Jedro

Tožnik tožbo smiselno gradi na dejstvu, da ga je strah pred vračanjem v izvorno državo. Tožnik se v tožbi ne razlikuje med položajem prosilca za mednarodno zaščito in položajem, ko je bil na ozemlju Italijanske republike nezakonito in v postopku vračanja v izvorno državo. Statusa se izključujeta.

Tožnik je glede azilnega postopka v upravnem postopku izpovedal le, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, a je v postopku imel na voljo pravno varstvo. Izpostavil ni nobene negativne izkušnje. To pa ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in/ali obstoja okoliščin, ki bi ob predaji v Italijansko republiko lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka). Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Italijanski Republiki, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2. izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 24. 10. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (točka 3. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 4. izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 3. 10. 2025 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov istega dne pridobila podatek, da je bil 26. 5. 2020 že vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Italijanski republiki. Zato je 9. 10. 2025 pristojnemu organu Italijanske republike v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Glede na to, da Italijanska republika v dveh tednih ni odgovorila na zahtevo za sprejem prosilca, je pristojni organ na podlagi 25. člena Uredbe Dublin III obvestil Italijansko republiko o njeni obveznosti ponovnega sprejema.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se v Italijansko republiko ne želi vrniti. Njegova prošnja za mednarodno zaščito je bila namreč zavrnjena, želijo ga vrniti v izvorno državo. Šest mesecev je bil nezakonito zaprt v centru za tujce, od koder vračajo ljudi v izvorne države. V tem centru ljudi tudi pretepajo. O dogajanju v centru poročajo na socialnih omrežjih. V Italijansko republiko je vstopil kot mladoletnik in začel s šolanjem. Po koncu šolanja je začel delati. Vse do junija oziroma julija 2025 se je nahajal v Italijanski republiki. Pol leta se je šolal za peka. Do polnoletnosti mu je bila zagotovljena nastanitev s strani države, nato je skrbel sam zase, saj se je po zaključku šolanja odločil, da bo šel na svoje. Imel je dovoljenje za prebivanje in delo, ki je bilo preklicano približno avgusta 2024. Zoper to odločbo se ni pritožil, zapustil je Italijansko republiko in odšel v Zagreb na izlet. Ko se je želel vrniti, mu niso omogočili vstopa. Kasneje se je vrnil in 27. 1. 2025 začel postopek za priznanje mednarodne zaščite. Odvzeli so mu prstne odtise in mu rekli, da ga bodo vrnili v izvorno državo. Nastanili so ga v zaprtem centru, kjer so bile razmere zelo slabe. Nek Maročan ga je pretepel in porezal z nožem. Podal je prijavo, a je bila ovržena. Poseduje tudi fotografijo poškodbe in prijave. Pojasnil je, da ga je leta 2024 dekle prijavilo zaradi zalezovanja. Pritožil se je. Še preden je sodišče odločilo, pa je policija preklicala njegove dokumente. Kljub temu, da je bil spoznan za nedolžnega, dokumentov niso obnovili. Moral bi se pritožiti tudi na odločitev o odvzemu dovoljenja za prebivanje, a se je bal, saj je prejel odločitev o vrnitvi v izvorno državo. V zaprtem centru je ponovno zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, nato je iz tega centra pobegnil. Njegova druga prošnja za mednarodno zaščito je bila brez razgovora zavrnjena. Ko se je pritožil, je v pritožbenem postopku imel razgovor, a je bila prošnja prav tako zavrnjena. Da bi se pritožil pri višjem sodišču, ni imel dovolj denarja. Odvetnika v postopku mednarodne zaščite mu je sicer plačala država. Italijanska policija mu je povedala, da je bilo njegovo dovoljenje za delo preklicano zaradi prej omenjene prijave. Ker je bilo to v času počitnic, ni mogel najti odvetnika, da bi se pritožil. Ko pa je prejel sodbo, je že bil ponovno v postopku mednarodne zaščite. V drugem postopku mu je bilo gibanje omejeno, razlog za to mu ni znan. Na voljo je imel pravno pomoč.

