do ponedeljka zjutraj.

2.Oče (upnik) je predlagal, da se z začasno odredbo stiki uredijo tako, da bi otroka preživljala en teden pri materi in en teden pri očetu.

3.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog zavrnilo, saj upnik ni izkazal, da bi bila otroka ogrožena.

4.Zoper sklep se pritožuje upnik, ki med drugim navaja, da je na režim stikov, dogovorjen pri CSD, pristal le začasno do odločitve o predlogu za začasno odredbo, da je sploh prišel vsaj do minimalnih stikov. Med strankama ne obstoji le nesoglasje glede obsega stikov, ampak tudi visoko konflikten odnos. Zmoten je sklep, da koristi otrok niso ogrožene in da obseg stikov, kot se je izvajal v enem mesecu, omogoča vzdrževanje in poglabljanje čustvenih vezi med očetom in otrokoma. Sodišče je prezrlo, da je dolžnica dober mesec pred izdajo izpodbijanega sklepa vztrajala, da se upniku podaljša prepoved približevanja otrokoma, vztrajala je tudi pri stikih pod nadzorom CSD. Navedena upničina (sic! najbrž pravilno: dolžničina) ravnanja izražajo njeno odločno nasprotovanje enakomerni porazdelitvi stikov. Mati želi pri otrocih ustvariti negativno mnenje o upniku. Ni razlogov, da sodišče ne bi verjelo izpovedbi upnika, da se je starejši sin B. negativno odzval napram upnikovi materi, ki sta jo imela poprej oba otroka rada. Tak odziv otroka je posledica dolžničinih izjav otrokoma z namenom doseči odklonilen odnos otrok do upniku najbližje sorodnice – matere. Tudi iz izpovedbe dolžnice, zakaj sklepa, da je upnikova mama ne mara, je očitno, da je dolžnica svoje stališče do upnikove matere prenašala na otroka. Dolžnica je to počela povsem namerno, da bi upniku zagrenila izvajanje stikov tudi tako, da bi otroka njegovo mamo odklanjala. Dejanski vzrok za dolžničino odselitev in razpad zveze je bilo njeno razmerje z A. Sodišče je z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe dolžnico neutemeljeno favoriziralo in ji zagotovilo v rednem postopku za dodelitev otrok in določitev stikov bistveno boljši položaj kot upniku. Upnik ima pravico do enakovredne porazdelitve stikov. Stiki so potekali skladno z dogovorom na CSD le prvi mesec do naroka v tej zadevi, že na naroku je tožnica želela spremembo, ker je želela z otrokoma na ..., v bližini živi njen ljubimec A. Napačna je tudi odločitev o stroških. Upnik je v postopku skušal zagotoviti koristi otrok in ni zase zahteval nič takega, kar bi bilo v nasprotju z interesi otrok, zato bi bilo prav, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

5.Dolžnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6.Pritožba je deloma utemeljena glede stroškov postopka.

7.Začasno odredbo v družinskih postopkih (159. in nadaljnji členi DZ) sodišče izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju, na razvoju otroka in na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ).

8.Vsaka začasna odredba je po svoji naravi izjema od pravila, da sodišče odloči šele po kontradiktornem postopku, na podlagi prepričanja ali (vsaj) pretežne verjetnosti, torej z višjim standardom zanesljivosti, kot pa se zahteva za izdajo začasne odredbe (za katero zadošča standard verjetnosti). Izjeme je vselej treba razlagati ozko. Ker je ključni pogoj za izdajo začasne odredbe v družinskih zadevah ogroženost otroka – in ne morda ogroženost pravic staršev – so zgrešene obširne pritožbene navedbe, da naj bi bilo z izpodbijanim sklepom kršeno načelo enakopravnosti staršev, pravica očeta do enakopravnih stikov in druge ustavne ter konvencijske pravice, ki jih (skupaj s členi Ustave, EKČP in drugih pravnih aktov) navaja pritožba.

9.Predmet pritožbenega preizkusa je pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da se zavrne upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ker ni izkazano, da bi bila otroka ogrožena. O (ne)utemeljenosti upnikovega predloga je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi upnikovih trditev in predloženih dokazov v času izdaje sodne odločbe, zato so neupoštevne obširne pritožbene navedbe (drugi odstavek na predzadnji strani in prvi odstavek na zadnji strani pritožbe), kaj se je dogajalo v juliju 2022 (odločbe je bila izdana junija).

