Jedro

Z inšpekcijsko odločbo je bila investitorki naložena zgolj ustavitev (neskladne) gradnje do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja, zato je, glede na določbe ZGO-1, neutemeljen tožbeni ugovor, da bi morali biti deli neskladne gradnje v izreku odločbe natančneje konkretizirani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor (v nadaljevanju upravni organ prve stopnje) je investitorki A.A. (v nadaljevanju tožnica) z izpodbijano odločbo odredil, da mora takoj po vročitvi le-te, ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 7035/2 k.o. B., ki jo izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-264/2007-17 z dne 28. 5. 2008 in da ustavitev gradnje velja, dokler si investitorka ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). V 2. točki izreka pa je tožnici naložil, da mora za spremembo gradbenega dovoljenja zaprositi v roku enega meseca po vročitvi odločbe. Pod točko 3. izreka je za neskladno gradnjo iz 1. točke določil prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S točko 4. izreka je odločil, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve, s točko 5. pa je ugotovil, da stroškov postopka ni bilo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje po opravljenem inšpekcijskem pregledu dne 14. 1. 2011 in zapisnika o pregledu spisa na Upravni enoti Piran ugotovil, da je bilo tožnici za dozidavo stanovanjskega objekta izdano dne 28. 5. 2008 gradbeno dovoljenje. Na kraju samem je ugotovil, da je predvidena dozidava obstoječega objekta zgrajena na parc. št. 7035/2 k.o. B. kot popolnoma samostojna gradnja, saj povezovalno stopnišče z obstoječim objektom na parc. št. 7035/1 k.o. B., ni zgrajeno. Obravnavani objekt ni lociran tako kot je prikazano v projektu (lociran je bolj proti vzhodu, tako da je od lokalne dovozne ceste odmaknjen le 2,50 m in ne 4,50 m, južna stran objekta-zunanje stopnišče, pa je tik ob podpornem zidu, ki meji na parc. št. 7036/1 k.o. B., v PGD pa je tu določen odmik 3,06 m). Ugotavlja tudi, da je na severozahodni fasadi objekta dodatno zgrajen balkon velikosti 4,00 m x 1, na jugovzhodni fasadi pa zunanje stopnišče v nadstropje maksimalnih dimenzij 5,80 m x 2,00 m, tako da maksimalni tlorisni gabarit obravnavanega objekta znaša 8,05 m x 12,10 m in ni enak maksimalnemu gabaritu objekta po projektu (9,89 x 8,23 m). V skladu s projektom pa niso izvedene niti okenske in vratne odprtine na vseh štirih fasadah. Na podlagi gradbenega dovoljenja pa je upravni organ prve stopnje ugotovil tudi, da je tožnica investitorka obravnavane gradnje.

Ob upoštevanju določb točke 12.2 iz prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki jih citira, upravni organ na podlagi že navedenih dejstev, ugotavlja, da je obravnavana gradnja v nasprotju s pogoji določenimi z gradbenim dovoljenjem in da zato predstavlja neskladno gradnjo. Zato je bil tožnici izrečen ukrep v skladu s prvim in drugim odstavkom 153. člena ZGO-1 in prepovedi, ki so skladne s prvim in drugim odstavkom 158. člena ZGO-1. V nadaljevanju navaja kot temelj za odločitev pod točko 3. izreka in tožnici pojasnjuje podlago za izdajo odločbe v skrajšanem postopku (prvi odstavek 146. člena ZGO-1).

Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-89/2011/5 z dne 7. 11. 2011 kot neutemeljena zavrnjena.

Tožnica, ki se z odločitvijo ne strinja, s tožbo izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje zaradi zmotne oz. napačne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati tudi na zakonitost in pravilnost odločitve, zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zato, ker glede nekaterih odločitev oz. ugotovitev v odločbi ni navedenih razlogov oz. so ti v nasprotju med seboj in izrekom odločbe in je tudi zato odločba nesklepčna in se je ne da preizkusiti. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in toženi stranki naloži vračilo stroškov, ki so tožnici nastali v tem postopku.

V nadaljevanju navaja, da določene ugotovitve o neskladni gradnji zanjo niso sporne. Ker pa sam izrek izpodbijane odločbe ne vsebuje konkretnih navedb o odstopanjih, ki bi lahko pomenila neskladno gradnjo, odločbo izpodbija. Dejansko stanje glede neizvedbe povezovalnega dela objekta, ni pravilno ugotovljeno, saj dela še niso zaključena. Zato tožnica meni, da je odločitev glede tega dela preuranjena in da bi bilo zato potrebno dejansko stanje v ponovljenem postopku točno ugotoviti.