4.Uradna oseba je tožnika soočila z dejstvom, da iz dokumentacije predhodnega postopka izhaja, da naj bi bilo januarja 2025 dokončno odločeno o njegovi prošnji. Pritožil naj bi se in do novembra 2025 živel v Trstu. Tožnik je pojasnil, da policiji ni povedal o zaprtem centru, saj je od tam pobegnil in se je bal, da bi ga policija vrnila. Na poziv pooblaščenke je povedal, da je v času bivanja v zaprtem centru s pomočjo odvetnika poskušal urediti, da bi lahko bival v odprtem centru, a pri tem ni bil uspešen. Bali so se namreč, da bo pobegnil, saj mu je policija že izdala odločitev o vrnitvi. Kljub temu, da dobro govori italijansko, se ni smel sam zastopati na sodišču. V centru je na voljo en pravni svetovalec. Za kratko srečanje z njim je treba pisno zaprositi in nanj čakati od dva do tri tedne.

5.Glede zadržkov tožnika za vrnitev v Italijansko republiko toženka izpostavi, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Dejstvo, da je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena, samo po sebi ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku priznanja mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 275/2013 z 29. 8. 2013 zavzelo stališče, da zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati. Tako izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 137/2024-13 z 29. 1. 2024. Sodišče v njej izpostavlja, da je eden od ciljev Uredbe Dublin III preprečiti prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah Evropske unije oziroma izbirali odgovorno državo članico. Zato v skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz te uredbe. Prosilca, tudi če bi v pristojni državi članici spet izgubil status prosilca, tudi kot tujca v postopku odstranitve iz države še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Takšno stališče izhaja iz načela vzajemnega zaupanja med državami članicami, zaradi katerega je v okviru skupnega evropskega azilnega sistema treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Ženevske konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter da se prepoved vračanja, neposrednega in posrednega, kakor je izrecno določena v členu 9. Direktive o postopkih, spoštuje v vsaki od teh držav. Dejstvo, da je tožnik v Italijanski republiki prejel zavrnilno odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, torej v nobenem smislu ne predstavlja ovire za predajo prosilca Italijanski republiki.

6.Toženka dalje pojasnjuje, da težko sledi navedbam tožnika o tem, da je bil šest mesecev nezakonito zaprt. Njegova prošnja za mednarodno zaščito v Italijanski republiki je bila zavrnjena, dovoljenje za prebivanje pa mu je bilo že pred tem odvzeto. Torej se je na ozemlju države nahajal brez dovoljenja za prebivanje. Povsem razumljivo je torej, da mu je bilo gibanje omejeno.

7.V zvezi z navedbami tožnika o stanju v centru za tujce, toženka izpostavlja sodbo Upravnega sodišča I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022. Iz te izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v odgovorni državi članici to, kakšno je bilo ravnanje oblasti odgovorne države članice s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Navedbe tožnika o domnevnih težavah v centru za tujce so tako pri presoji predmetne zadeve povsem ne relevantne.

8.Tožnik je na osebnem razgovoru dostavil dokaze o policijski prijavi s 3. 12. 2016, ki je bila zoper njega vložena v njegovi izvorni državi. Tudi navedeni dokazi v predmetni zadevi niso relevantni, saj se ne nanašajo na dogajanje v Italijanski republiki in tako ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v postopku sprejema ali v postopku mednarodne zaščite v Italijanski republiki.

