Jedro

Ne upravni organ prve ne upravni organ druge stopnje se do dokazne vrednosti postavk gradbenega dnevnika in predvsem do morebitnega razhajanja teh postavk z zapisnikom o izvršbi nista opredelila, kar pomeni kršitev standarda skrbne presoje dokazov, ki bi lahko pripeljala do napačne odločitve v zadevi in zato pomeni bistveno kršitev upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj, št. 356-02-04-16/99-RAD z dne 1. 10. 2003 se odpravi in se zadeva vrne Inšpektoratu RS za promet, energetiko in prostor, Območni enoti Ljubljana-Kranj, v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da znašajo stroški nadaljevanja upravne izvršbe, dovoljene po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 4. 8. 2002 (za odstranitev objektov na pobočju ...), 3,942.986,66 SIT (1. točka izreka) ter odločil, da je tožnik navedeni znesek dolžan plačati v roku 8 dni po prejemu tega sklepa (2. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (3.točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 4. 8. 2002 ugotovljeno, da je inšpekcijska odločba z dne 8. 6. 1999, s katero je bilo tožniku odrejeno, da mora do 1. 8. 1999 odstraniti tam navedene objekte, postala izvršljiva dne 1. 8. 2002, inšpekcijska odločba z dne 9. 10. 2000, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora do 31.12. 2000 odstraniti tam navedene objekte, pa je postala izvršljiva dne 9. 10. 2000. Predmet izpodbijanega sklepa so stroški nadaljevane upravne izvršbe z dne 24. 7. 2003, opravljene po pooblaščenem izvajalcu A.A. s.p., na podlagi računa št. 134/2003 z dne 8. 12. 2003 v višini 3,942.986,66 SIT, na katerega je svojo odločitev oprl prvostopenjski upravni organ.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo zavrnil. O pritožbi je odločal v ponovljenem postopku, potem, ko je sodišče s sodbo I U 2247/2011 z dne 12. 4. 2012 odpravilo odločbo organa druge stopnje z dne 10. 2. 2004. Po mnenju pritožbenega organa so pritožbene navedbe o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, kršitvah določb postopka in kršitvah materialnega prava posplošene, pritožnik naj ne bi konkretno navajal, iz česa naj bi navedene kršitve izhajale in naj za svoje trditve ne bi ponujal dokazov.

Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter da zakon ni bil pravilno uporabljen. Oporeka nekaterim stroškom saj meni, da niso stvarni, niso potrebni da so v nasprotju z načelom sorazmernosti, ker so prekomerni in da niso socialno primerni. Toženki očita, da je zgolj posplošeno ugotovila, da je do prekinitve upravne izvršbe prišlo zaradi ravnanja tožnika, in da se ni opredelila do izjave policije o nemožnosti fizične prisilitve z intervencijo in o izostanku dovoljenja za letenje helikopterja dne 24. 7. 2003. Z izpodbijano odločbo naj bi bilo tožniku naloženo plačilo vseh stroškov, ki so jih izvajalci priglasili, ne da bi organ presodil, katere stroške je povzročil tožnik, katere pa je mogoče pripisati nestrokovnosti in malomarnosti izvajalcev. Tako naj bi bili zaračunani stroški storitev, ki se niso opravile, po nesorazmernih cenah v primerjavi s cenami storitev na trgu in za storitve, ki jih tožnik ni zakrivil. Navaja, da je že iz podatkov zapisnika z dne 24. 7. 2003 razvidno, da je izvršba potekala 5 ur in 15 minut in ne 14 ur, kot je to navedeno v računu A.A. s.p. Nepravilno naj bi bilo tudi število obračunanih 70 delovnih ur in 70 ur stojnine za kvalificirane delavce, posledično pa tudi stojnina za tovorna vozila. Nepravilno naj bi bili upoštevani tudi stroški za storitve podjetja B., ki ni vpisano v register in ni izdalo računa z obračunanim DDV. Poleg tega naj bi bila obračunana prisotnost predstavnika tega podjetja v trajanju 14 ur, čeprav naj bi bilo iz zapisnika vidno, da je poseg trajal 5 ur in 15 minut. Navaja, da je v postopku izrecno opozarjal na višino stroškov helikopterskega prevoza in na vzroke za zamudo in stojnino helikopterja. Neutemeljeni naj bi bili tudi stroški po postavki za organizacijo helikopterskega prevoza. Tožnik meni, da bi moral biti račun skupaj manjši za najmanj 2,117.293,70 SIT.