Toženi stranki očita, da je s tem, ko je odločbo izdala v skrajšanem postopku, na podlagi zapisnika o ogledu, o katerem se tožnica ob pavšalnih ugotovitvah navedenih v obrazložitvi, niti ni imela možnosti izjasniti, kršila pravila postopka. Zatrjuje tudi, da oba organa tožene stranke, v obrazložitvah odločb nista navedla ugotovitev in razlogov, zaradi katerih je bila izpodbijana odločba izdana v skrajšanem postopku, čeprav bi tudi ob uporabi določbe prvega odstavka 146. člena ZGO-1, na podlagi prvega odstavka 144. člena ZUP, morala storiti. Zato tožnica v upravnem postopku sploh ni imela možnosti navajati dejstva in predlagati zanje dokaze. To pa pomeni, da ima tožnica pravni interes, da se v ponovljenem zakonitem postopku, pravilno ugotovi dejansko stanje in da se glede nepravilnega dela ugotovitve postopek ustavi.

V nadaljevanju navaja dejstva in okoliščine glede zanjo spornih ugotovitev (gradnja samostojnega objekta, prestavitve nekoliko proti jugovzhodu, drugačna razporeditev oken in vrat, dodatni balkon in zunanje stopnišče, odstopanja od maksimalnih tlorisnih gabaritov novo zgrajenega objekta). Navaja, da je zanjo bistveno, da se ugotovi, kaj dejansko predstavlja neskladno gradnjo. Izgradnja povezovalnega stopnišča je v okviru pravnomočnega gradbenega dovoljenja in zato dejstvo, da le-to še ni izgrajeno, ne more pomeniti neskladne gradnje, ki je z izpodbijano odločbo ustavljena.

Izpodbijana odločba ima po mnenju tožnice pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Stranki v postopku ta možnost ni bila dana. Zato je izpodbijana odločba nesklepčna.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Za tožnico ni sporno dejstvo, da je lega obravnavanega objekta drugačna od lege predvidene v izdanem gradbenem dovoljenju in da so zato tudi odmiki od sosednjih parcel in poti določeni v gradbenem dovoljenju drugačni od stanja, ki ga je ugotovil gradbeni inšpektor na terenu. Ne zanika niti ugotovljenih dejstev, v zvezi z balkonom, okenskimi in vratnimi odprtinami na fasadah v inšpekcijskem postopku obravnavanega objekta.

Iz določb ZGO-1, na katere se sklicuje tožena stranka v obrazložitvah obeh odločb, kakor tudi iz njegovega 73. člena izhaja, da mora, če se po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem, investitor, ki želi nadaljevati z gradnjo, vložiti zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Po določbi 81. člena ZGO-1 pa mora investitor, če se ob zakoličenju objekta ugotovijo pri višinskih kotah gradbene parcele takšne razlike, da ne bi bilo mogoče izpolniti pogojev iz gradbenega dovoljenja, od upravnega organa, ki je izdal gradbeno dovoljenje, zahtevati izdajo soglasja.

Že na podlagi za tožnico nespornih dejstev, je gradbeni inšpektor imel podlago za ugotovitev, da obravnavana gradnja predstavlja neskladno gradnjo in zato tudi dejansko in pravno podlago za izrečeni ukrep ustavitve gradnje.

Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami na katere se sklicuje. V določbah ZGO-1 nima podlage njena trditev, da bi moral inšpektor v izreku odločbe, s katero je bila neskladna gradnja le ustavljena do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljena, konkretizirati dele neskladne gradnje. Zato po presoji sodišča, ob že nesporno ugotovljenim vsaj enim od dejstev, ki so po določbah ZGO-1 opredeljena kot neskladna gradnja, ugotavljanje drugih dejstev, ki ostajajo za tožnico sporna, v obravnavanem primeru ni potrebno.

Res je sicer, da bi tožena stranka izpodbijano odločbo lahko izdala po skrajšanem postopku (prvi odstavek 146. člena ZGO-1). Čeprav ni navedla okoliščin, ki v konkretnem primeru kažejo na nujnost postopka, pa se po presoji sodišča, glede na ugotovljena dejstva, ki so lahko dejanska podlaga izrečeni ustavitvi gradnje in za tožnico niso sporna, pravni položaj tožnice ne bi mogel izboljšati. To pa pomeni, da zatrjevane postopkovne kršitve, na odločitev niso in niti ne bi mogle vplivati.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe ki za tožnico ni sporno, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.