10.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so stiki (nesporno) urejeni in se izvajajo na podlagi dogovora, sklenjenega pred CSD, saj je upnik to sam navedel v predlogu. Upnik je tudi navedel (pripravljalna vloga z dne 13. 6. 2022, zadnji odstavek na 3. strani vloge, list. št. 22), da stiki, kot so bili dogovorjeni začasno do odločitve sodišča, potekajo nemoteno, otroka se pri očetu dobro počutita. V istem odstavku nadalje navaja, da sta v času, ko je starejši sin zbolel, oba otroka ostala pri očetu dlje časa [kot je bilo predvideno za stik] in mati je s tem soglašala. Upnik torej s pritožbenimi navedbami, da sta otroka ogrožena, da dolžnica onemogoča stike itd., prihaja v nasprotje s svojimi lastnimi trditvami v postopku pred sodiščem prve stopnje (venire contra factum proprium), kar ne more pripomoči k njegovi verodostojnosti.

11.Pravno popolnoma zgrešene so večkrat ponovljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje z zavrnitvijo začasne odredbe prejudiciralo odločitev v nepravdnem postopku za ureditev stikov, favoriziralo mater in ji zagotovilo bistveno boljši položaj v nepravdnem postopku. Kateri so pogoji za izdajo družinske začasne odredbe, je bilo že povedano. Odločitev o (katerikoli) začasni odredbi v ničemer ne prejudicira meritorne odločitve o isti zadevi. Popolnoma nepomembno je, ali je upnik na ureditev stikov pred CSD »pristal le začasno do odločitve o predlogu za začasno odredbo,« temveč je bistveno, da je bil pred CSD sklenjen dogovor o stikih, ki se (tudi po navedbah upnika v predlogu in nadaljnji pripravljalni vlogi) izvajajo in jih dolžnica ne ovira niti jim ne nasprotuje. Morebitna poznejša ravnanja oziroma dogajanja po odločitvi sodišča prve stopnje na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ne vplivajo, kot je bilo že pojasnjeno. Tudi je nepomembno, da je upnik pred CSD izjavil, »da vseeno vztraja pri predlogu za izdajo začasne odredbe.« Izdaja začasne odredbe v ničemer ni odvisna od tega, na kaj je upnik »pristal« oziroma izjavil pred CSD, temveč od tega ali je potrebna. Potrebna pa je, če je (in samo če je) otrok ogrožen. Upniku konec koncev vložitve predloga za izdajo začasne odredbe nihče ni branil, njegova začasna odredba je bila tudi meritorno obravnavana, le uspešen ni bil s predlogom.

12.Nepomembne so tudi pritožbene navedbe, da je dolžnica dober mesec pred narokom oziroma izdajo izpodbijanega sklepa vztrajala, da se upniku podaljša prepoved približevanja otrokoma, da je vztrajala tudi pri stikih pod nadzorom CSD in da ta njena ravnanja izražajo njeno odločno nasprotovanje enakomerni porazdelitvi stikov. Kot že pojasnjeno, je namen začasne odredbe varovanje pravic (preprečevanje ogrožanja) otroka in ne varovanje pravic staršev ali zagotavljanje »enakomerne porazdelitve« stikov; to bo predmet rednega postopka.

13.Pritožbeno sodišče se strinja z upnikom, da med strankama obstoji visoko konflikten odnos, vendar to samo po sebi še ne opravičuje izdaje začasne odredbe. Kot že pojasnjeno, se z začasno odredbo določijo oziroma urejajo stiki le v primeru, če je izkazana ogroženost otrok. Če te ogroženosti ni in zlasti, če stiki funkcionirajo ne glede na konflikt oziroma sovraštvo med staršema, ni pogojev za izdajo začasne odredbe.

14.Prav tako nimajo nobene zveze s koristmi in/ali ogroženostjo otrok navedbe, da sodišče dolžnici ne sme verjeti »prav v nobeni navedbi, ki ni skladna z upnikovimi trditvami, pa končno dokazuje tudi njena neresnična trditev in izpovedba, da ni imela ljubezenskega razmerja z A. in da je A. videla le dvakrat. Iz predložene SMS korespondence izhaja, da ni govorila resnice in da ni resnicoljubna.« Morebitna dolžničina neresnicoljubnost še ne pomeni, da sta otroka brez izdaje začasne odredbe ogrožena. Iz pritožbe je pravzaprav razvidno, da upnika moti predvsem to, da ima dolžnica novega partnerja (večkratno omenjanje »ljubimca A.«). To dejstvo nima nobenega vpliva na ogroženost otrok, vsaj upnik česa takega ni uspel konkretizirano izkazati.