9.Pooblaščenec tožnika je 11. 11. 2025 toženki posredoval fotografiji dokumentov za prebivanje in delo v Italijanski republiki, št. 117954761, veljavnim do 26. 11. 2022 in št. 118787863, veljavnim do 26. 11. 2023. Priložil je tudi osebno izkaznico Italijanske republike za tujca št. ..., veljavno od 21. 12. 2022 do 13. 8. 2032 ter vozniško dovoljenje izdano v Italijanski republiki, št. ..., veljavno od 25. 7. 2023 do 13. 8. 2033 in kartico za dostop do zdravstvene oskrbe v Italijanski republiki, veljavno do 1. 5. 2023. Navedeni dokumenti pri presoji predmetne zadeve ne nosijo posebne dokazne vrednosti, saj se v nobenem smislu ne nanašajo na sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali v postopku sprejema. Tožnik je priložil tudi pismo z dne 1. 6. 2025 v katerem je zapisal, da ga je zaposleni v centru za tujce žalil in mu grozil. S pismom je zahteval preiskavo tega dogodka in navedel, da obstajajo tudi osebe, ki so bile priča dogodku. Toženka pojasnjuje, da gre pri tem zgolj za lastnoročno izjavo prosilca, za katero ni povsem znano, kam je bila poslana in kaj je tej izjavi sledilo, na osebnem razgovoru pa je tožnik povedal, da je bila prijava zavržena. Ne gre niti spregledati, da je na osebnem razgovoru tožnik povedal, da ga je pretepel nek Maročan in ga tudi porezal z nožem in je 1. 6. 2025 podal to prijavo. Iz lastnoročno zapisane prijave s 1. 6. 2025 pa izhaja, da je prosilca žalil zaposleni v centru za tujce in mu grozil s smrtjo. V vsakem primeru se lastnoročna izjava nanaša na domnevno dogajanje v centru za tujce, torej na obdobje, ko se je tožnik v Italijanski republiki nahajal kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Prav tako posebne dokazne vrednosti ne nosi potrdilo italijanske pošte o oddani prednostni pošti, ki jo je 31. 10. 2022 naslovil na eno izmed italijanskih kvestur. Tožnik je predložil tudi odločitev sodišča v Trstu št. 532/2025 s 14. 4. 2025, ki se nanaša na sodni postopek zaradi zalezovanja bivšega dekleta. Pristojni organ pojasnjuje, da gre pri navedenem za kazensko zadevo in ne za zadevo, ki bi bila kakorkoli povezana s postopkom mednarodne zaščite v Italijanski republiki. Zato je tudi ta dokaz pri presojanju predmetne zadeve povsem ne relevanten. Tožnik je pristojnemu organu posredoval tudi videoposnetek, iz katerega pa ni razvidno, kje točno je bil posnet. Na posnetku je tožnik, sliši pa se tudi glasno vpitje. Iz posnetka v nobenem smislu ni razbrati sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite v Italijanski republiki.

10.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (sodba I Up 111/2023 s 7. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik v predmetni zadevi ni izkazal nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Italijansko republiko. Povedal je, da je imel v Italijanski republiki urejen dostop do zdravstvene oskrbe, prav tako je imel na voljo pravno varstvo v postopku mednarodne zaščite.

11.Toženka sklene, da tožnik ni izkazal sistemskih pomanjkljivostih v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Italijansko Republiko. Prav tako ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi v Italijansko Republiko podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev. Italijanska republika ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prav tako pa je Italijanska republika polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem Uredbo Dublin III.

