Jedro

Presoja, ali je bila s spremembo obtožbe storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega T.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 300.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru sta bila obsojena S.P. in T.V. spoznana za kriva kaznivega dejanja goljufije iz 1. in 2. odstavka 217. člena KZ RS, obsojeni M.V. in obtoženi M.U. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije iz 1. in 2. odstavka 217. člena v zvezi s 27. členom KZ RS, obsojeni B.T. pa kaznivega dejanja prikrivanja iz 1. odstavka 221. člena KZ RS.

Obsojenemu S.P. je izreklo kazen tri leta zapora, obsojenemu T.V. dve leti zapora, obsojenemu M.V. eno leto in osem mesecev zapora, obtoženemu M.U. dve leti zapora in obsojenemu B.T. osem mesecev zapora. Oškodovani Zavarovalnici M. je bil priznan premoženjskopravni zahtevek po 1. odstavku 100. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki so ga nerazdelno dolžni plačati obsojeni S.P., T.V., B.T. in M.V. v znesku 8,608.194,00 SIT z zakonitimi obrestmi. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom delno ugodilo pritožbam obsojenega S.P., T.V. in B.T. ter zagovornikom teh obsojencev in E.P., in sicer tako, da je obsojenemu S.P. znižalo kazen na eno leto in šest mesecev zapora, obsojenemu T.V. na eno leto zapora, obsojenemu B.T. pa na štiri mesece zapora. V ostalem je te pritožbe zavrnilo, kot tudi pritožbi zagovornika obsojenega M.V. in okrožnega državnega tožilca. S sklepom pa je ob ugoditvi pritožbi zagovornika obsojenega M.U. ter ob reševanju pritožb obsojenega M.U. in M.K. po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje glede tega obtoženca razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

