Jedro

Tožeča stranka je vstopila v Republiko Slovenijo leta 1998, kar je tudi sama navedla na obrazcu prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Zato je v izpodbijanem sklepu pravilen zaključek, da prošnje z dne 29. 10. 2012 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana ni vložila v predpisanem roku iz osmega odstavka 127. člena ZTuj-2, torej pred potekom 3-mesečnega dovoljenega prebivanja v Republiki Sloveniji, zato je bilo le to potrebno kot prepozno zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Nova Gorica zavrgla prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja da sedmi odstavek 127. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) določa, da družinski član, ki je v Republiko Slovenijo vstopil na podlagi veljavne osebne izkaznice, potnega lista, potnega lista in dovoljenja za prebivanje, izdanega s strani druge države članice Evropske unije ali potnega lista in vizuma za vstop, lahko prebiva na območju Republike tri mesece od dneva vstopa v državo. Osmi odstavek istega člena določa, da če želi družinski član, ki ni državljan EU zaradi združitve oziroma ohranitve družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je dovoljeno po prejšnjem odstavku, mora pred pretekom dovoljenega prebivanja on sam oziroma njegov zakoniti zastopnik ali državljan EU oziroma slovenski državljan pri Upravni enoti na območju katere družinski član prebiva, zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana. 128. člen Zakona o tujcih v prvem odstavku določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU, lahko izda, če je družinski član slovenskega državljana, ki ima v Republiki Sloveniji prijavljeno prebivališče, ima veljavno osebo izkaznico ali veljavni potni list, ima zagotovljena sredstva za preživljanje, pri ugotavljanju katerih je potrebno upoštevati osebne razmere družinskega člana in državljana EU oziroma slovenskega državljana, pri čemer ta sredstva mesečno ne smejo biti nižja od ravni, določene za pridobitev pravice do denarne in socialne pomoči v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, da ima ustrezno zdravstveno zavarovanje, je v Republiko Slovenijo vstopil v skladu z določbami tega zakona, če se ne ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena oziroma partnerska skupnost registrirana izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje in niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz druge, tretje, četrte ali pete alinee prvega odstavka 124. člena tega zakona. Drugi odstavek istega člena določa, da družinski član lahko izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s sredstvi,ki si jih zagotavlja sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja, z dohodki iz kapitala in iz drugih virov ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati s pogodbo, s katero družinskemu članu druga fizična ali pravna oseba izplačuje določen znesek za preživljanje ali na kakršenkoli drug način. S pogodbo, s katero družinskemu članu druga fizična ali pravna oseba izplačuje določen znesek za preživljanje, lahko družinski član v celoti izkazuje zadostna sredstva za preživljanje. Pogodba mora biti sklenjena v Republiki Sloveniji v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. 124. člen Zakona o tujcih med drugim določa, da se dovoljenje tujcu ne izda, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo resno in dejansko nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Navedene zavrnilne razloge se ugotavlja med drugim tudi na podlagi predloženega dokazila o nekaznovanju iz matične države.