Tožba

Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

1.Meni, da je odločitev toženke nepravilna in nezakonita in se z njo ne strinja. V postopku priznanja mednarodne zaščite v Sloveniji je predal tudi dokumente, ki kažejo na to, da bi bilo v primeru njegove vrnitve v Pakistan njegovo življenje ogroženo. Gre za štiri dokumente, ki so napisani v jeziku urdu in z italijanskim prevodom. Izpodbijani sklep se je postavil na stališče, da ti dokumenti za odločanje v tej zadevi niso pomembni, pri čemer se z njimi niti ni seznanil. Iz spisovne dokumentacije namreč ne izhaja, da bi bil napravljen prevod teh dokumentov v slovenščino. Zato se izpodbijana sodba (pravilno sklep - op. sodišča) niti ni mogla postaviti na stališče, da predmetni dokumenti niso pomembni za odločitev v tej zadevi. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je na osebnem razgovoru o vsebini dokumentov povedal prevajalec, kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 10. 11. 2025. Iz predmetnega zapisnika ne izhaja, kakšna je vsebina teh dokumentov, ampak samo, da naj bi bil predmet teh dokumentov policijska prijava z dne 3. 12. 2016, ko naj bi tožnika prijavil hodža, češ da postavlja bogokletna vprašanja. To ne more držati, saj iz dokumentov izhaja, da je bil prvi sestavljen 3. 12. 2016, drugi 19. 10. 2022, tretji 10. 11. 2022 in četrti 9. 3. 2023. Iz zapisnika o osebnem razgovoru tudi ne izhaja, da naj bi prevajalec prevedel vse dokumente, niti kakšna točno je njihova vsebina. Tako tožnik z gotovostjo trdi, da se pri sprejemu izpodbijanega sklepa ni upoštevalo vse dokumentacije, ki jo je v spis vložil sam.

2.Povsem enako velja za sodbo Tribunale di Trieste. Sodba ni mogla biti prevedena na individualnem razgovoru, saj na tem razgovoru prevajalec za italijanski jezik ni bil navzoč. Tako je že v tem delu podana bistvena kršitev postopka in je sklep zato nezakonit.

3.Tožnik pričakuje, da bo v primeru izročitve Italijanski republiki, znova zaprt v CPR, to je zaprtem centru z repatriacijo. V teh primerih ne gre za prav nič drugega kot za pripor, v katerem so zaprti pač samo tujci. Tožnik je na osebnem razgovoru pojasnil, da je stanje v CPR, kjer je bil zaprt (Gradišče), slabo, da ga je nekdo napadel in ga porezal z nožem. Policija na njegovo prijavo ni reagirala, ampak jo je zavrgla. Že to kaže na to, da so razmere v italijanskih CPR-jih kritične.

4.Strinja se z izpodbijanim sklepom, da so upoštevne zgolj sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, vendar je treba med "sistemske pomanjkljivosti" všteti tudi položaj prosilca v azilnem centru. To še toliko bolj velja v obravnavanem primeru, ko tožnik utemeljeno pričakuje, da bo v primeru predaje nameščen v neke vrste pripor. Iz cele vrste poročil mednarodnih organizacij izhaja, da so razmere v teh centrih slabe oziroma katastrofalne. Tako iz poročila AIDA - Asylum information database1 izhaja, da se v teh ustanovah kršijo človekove pravice priprtega zaradi (1) nezadostnega števila in izjemno slabih higienskih pogojev sanitarij, ki so pogosto celo brez vrat, tako da zasebnost niti tam ni zagotovljena, (2) slabe kvalitete hrane, ki pogosto ne ustreza varnostni regulativi, meniji pogostokrat ne upoštevajo diet priprtih ali njihovega religioznega oziroma medicinskega stanja, (3) pomanjkanja skupnih prostorov in aktivnosti za priprte, (4) pravica do komunikacije je pogosto deloma ali v celoti ukinjena, saj organizacija poroča o pomanjkanju fiksnih telefonov, oziroma, da ti telefoni ne zadoščajo za število priprtih. Italijanska republika izvaja nelegalno prakso zaseganja telefonov zaprtim v CPR. Treba je izpostaviti, da pri CPR ne sme iti za pripor, pa čeprav dejansko gre za pripor. Zaradi tega ni nikakršne pravne podlage, da bi bil zaseg mobilnih telefonov zaprtih v teh ustanovah, upravičen.

5.Iz poročila CPT - Komisije proti mučenju, Sveta Evrope,2 ki je bil izdan v letu 2024 in pri katerem je komisija pregledovala tudi CPR v Gradišču, kamor ga bodo italijanske oblasti najverjetneje zaprle, dodatno še izhaja, da je bilo v CPR-jih prijavljeno nekaj primerov psihičnega nadlegovanja in tudi pretirane uporabe sile s "strani prija jih široko prisotno psihično nadlegovanje s strani osebja teh ustanov". Prav tako iz poročil izhaja, da italijanski organi ne raziščejo nastanka poškodb priprtih v CPT-jih. Prav o tem je navajal tudi sam.