Zagovornica obsojenega T.V. je dne 22.11.1996 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi. Zahtevo je vložila po 1. točki 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona, po 2. točki 420. člena v zvezi z 9. in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in po 1. točki 420. člena v zvezi s 4. točko 370. člena, v zvezi s 4. odstavkom 374. člena ZKP, zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. V zahtevi je uveljavila, da je sodišče prve stopnje opis kaznivega dejanja tako predrugačilo, da se bistveno razlikuje od očitkov v obtožbi, s čimer naj bi obsojenemu V. tudi vzelo pravico do obrambe glede drugačnega opisa dejanja in njegove vloge v njem. Z novim opisom v prvostopenjski sodbi po mnenju zagovornice niso le prekoračeni očitki v obtožbi, ampak sta si izreka celo v nasprotju, očitek sodelovanja sodelavcev Agencije F. s policijo pa pomeni nasprotje s samim seboj in dokazi v spisu, kjer je razvidno, da je v tem delu agencija dejansko sodelovala s policijo. Zagovornica meni, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe ZKP s tem, ko je razveljavilo del sodbe, ki se nanaša na ravnanje M.U., saj dejanje obsojenega V. ni mogoče ločiti od dejanja U. kot predstavnika policije. Sodišče druge stopnje bi moralo v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe tudi presoditi glede vseh navedb pritožbe, torej tudi glede predlogov obsojenega V. za zaslišanje prič T.Č., R.P. in obsojenčeve žene B.V. Po mnenju zagovornice tudi niso podani zakoniti znaki kaznivega dejanja goljufije, tako objektivne kot subjektivne narave, in sicer glede lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, zmote na strani oškodovanca, protipravne premoženjske koristi na strani obsojenih, goljufivega namena na strani obtoženih, to je namena zapeljevanja, da bi se v škodo tujega premoženja nekaj storilo. Prav tako naj bi bilo v izreku napačno odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, kot je bilo opisano v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Sporna se ji zdi tudi dokazna vrednost in uporabnost posnetih trakov. Iz teh razlogov je predlagala, da naj Vrhovno sodišče obsojenega V. oprosti obtožbe, ker ne gre za kaznivo dejanje, podrejeno pa razveljavi obe izpodbijani sodbi in zadevo vrne v novo sojenje. V skladu z določili 4. odstavka 423. člena ZKP je predlagala, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo z dne 26.1.2005 predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. Menil je, da glede uveljavljene kršitve zakona v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja zahteva uveljavlja nedopusten razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede spremembe opisa dejanja je po mnenju državnega tožilca ohranjena objektivna identiteta obtožbe in sodbe, ker sprememba ni take narave, da bi kazenskopravni očitek izgubil svojo historično individualnost in da bi zaradi te spremembe obramba ne mogla enakopravno sodelovati v postopku, ali da ne bi vedela, proti kakšni obtožbi se zagovarja. Omembo ravnanja obtoženega M.U. v obsodilnem delu sodbe ni mogoče šteti za kazenskopravno presojo njegovega ravnanja v smislu očitka, ki bi moral biti obsežen s pravnomočno obsodilno sodbo, saj gre po mnenju državnega tožilca za pomoč kot objektivno dejstvo, ki v tem delu za obsojenega V. nima kazenskopravnih posledic.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo zagovornice obsojenega T.V., ki jo je vložila na to sodišče dne 22.11.1996, s predložitvenim poročilom predložilo Vrhovnemu sodišču šele 14.1.2005. Na dopis Vrhovnega sodišča je Okrožno sodišče v Mariboru z dopisom z dne 19.4.2005 še pojasnilo, da je glavna obravnava zoper obtoženega M.U., glede katerega je bila razveljavljena prvostopenjska sodba, razpisana za dne 24.5.2005 ob 9. uri. V tej zvezi je potrebno ugotoviti, da sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo in sklepom ni kršilo nobene določbe ZKP, ko je razveljavilo del sodbe, ki se nanaša na kaznivo dejanje obtoženega M.U. Zagovornica v tej zvezi neutemeljeno uveljavlja, da dejanje obsojenega V. ni mogoče ločiti od dejanja obtoženega U. in da bi zato moralo drugostopenjsko sodišče pri odločanju ravnati v korist vseh obsojencev. Z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe glede obtoženega M.U. (točka 3. izreka prvostopenjske sodbe) je v formalnem pogledu postala prvostopenjska sodba delno pravnomočna, kar pa v obravnavani zadevi ni ovira za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega T.V. Kazenski postopek zoper obtoženega M.U. sodišče lahko vodi posebej, saj je obtožen kaznivega dejanja pomoči h kaznivem dejanju goljufije, kar ne vpliva na kaznivo dejanje obsojenega T.V. V opisu kaznivega dejanja goljufije pod točko 1. izreka prvostopenjske sodbe je sicer povzeto, da je dejanje storjeno "s pomočjo M.U., ki je takšne njune (P. in V.) trditve potrdil", kar pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili in s tem povzeli le objektivno ugotovljeno dejansko stanje, ne pa še subjektivnega dela pomoči h goljufiji, glede katerega je sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopenjsko sodbo za M.U. Obsojenčeva zagovornica ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s spremembo opisa kaznivega dejanja prekoračilo obtožbo in napravilo opis nasprotujoč s samim seboj, torej napravilo kršitev iz 9. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Natančna analiza opisa kaznivega dejanja v tenorju obtožbe in v izreku prvostopenjske sodbe pokaže, da je sodišče ohranilo identiteto obtožbe in sodbe in ni prekoračilo obtožbe. Glede na določbo 1. odstavka 354. člena ZKP se sodba lahko nanaša le na tisto dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Pri tem pa sodišče lahko opis dejanja tudi spremeni, vendar ne tako, da bi to predstavljalo drugo ali drugačno kaznivo dejanje. Pri spremenjenem opisu dejanja so tako dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženca, kot so na primer redakcijske, jezikovne ali stilistične izboljšave opisa dejanja, pa tudi spremembe, ki pomenijo samo natančnejšo ali jasnejšo konkretizacijo opisa obdolženčevega dejanja ali izpustitev odvečnih podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja ter podobno. Tudi v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni preseglo navedenih omejitev. Najprej lahko ocenimo, da so tako v tenorju obtožbe, kot v izreku prvostopenjske sodbe pod točko 1. navedeni enaki znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ RS. Tako je pri obeh opisih navedeno, da sta obsojena S.P. in T.V. spravila v zmoto direktorja Zavarovalnice M., D.C., tako da sta lažno prikazovala, da je Agencija F. v sodelovanju s policijo preprečila eksplozijo v lokalu L., zavarovano pri tej zavarovalnici in je direktor C. tako zaveden odredil izplačilo 8,198.280,00 SIT Agenciji F. V tenorju obtožbe in opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je naveden tudi kraj storitve kaznivega dejanja ter čas (v izreku prvostopenjske sodbe še bolj natančno). Spremembe pri opisu dejanja, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče, se tako nanašajo le na spremljajoče okoliščine, ne pa na same znake kaznivega dejanja.