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb je bila tožeča stranka pozvana, da predloži overjeno fotokopijo celotnega potnega lista, dokazila o zagotovljenih sredstvih za preživljanje za zadnje tri mesece, dokazilo o ustreznem zdravstvenem zavarovanju, overjeni potrdili o nekaznovanju in pisno privoljenje tožeče stranke, da lahko pridobi upravni organ podatke iz kazenske evidence. Tožeča stranka je po prejemu navedenega dopisa poslala pooblastilo za pridobitev podatkov iz kazenske evidence Ministrstva za pravosodje, dokazilo o urejenem zdravstvenem zavarovanju CORIS, fotokopije plačilnih list B.B. za mesec oktober, november in december 2012, prevedeni potrdili o nekaznovanju, ki pa nista overjeni pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Prištini. Hkrati je navedla, da potnega lista ne more predložiti na vpogled, ker naj bi ga izgubila, saj ga ne najde. Potrdila o nekaznovanosti pa ne more overiti na Veleposlaništvu v Prištini, saj je zahtevana njena osebna prisotnost pri overjanju, Slovenije pa ne more zapustiti. Enako velja tudi za potrdilo, da nima kriminalne preteklosti. Ob upoštevanju povedanega je bil pooblaščenec tožeče stranke dne 16. 1. 2013 pozvan, da v postopku predloži dokazilo, da je tožeča stranka v Republiko Slovenijo vstopila v skladu z določbami Zakona o tujcih, kot je določeno v 5. alinei prvega odstavka 128. člena ZTuj-2. Po tako opravljenem postopku je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka prošnje z dne 29. 10. 2012 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, ni vložila pravočasno, to je pred pretekom dovoljenega tro mesečnega bivanja v Republiki Sloveniji, saj je na vlogi navedla datum vstopa na območje Republike Slovenije leto 1998, predložila pa tudi ni drugih dokazov ali navedla dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je vloga pravočasna, zato je bilo treba vlogo zavreči. Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 2141-46/2013/3 (1312-11) z dne 13. 6. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v Republiki Sloveniji biva že od leta 1998, zato bi mu moral upravni organ priznati status izbrisane osebe iz registra prebivalstva po samem zakonu, kar pomeni, da bi morala tožena stranka njeno prošnjo obravnavati v skladu z Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic bivše SFRJ (v nadaljevanju ZUSDDD). Zato je očitek, da je zamudila 3-mesečni rok za podajo prošnje za podaljšanje bivanja v Republiki Sloveniji neupravičen, saj bi morala biti pred tem ponovno vpisana v register prebivalstva. V nadaljevanju navaja, da je k prošnji predložila vsa potrebna dokazila, ki jih predvideva Zakon o tujcih. Zaradi vsega povedanega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi z navedbo tožeče stranke v tožbi, da v Republiki Sloveniji prebiva že od leta 1998 in da bi ji morala Republika Slovenija priznati status osebe, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, po samem zakonu, zaradi česar bi morala tožena stranka njeno prošnjo obravnavati na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji pojasnjuje, da je upravni organ v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vezan na postavljeni zahtevek stranke. Stranka sicer lahko svoj zahtevek spremeni, vendar le do izdaje odločbe na prvi stopnji, kot to določa prvi odstavek 133. člena ZUP. Organ prve stopnje je bil dolžan odločati na podlagi in v mejah postavljenega zahtevka, to je odločati o prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, ki jo je vložila v skladu z osmim odstavkom 127. člena ZTuj-2, dne 29. 10. 2012. Pravilo odločanja na podlagi in v mejah postavljenega zahtevka izhaja iz 128. člena ZUP, ki določa, da v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopke potrebna zahteva stranke, sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo,če je taka zahteva podana. Iz spisovne dokumentacije predmetne upravne zadeve je tudi razvidno, da tožena stranka, skladno s prvim odstavkom 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ni spremenila svoj zahtevek z dne 29. 10. 2012 oziroma namesto prejšnjega postavila drug zahtevek, s katerim bi zahtevala izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po ZUSDDD. Glede na navedeno se ne more strinjati z navedbo tožeče stranke v tožbi, da bi moral organ prve stopnje njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana obravnavati na podlagi določb ZUSDDD. Tožena stranka še pojasnjuje, da je tožena stranka dne 29. 10. 2012 pri organu prve stopnje vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve z zakoncem B.B., državljanko Republike Slovenije, in sicer na podlagi Zakona o tujcih in torej ni zaprosila za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi ZUSDDD. Tožena stranka tožečo stranko še seznanja, da je iz uradne evidence, registra stalnega prebivalstva, razvidno, da na območju Republike Slovenije ni imela nikoli prijavljenega stalnega prebivališča in tako ne sodi v skupino oseb, katerim je ob uveljavitvi določbe 81. člena Zakona o tujcih v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. K točki I. izreka: Tožba ni ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov nesporno izhaja, da je tožeča stranka vstopila v Republiko Slovenijo leta 1998, saj je to sama navedla na obrazcu prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Zato je v izpodbijanem sklepu pravilen zaključek, da tožeča stranka prošnje z dne 29. 10. 2012 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana ni vložila v predpisanem roku iz osmega odstavka 127. člena Zakona o tujcih, torej pred potekom 3-mesečnega dovoljenega prebivanja v Republiki Sloveniji, zato je bilo le to potrebno kot prepozno zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana iz osmega odstavka 127. člena ZTuj-2, je z zakonom določen materialni rok, ki ga mora stranka upoštevati, če hoče uspešno uveljaviti pravico do izdaje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Zamuda tega roka ima za posledico izgubo te pravice (prekluzivni rok). Na prekluzivne roke pa so upravni organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in jih ne morejo podaljševati niti spregledati.

V zvezi z navedbo tožeče stranke v tožbi, da bi ji morala Republika Slovenija, zato ker tukaj prebiva že od leta 1998, priznati status osebe, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, po samem zakonu, pa sodišče zaključuje, da je upravni organ v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku vezan na postavljeni zahtevek stranke, ki ga lahko sicer spremeni, vendar le do izdaje odločbe na prvi stopnji, kot to določa prvi odstavek 133. člena ZUP. Zato je bila tožena stranka dolžna odločati na podlagi in v mejah postavljenega zahtevka, to je odločati o prošnji tožeče stranke za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, ki je bila vložena v skladu z osmim odstavkom 127. člena ZTuj-2. Poleg povedanega pa sodišče še ugotavlja, da je tožeča stranka šele v tožbi zoper izpodbijani sklep navedla, da bi morala tožena stranka o njeni prošnji odločati skladno z Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav, naslednic bivše SFRJ. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

Ob upoštevanju vsega povedanega je sodišče tožbo, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.