15.Iz bistvenih razlogov sodišča prve stopnje (10. in 11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) izhaja, da upnik ni izkazal, da bi bila otroka ogrožena, saj tožnica ni trdila, da bi bil upnik nasilen do otrok, stikom otrok z očetom ni nasprotovala in da ne obstaja nevarnost, da bi se otroka zaradi ravnanja matere od očeta odtujila (primerjaj navedbe upnika v pripravljalni vlogi, da se otroka pri njem dobro počutita). Teh ugotovitev pritožba ne more omajati s pavšalnim navajanjem, da želi mati pri otrokoma ustvariti negativno mnenje o upniku, da »ne izbira sredstev za dosego svojega cilja, da bi bila otroka zaupana le njej« (o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo še ni odločeno, stiki z očetom pa, kot že večkrat poudarjeno, potekajo), kot tudi ne z navedbami (ki so tudi nedovoljena pritožbena novota), da naj bi imela dolžnica odklonilen odnos do upnikove matere in da naj bi to prenašala tudi na otroka.

16.Neutemeljene so tudi obširne in večkrat ponovljene pritožbene navedbe, da je dolžnica zoper upnika domnevno neutemeljeno predlagala prepoved približevanja, ki je sodišče naposled ni podaljšalo. To je le eden od elementov oziroma posledic konflikta med strankama, kar pa samo po sebi še ne opravičuje izdaje začasne odredbe, saj, kot je bilo že povedano, dejstvo, da se starša sovražita in eden zoper drugega vlagata različna, tudi neutemeljena pravna sredstva, še ne pomeni nujno, da to tudi ogroža otroke. Tudi pritožbene navedbe, da sta otroka v času prepovedi približevanja upnika močno pogrešala in da si želita biti z njim, le posredno potrjujejo, da otroka nista ogrožena in da ju mati ne odtujuje od očeta, kot sicer skuša prikazati pritožnik. Navedbe, da »neresnične trditve dolžnice o upnikovem nasilju potrjujejo verjetnost, da bo dolžnica nadaljevala s poskusi odtujevanja otrok od očeta« in da lahko upnik »v prihodnje pričakuje še hujše težave pri izvajanju stikov do dokončne ureditve stikov,« so le ugibanje in predvidevanje upnika, brez realne podlage v dejstvih.

17.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari pravilna, pritožba pa ni utemeljena.

18.Pač pa je deloma utemeljena pritožba glede stroškovne odločitve. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je iz odločbe Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 276/2022 z dne 15. 6. 2022 (redna št. 15 spisa) razvidno, da je bila dolžnici odobrena brezplačna pravna pomoč od 18. 5. 2022 dalje, za njeno izvajanje pa je bila določena Odvetniška pisarna X, o. p., d. o. o. iz Novega mesta. Zato je utemeljena pritožbena navedba, da je odvetnik dolžnice upravičen le do znižane nagrade (primerjaj peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu), ki jo je treba povrniti v proračun in ne neposredno stranki.

19.Pritožbeno sodišče je tako ponovno odmerilo stroške, ki so nastali dolžničinemu pooblaščencu: za sestavo odgovora, prve pripravljalne vloge in zastopanje na prvem naroku 3 x 320 odvetniških točk (tarifne številke 27/3, 27/5 in 27/6 Odvetniške tarife), poleg tega pa še 200 točk urnine, skupaj torej 1160 točk, polovica česar znaša 580 točk; temu je treba prišteti še 2 % materialnih stroškov, odmerjenih od neznižane nagrade (23,2 točke), skupaj torej 603,2 odvetniške točke ali 361,92 EUR, poleg tega pa še DDV v znesku 79,62 EUR. Skupaj torej 441,54 EUR.

20.Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi morala vsaka stranka nositi svoje stroške postopka. Upnik je vložil predlog, s katerim ni bil uspešen, razlog za neuspeh pa je dejstvo, da upnik ni uspel izkazati pogojev za izdajo začasne odredbe – ogroženosti otrok. Zato je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora upnik povrniti dolžničine potrebne stroške.

21.Pritožba je torej deloma utemeljena le glede stroškov, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju pritožbi deloma ugodilo in II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je upniku naložilo povrnitev (znižanih) stroškov dolžnice v proračun. Ker v preostalem delu (glede temelja stroškovne obveznosti in glede glavne stvari – začasne odredbe) niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) pritožbeni razlogi, je v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22.Ker upnik s pritožbo v največjem delu ni uspel, dolžnica pa je nanjo vsebinsko odgovorila, ji mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (zopet znižane glede na BPP), ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (320 točk oziroma polovica 160 točk ali 96 EUR), 2 % materialnih stroškov (odmerjenih od nezmanjšane nagrade – 3,84 EUR) in 21,97 EUR DDV, skupaj 121,81 EUR. Stroške mora, enako kot stroške postopka na prvi stopnji, povrniti v proračun RS.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 18/93 in nadaljnji.

2Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

3Uradni list RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ.

4Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.