Obsojenčevo zagovornico moti, da je sodišče iz opisa dejanja v tenorju obtožbe izpustilo besedilo: "da bo zavarovalnica izplačala denar zasebni detektivski agenciji F. za opravljeno delo na podlagi dogovorjenega pogodbenega odnosa le v primeru, če bo v zvezi s prijetjem storilca izkazana aktivnost agencije v povezavi v policijo pri preprečevanju eksplozije v gostinskem lokalu L. v R.". Sodišče prve stopnje je ta del opisa kaznivega dejanja, ki je predstavljal izrecno zahtevo direktorja C., nadomestila z besedilom, da sta obsojena P. in V. direktorju zavarovalnice D.C. "lažno zatrjevala, da je Agencija F. v sodelovanju s policijo preprečila eksplozijo v lokalu L., zavarovanega pri tej zavarovalnici in last O.Š. in s tem izpolnila pogoje, ki jih je dne 23.1.1995 določil za izplačilo nagrade 100.000,00 DEM, če Agencija F. opravi delo na podlagi dogovorjenega pogodbenega odnosa, pod pogojem, da preveri verodostojnost informacije M.V., da namerava O.Š. z namenom zavarovalniške goljufije razstreliti svoj gostinski lokal L. v R. in če bo v povezavi s policijo pri preprečitvi takšne eksplozije sodelovala". Primerjava obeh delov besedil v tenorju obtožbe in izreku prvostopenjske sodbe pokaže, da gre za isto vsebino, natančnejši opis zavajanja v izreku prvostopenjske sodbe pa v ničemer ne poslabšuje obsojenčevega položaja. Spremenjen opis zahteve direktorja zavarovalnice D.C. za izplačilo pogodbenega zneska samo še bolj natančno opiše, zaradi tega možnosti obrambe ne morejo biti slabše, kvečjemu boljše v pritožbenem postopku.

Prekoračitev obtožbe naj bi po mnenju zagovornice sledila tudi s tem, da je sodišče v izreku prvostopenjske sodbe mimo obtožbe dodalo: "...vedel, da sta tak dogovor s soobtoženim M.V. uresničila le na tak način, da je sodelavec Agencije F. M.Z. - Z. magnetofonsko posnel razgovor, v katerem je V. predstavil Š. dne 25.1.1995 v gostinskem lokalu P. v M. Z.M. - Z. kot človeka, ki je pripravljen povzročiti eksplozijo v njegovem lokalu, nato pa je Z.M. - Z. posnel še svoj razgovor z O.Š., med katerim ga je provociral, da pove čim več o okoliščinah, v katerih naj mu povzroči eksplozijo v njegovem lokalu". V tenorju obtožbe je ta del besedila poenostavljen z naslednjim: "Agencija v sodelovanju z UKS C. ni preprečila nikakršnega škodnega dogodka, pač pa je skupaj z UKS (U.) v nasprotju z določili 150. in 152. člena ZKP zgolj pripravljala le fiktivno eksplozijo, oziroma eksplozijo, ki naj ne bi imela večjega rušilnega učinka, pri čemer sta tudi vedela, da pri tem Š. agencija preko svojega sodelavca sama izziva k naročanju eksplozije, torej h kriminalni dejavnosti".

Sodišče je torej glede na besedilo v tenorju obtožbe povzelo vsebinsko enako ravnanje, le da ga je konkretiziralo z imenom sodelavca agencije in njegovim konkretnim ravnanjem pri dogovarjanju s Š. Tako sodišče tudi v tem delu ni prekoračilo obtožbe. K temu lahko le dodamo, da bi krivdorek glede obsojenega T.V. lahko temeljil tako na opisu dejanja v tenorju obtožbe, kot sedaj temelji na delno spremenjenem opisu dejanja, ki je po vsebini isto. Vse omenjene podrobnosti v opisu dejanja pri izreku prvostopenjske sodbe pa so sicer po oceni Vrhovnega sodišča napravljene brez potrebe, saj bolj sodijo v razloge sodbe, kot pa že v sam opis kaznivega dejanja.