Ne strinja se s stališčem organa druge stopnje, da pritožbene navedbe niso bile konkretizirane in da so zato neutemeljene in meni, da je toženka v ponovljenem postopku opustila izrecne napotke Vrhovnega in Upravnega sodišča glede potrebne dokazne ocene in doseganja standarda skrbnosti in vestnosti. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V dosedanjem postopku v tej zadevi je sodišče izdalo sodbo U 590/2004 z dne 13. 10. 2004, s katero je tožbo zavrnilo. Tožeča stranka je zoper to sodbo vložila pritožbo, v kateri je navedla vrsto okoliščin in predlagala več dokazov, ki se nanašajo na upravičenost in višino posameznih postavk v izračunu stroškov izvršbe, ter zatrdila, da teh okoliščin in dokazov brez lastne krivde ni mogla uveljavljati v dotedanjem postopku. Vrhovno sodišče je to pritožbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo (glej spodaj) in navedeno sodbo s sklepom X Ips 1337/2004 z dne 2. 10. 2008 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Razlog za razveljavitev je bila bistvena kršitev postopka upravnega spora, do katere je prišlo, ker dokazna ocena ni dosegla standarda skrbnosti in vestnosti. Po mnenju Vrhovnega sodišča je obstajalo nasprotje med tistim, kar je bilo v razlogih sodbe navedeno o vsebini listin, ki jih je sodišče presojalo, in dejansko vsebino teh listin.

V ponovljenem postopku je sodišče s sodbo U 2190/2008 z dne 10. 6. 2010 tožbo ponovno zavrnilo. Menilo je, da dejanske navedbe in dokazni predlogi tožnika v reviziji predstavljajo nedovoljene revizijske novote, saj gre za navedbe glede dejanskega stanja, ki jih tožnik v tožbi ni uveljavljal. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 357/2010 z dne 1. 12. 2011 razveljavilo navedeno sodbo in v obrazložitvi navedlo, da sodišče potem, ko je v prvi sodbi presojalo dejansko stanje, svoje nove odločitve ne more več opreti na druge razloge. S tem, ko je to storilo, ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča iz sklepa z dne 2. 10. 2008, poleg tega pa se ni opredelilo do tožbe, vložene zaradi izpodbijanja stroškov upravne izvršbe. Tožnik namreč s to tožbo izpodbija stroške upravne izvršbe v celoti, med drugim tudi zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

S sodbo I U 2247/2011 z dne 12. 4. 2012 pa je sodišče tožbi ugodilo. Sodišče je presodilo, da je toženka pri presoji dokazov kršila dokazni standard skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 10. člen ZUP. Ker je šlo za postopek, ki je bil v teku ob uveljavitvi Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je po določbi 104. člena ZUS-1 odpravilo odločbo pritožbenega organa in zadevo vrnilo pritožbenemu organu v ponovni postopek. Ta je v ponovljenem postopku, kot je bilo že prej povedano, pritožbo zavrnil. Predmet obravnavane tožbe pa je sklep organa prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 pa se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost sklepa upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil stroških upravne izvršbe.

Organ prve stopnje je stroške in njihovo višino, ki jo je dolžan plačati tožnik, ugotovil na podlagi računa št. 134/2003, ki ga je izstavila A.A. s.p. Kot je v prvem od navedenih sklepov ugotovilo že Vrhovno sodišče in nato tudi Upravno sodišče v sodbi I U 2247/2011, ugotovitev višine stroškov izvršbe nima opore v podatkih spisa, saj iz listin v upravnih spisih izhaja ravno, da so stroški izvršbe, kot izhajajo iz računov, v nasprotju s stroški, navedenimi v gradbenem dnevniku in zapisniku o poteku izvršbe. Tako iz zapisnika št. 356-02-04-16/99-RAD z dne 24. 7. 2003 (zaporedna št. 10 v upravnem spisu) izhaja, da je izvršba trajala od 7.10 ure do 12.25 ure oziroma do 14.00 ure, torej 5 ur in 15 minut oziroma 6 ur in 50 minut. Po drugi strani iz prej citiranega računa, na katerega se sklicuje toženka (zaporedna št. 17 v upravnem spisu), izhaja, da je bilo obračunano po 14 delovnih ur (postavke 12, 13, 14 in 15). Navedene postavke na računu bi sicer utegnil pojasniti gradbeni dnevnik (zaporedna št. 9 v upravnem spisu), vendar pa bi ga morala toženka za kaj takega vključiti v svojo dokazno oceno.

Ne upravni organ prve ne upravni organ druge stopnje se do dokazne vrednosti postavk tega gradbenega dnevnika in predvsem do morebitnega razhajanja teh postavk z navedenim zapisnikom o izvršbi nista opredelila, kar v skladu s prej navedenimi stališči Vrhovnega in Upravnega sodišča pomeni kršitev standarda skrbne presoje dokazov, ki bi lahko pripeljala do napačne odločitve v zadevi in zato pomeni bistveno kršitev upravnega postopka. Enako velja tudi za drugo neskladje med listinami v upravnem spisu in izpodbijano odločbo, na katero opozarja tožnik, da je bila namreč v okviru stroškov izvršbe zaračunana tudi 14-urna navzočnost predstavnika podjetja B. iz ..., čeprav iz prej navedenega zapisnika to ne izhaja.

Po navedenem je očitno, da je organ prve stopnje kršil dokazni standard skrbnosti in vestnosti pri presoji dokazov, kot ga določa 10. člen ZUP. Če dokazna ocena ne dosega tega standarda, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka (prim. stališča iz že omenjenih sklepov VS RS X Ips 1337/2004 in X Ips 357/2010).

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. Pri izdaji novega upravnega akta pa je organ v obravnavanem primeru vezan na pravno mnenje sodišča in na stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 24.člena ZUS-1).

V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70,00 EUR. Sodišče pojasnjuje še, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).