6.Glede na to, da o resnih kršitvah EKČP poročata kar dve mednarodni in neodvisni organizaciji, to že kaže na verjetno sistemsko pomanjkljivost postopka v Italijanski Republiki. Zaradi tega ga Republika Slovenija ne sme izročiti, saj obstaja resna nevarnost, da bodo italijanski organi s svojim ravnanjem kršili 3. člen EKČP. Na osebnem razgovoru je toženko na opisane razmere opozoril na način, da je povedal, kar se mu je zgodilo, seveda pa ni vedel za mednarodna poročila, ki jih v tej tožbi navaja. A bi zanje morala vedeti toženka, saj so javna. Zato ne predstavljajo novega dokaza in zanje ne velja pravilo o prekluziji.

Odgovor na tožbo

Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Uvodoma izpostavi, da tožnik sodišču predlaga odpravo sklepa, katerega odločitev sploh ni vezana na tožnika, ampak je bil izdan v drugi zadevi (sklep št. 2142-3593/2025/10 (1221-06) z dne 3. 10. 2025). Ne glede na to poudari, da je izpodbijani sklep izdala v postopku določitve odgovorne države članice za obravnavo tožnikove prošnje, ki se izvaja po določilih in merilih, ki jih predpisuje Uredba Dublin III. V izvedbeni uredbi komisije so v Prilogi II. predpisana tudi dokazila v postopkih določitve odgovorne države članice za obravnavo prošenj prosilcev, in sicer v seznamu A: neposredni dokazi in v seznamu B: indikativni dokazi. Dokazila na katera se v tožbi sklicuje tožnik, ne sodijo med predpisana dokazila v dublinskih postopkih. Še več, če bi jih v danem postopku vsebinsko proučevala in se do njih opredelila, bi s tem presegla postopek določitve odgovorne države članice ter s tem posegla v vsebinsko odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. S tem bi sama postala vsebinsko odgovorna država članica za obravnavo prošnje. Dokumenti na katere se v postopku sklicuje tožnik, so zato povsem brez predmetni.

V zvezi s tožbenimi navedbami o razmerah v centru CPR toženka navaja, da je dobro seznanjena z razmerami v vseh evropskih državah na področju obravnave prosilcev za mednarodno zaščito. Vendar poudarja, da bo tožnik v primeru, da bo vrnjen v Italijansko republiko v skladu z Uredbo Dublin III, vrnjen kot prosilec za mednarodno zaščito in ne bo kar avtomatsko nastanjen v policijski center CPR v Gradišču, kot predvideva. Po dostopnih podatkih bo vrnjen v kvesturo, v kateri je vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Italijanski Republiki in ta bo poskrbela za njegovo nastanitev.3 Ker bo imel v Italijanski republiki status prosilca za mednarodno zaščito, bo tako nastanjen po pravilih, ki so opisana v poglavju "dublinski povratniki" in ne kar avtomatsko v zaprt center. Sistemske pomanjkljivosti, ki jih tožnik navaja, pa ne predstavljajo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in nastanitvenih pogojev za prosilce v odgovorni državi članici, ki bo obravnavala tožnikovo prošnjo, ampak predstavljajo kvečjemu sistemske pomanjkljivosti v nastanitvenih kapacitetah CPR.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-3535/2025, ki se nanaša na zadevo. Članke oziroma poročila na katera se je skliceval tožnik in jih po pozivu sodišča ni predložil, je upoštevalo v okviru navedb tožnika, kolikor jih je toženka z odgovorom na tožbo štela za nesporne in se do njih opredelila. V sodnem spisu je prebralo priloge tožnika A 1 do A 2 in toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

Tožba ni utemeljena.