Nikakor pa pri tem ni možno pritrditi obsojenčevi zagovornici, da to že pomeni prekoračitev obtožbe.

V primeru, ko sodišče spremeni opis kaznivega dejanja in pri tem ne prekorači obtožbe oziroma ne krši določbe 1. odstavka 354. člena ZKP, seveda tudi obdolženca ne prikrajša za pravico do obrambe. Sodišče namreč ne more modifikacije dejanja, opisanega v obtožbi, napraviti pred zaključkom glavne obravnave oziroma izrekom sodbe, spremenjen opis kaznivega dejanja v izreku sodbe pa je seveda podvržen pritožbi kot rednemu pravnemu sredstvu, kar je obsojenčeva zagovornica tudi uporabila in v pritožbi uveljavila prekoračitev obtožbe. Višje sodišče v Mariboru je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, s samo pritožbo pa je bila obsojenčeva pravica do obrambe zagotovljena.

Ne obsojeni T.V. in ne njegova zagovornica nista na glavni obravnavi predlagala novih dokazov, pač pa je obsojenčeva zagovornica v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, vloženo 3.11.1995, v zvezi z izpodbijanjem dejanskega stanja navedla, da bi sodišče lahko zaslišalo še priče T.Č., delavca zavarovalnice, R.P., ki bi lahko povedal glede vsebine ponudbe in naročila s strani zavarovalnice, ter obsojenčevo ženo. Sodišče druge stopnje je brez pomislekov potrdilo pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, pritožbena izvajanja pa je ocenilo kot ponavljanje obtoženčevega zagovora, pri čemer ne ponujajo ničesar novega in pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati. Drugostopenjsko sodišče je s takšno lapidarno ugotovitvijo res formalno kršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, saj bi moralo oceniti, zakaj ugotovljenega dejanskega stanja ni treba dopolnjevati z zaslišanjem navedenih prič. Res v pritožbi obsojenčeve zagovornice pomembnost zaslišanja teh prič v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi ni bila prepričljivo utemeljena, kar sledi tudi iz bolj obširnega utemeljevanja v sami zahtevi za varstvo zakonitosti. Vsekakor pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje ni vplivala na zakonitost sodbe, le takšna kršitev pa se po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP lahko upošteva v postopku za varstvo zakonitosti.

Vpliv na zakonitost sodne odločbe tudi v zahtevi ni z ničemer utemeljena.

Glede lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, zmote na strani oškodovanca, protipravne premoženjske koristi na strani obsojenca ter goljufivega namena obsojenih zagovornica obsojenega T.V. uveljavlja izključno zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ni možno uveljaviti.

Med temi razlogi je zagovornica opozorila tudi na dokazno vrednost in uporabnost posnetih trakov. Sodišče prve stopnje je že obširno obrazložilo izvedbo tega dokaza na zahtevo samih obtožencev (stran 18 in 22 obrazložitve prvostopenjske sodbe), ko je ta dokaz oziroma njegova verodostojnost ocenjevalo kot vsak drug dokaz. Z izvedbo tega dokaza tudi niso bile kršene temeljne človekove pravice obsojenega V., saj je bil edini, ki bi lahko to morebitno uveljavljal, O.Š., ki pa ni bil obtožen v tem kazenskem postopku.

Obsojenčeva zagovornica izpodbija kot nezakonito tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, vendar te kršitve sploh ne obrazloži. V sodbi sodišča prve stopnje je glede premoženjskopravnega zahtevka povsem ustrezna obrazložitev.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčeva zagovornica v zahtevi, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na podlagi 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

V skladu s takšno odločitvijo tudi ni prišla v poštev odložitev izvršitve pravnomočne sodbe, ki pa je bila glede na čas predložitve zahteve Vrhovnemu sodišču itak brezpredmetna.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, ki izhaja iz podatkov izpodbijane pravnomočne sodbe ter zamotanost samega postopka.