Jedro

S tem, ko je tožena stranka tožeči stranki ponovila prvotno ponudbo, tožena stranka pa to ponovljeno prvotno ponudbo sprejela, je bila pogodba sklenjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 219.271,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka v znesku 17.967 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravdni stranki sta se v mesecu januarju leta 1991 res dogovorili o obsegu in višini škode. V skladu s tem dogovorom je tožena stranka tožeči stranki ponudila določeno vsoto, vendar pa tožeča stranka ponudbe ni sprejela. Iz njenega odgovora izhaja, da je bila pripravljena sprejeti ponujeno vsoto, vendar povišano za 30%. Takega odgovora pa ni mogoče šteti za sprejem ponudbe v smislu določbe 39. člena ZOR, ampak za novo ponudbo v skladu z 41. členom ZOR. Stališči sodišča prve in druge stopnje, da izjave tožeče stranke ni mogoče šteti za novo ponudbo, sta zato materialnopravno napačni. Ker ponudba tožene stranke ni bila sprejeta, za ugoditev tožbenemu zahtevku ni nobene pravne podlage. Zmotna uporaba materialnega prava pa je imela tudi za posledico, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Revizijsko sodišče naj obenem tudi odloči, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je tožena stranka ponudila tožeči stranki plačilo odškodnine v vtoževanem znesku, tožeča stranka pa je v odgovoru na ponudbo navedla, da je potrebno ponujenemu znesku prišteti še priznano devalvacijo. Z dopisom z dne 14.2.1991 je nato tožena stranka tožeči stranki pojasnila, da je v ponujenem znesku 219.271,80 devalvacija že upoštevana in ponovno pozvala tožečo stranko naj se izjavi, ali prvotno ponudbo sprejema. Po pojasnilu, da je devalvacija v ponujenem znesku že upoštevana, pa je tožeča stranka ponovljeno prvotno ponudbo sprejela. S sprejemom ponovljene prvotne ponudbe (tega sprejema niti tožena stranka ne zanika in v pritožbi celo sama zatrjuje, da je tožeča stranka ponovljeno prvotno ponudbo sprejela) pa je nastala za toženo stranko obveznost (1. odstavek 31. člena ZOR), tako da revizijske trditve, da za ugoditev tožbenemu zahtevku ni nobene pravne podlage, niso utemeljene.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb ZPP iz 10. tožke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

O predlogu za odložitev izvršbe, ki ga je podala tožena stranka v reviziji, revizijsko sodišče ni odločalo, ker je za odločanje o tem predlogu pristojno izvršilno sodišče (63. člen ZIP).