K sodbi

V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

Sodišče najprej pojasnjuje, da organ v upravnem postopku ni dolžan izvesti in se opredeliti do vseh dokazov in dokaznih predlogov stranke. Po določbi prvega in drugega odstavka 139. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uradna oseba, ki vodi postopek, izvaja in pridobiva dokaze (le) o tistih dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Pojasnjuje tudi, da je prvenstveno trditveno in dokazno breme na tožniku, to pa začrta okvir presoje toženke.

Toženka je v izpodbijanem sklepu pravilno navedla pravno podlago in tudi pravilno pojasnila, da se v postopku predaje po Uredbi Dublin III ugotavlja, ali v državi članici, kamor se prosilca predaja, obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in, ali obstajajo pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko v primeru predaje za prosilca povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Pravilno je tudi obrazložila, da za odločitev o predaji niso pravno relevantni predloženi kazenska sodba sodišča v Trstu, za katero je tožnik nesporno sam povedal, da se nanaša na postopek, ki se je vodil zoper njega zaradi domnevnega zalezovanja njegovega dekleta (in zanjo tožnik v tožbi ne navede nobene vzporednice z odločitvijo o predaji), niti dokumenti v jeziku urdu, za katere tožnik v tožbi prav tako sam pove, da kažejo na to, da bi bilo v primeru njegove vrnitve v Pakistan njegovo življenje ogroženo. Ne gre torej za dokaze, ki bi se nanašali na razmere v Italijanski republiki glede predaje prosilcev po Uredbi Dublin III. Tožnik, ki njihovo vsebino nedvomno mora poznati, tudi ne pojasni, kako naj bi ti vplivali na odločitev v dani zadevi.

Toženka ima tudi prav, da bi vsebinska presoja položaja tožnika v izvorni državi (ob osebnem razgovoru je tolmač prevedel, da iz enega od dokumentov izhaja, da je tožnika prijavil hodža, češ da postavlja bogokletna vprašanja) pomenila že presojo prošnje za mednarodno zaščito. Temu postopek po Uredbi Dublin III ni namenjen (zgoraj citirani 3. člen uredbe).

Tožnik smiselno gradi tožbo na dejstvu, da ga je strah pred vračanjem v izvorno državo. Tudi zaslišan je izpovedal, da se ga lahko vrne v Italijansko republiko, če nato ne bo vrnjen v Pakistan. A toženka je tudi glede slednjega, ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 275/2013 z 29. 8. 2013, podala pravilne in obrazložene razloge. Sodišče jih zato ne bo ponavljalo in se nanje v celoti sklicuje. Ugotavlja, da tožnik v tožbi ne razlikuje med položajem prosilca za mednarodno zaščito in položajem, ko je bil na ozemlju Italijanske republike nezakonito in v postopku vračanja v izvorno državo5. Statusa se izključujeta.

Kot namreč izhaja iz upravnega spisa6, je tožnik ob nedovoljenem vstopu v Republiko Slovenijo navedel, da mu je bila v letu 2022 v Italijanski republiki zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito. Odpravil se je v Pakistan, kjer je pridobil dodatno dokumentacijo in ponovno zaprosil za azil. Prošnja za mednarodno zaščito mu je bila zavrnjena v januarju 2025, nanjo se je pritožil. Toženka v izpodbijanem sklepu nenatančno povzame tožnikovo izpoved na osebnem razgovoru v delu, ki sledi tožnikovi navedbi, da mu po vrnitvi iz Zagreba niso omogočili vstopa v Italijansko republiko (str. 3 izpodbijanega sklepa, 10 vrstica od zgoraj). Toženka namreč zapiše "Kasneje se je vrnil in 27. 1. 2025 začel postopek za priznanje mednarodne zaščite. Odvzeli so mu prstne odtise in mu rekli, da ga bodo vrnili v izvorno državo." Vendar tožnik ni tako izpovedal. Povedal je, da ga je italijanska policija7 poklicala in povabila 27. 1. 2025 na policijsko postajo. Takrat so mu vzeli prstne odtise, mu pojasnili, da ga bodo vrnili v Pakistan in ga zatem odpeljali v CPR - zaprt center. Šele v nadaljevanju osebnega razgovora tožnik izjavi "Moj postopek za azil se je pričel 27. 1. 2025." A glede na zgoraj povzeto, slednje ne more držati. Poleg tega je na osebnem razgovoru in pred sodiščem v zvezi s tem še pojasnil, da so mu v vmesnem času, že v letu 2024 "razveljavili" osebne dokumente, saj ga je dekle prijavilo zaradi zalezovanja. Torej najkasneje po 27. 1. 2025 nedvomno ni imel (več) veljavnega dovoljenja za prebivanje v Italijanski republiki in je bil tam nezakonito. Zato je bil tudi nastanjen v zaprt center, da bi ga vrnili v izvorno državo. To pa ni azilni postopek in ne namestitev v azilni dom, kot skuša prikazati v tožbi.

Tožnik v tožbi tudi ne pojasni, na čem temeljijo njegova pričakovanja, da ob predaji po Uredbi Dublin III nastanjen v zaprt center v Gradežu. Gre za hipotezo, ki je sodišče brez ustrezne argumentacije ne more preizkusiti. Tožnika je Italijanska republika kot prosilca za mednarodno zaščito v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna ponovno sprejeti pod pogoji iz 23, 24, 25 in 29 člena uredbe. V skladu s 40. členom Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) bo imel v Italijanski republiki možnost vložiti naknadno prošnjo, kot prosilcu za mednarodno zaščito pa mu bo zagotovljena tudi ustrezna namestitev. Sodišče lahko le pritrdi razlogom toženke, da to izhaja iz načela vzajemnega zaupanja med državami članicami, zaradi katerega je v okviru skupnega evropskega azilnega sistema treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listina EU, Ženevske konvencije o statusu beguncev in EKČP, ter da se prepoved vračanja, neposrednega in posrednega, kakor je izrecno določena v členu 9. Direktive o postopkih8, spoštuje v vsaki od teh držav.

1.Toženka je torej v izpodbijanem sklepu pravilno navedla, da je ovira za predajo tožnika po Uredbi Dublin III obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in/ali obstoj okoliščin, ki bi ob predaji v Italijansko republiko lahko za tožnika pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik je glede azilnega postopka v upravnem postopku izpovedal le, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, a je v postopku imel na voljo pravno varstvo. Izpostavil ni nobene negativne izkušnje. To pa ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in/ali obstoja okoliščin, ki bi ob predaji v Italijansko republiko lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Italijanska republika ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, poročila, ki jih je predložil tožnik pa se ne nanašajo na azilne postopek oz. razmere v azilnih domovi, kamor so nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito.

2.Izpodbijani sklep je tako pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.------------------------------- Tožnik navaja vir: (https://asylumineurope.org/reports/country/italy/detention-asylum-seekers/detention- conditions/conditions-detention-facilities/) Tožnik navaja vir: (https://rm.coe.int/1680b2c7e7) Toženka kot vir navaja AIDA Asylum information database. Trditveno breme je na njem. Tožnik je pred toženko sam izpovedal, da mu je bila o tem že izdana odločba. Uradni zaznamek o izjavi tujca z dne 29. 9. 2025 in obrazec "Podatki o nedovoljenem vstopu na notranji meji" iz istega dne. Ki ga je po zavrnitvi vstopa po obisku Zagreba vrnila v Slovenijo, a ga je iz azilnega doma v Ljubljani odpeljalo njegovo dekle nazaj v Italijo. - str. 4 zapisnika o razgovoru s tožnikom z dne 10. 11. 2025. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Toženka je pravilno pojasnila, da to samo po sebi ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti. Prav tako je povedal, da je po vstopu v Italijansko republiko kot mladoletnik začel s šolanjem in je po koncu šolanja začel delati. Do polnoletnosti mu je bila zagotovljena nastanitev s strani države, nato je skrbel sam zase, saj se je odločil, da bo šel na svoje.