Jedro

V tej zadevi se ni spremenil le tožbeni predlog in je tožnica namesto enega načina vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja, zahtevala drugi način, ampak je takšni spremembi botrovala tudi sprememba trditvene podlage. Tožnica svojega zahtevka namreč ni več utemeljevala (zgolj) na podlagi motilnega ravnanja, s katerim sta toženki motili njeno posest 14. 10. 2007, ampak je temu dodala novo motilno ravnanje storjeno kasneje in na drugačen način in v zvezi s tem ravnanjem v 2. odstavku tožbenega predloga zahtevala sodno varstvo. Takšno procesno aktivnost pa je potrebno opredeliti kot spremembo tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu: - s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka motila posest tožnice v prostorih na naslovu … in sicer tako, da je dala nalog in pooblastila R. d.o.o., da objekt varuje tako, da zapre dostop do vhodnih vrat, in da vanj ne bo mogel nihče vstopiti; - s katerim je zahtevala, da se toženi stranki naloži prenehanje motenja tako, da tožnici izroči kodo varnostne naprave, ki dovoljuje in omogoča vstop v objekt in s tem omogoči nemoten vstop v objekt in njegovo uporabo (1. točka izreka). V delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki prepove motenje posesti v bodoče na način, kot je opisan v 2. odstavku zahtevka, ali na kakšen drug podoben način, še zlasti ne z pooblastitvijo drugega, da v njenem imenu preprečuje vstop v sporni objekt, pa je zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 1.623,72 EUR stroškov postopka (3. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da sklep spremeni oziroma razveljavi. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da je Višje sodišče, čeprav v zadevi ni dokončno odločilo, jasno nakazalo in obrazložilo vse elemente, ki so relevantni za ugotavljanje kaznivega dejanja v tem postopku, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke. To pomeni, da je tožeča stranka imela posest. To je v tem postopku tudi dokazano z zaslišanjem prič B., V., G. in K. ter listinami v spisu. Dejstvo, kdo je lastnik objekta ne vpliva na elemente kaznivega dejanja. V nadaljevanju podrobneje pojasnjuje, kateri dokazi kažejo na njihov obstoj. Posebej omenja zagovor obdolženih J. D. in F. V.. Opozarja, da je treba prakso leasingodajalcev, ko na nezakonit način deložirajo leasingojemalce, prekiniti. Meni, da je odločitev Višjega sodišča, ki je zahtevek zoper R. V. zavrnilo, napačna in navaja razloge. V zvezi s tem je vložena pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zahtevek je bil postavljen pravočasno tudi glede prilagojenega dela. Ne gre za spremembo tožbe, saj gre le za spremembo oblike motenja. Tožnik je moral prilagoditi zahtevek, saj fizičnega motenja ni bilo več, motenje z alarmom pa je bilo vzpostavljeno ves čas in še vedno traja. To predstavlja ne le kršitev materialnega prava, ampak tudi kršitev določil 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Izrek sodbe je v nasprotju z dokazi na glavni obravnavi in lastno obrazložitvijo. Sodišče tudi ni opravilo konkretne in individualne presoje dokazov v smislu 8. in 214. člena ZPP ter storilo relativno kršitev po postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Razlogi so nejasni in si med seboj nasprotujejo.

3.Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da večina navedb v pritožbi sodi v druge postopke, saj se pritožnica ukvarja v glavnem z zanjo neugodno odločitvijo v kazenskem postopku, ki je zoper toženo stranko tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod Opr. št. II K 74864/2010. Tožbeni zahtevek je bil spremenjen, vendar prepozno. Odločitev je, čeprav tožena stranka meni, da sodišče spremembe ne bi smelo dopustiti, v tem pogledu pravilna in obrazložena. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je neutemeljena.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo, niti pritožnica česa takšnega ne trdi. Njen očitek, da je izrek sklepa v nasprotju z izvedenimi dokazi, tako ne more predstavljati te kršitve, ampak bi ga bilo mogoče obravnavati zgolj kot pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

6.Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklep vsebuje jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si tudi ne nasprotujejo, niti ne nasprotujejo izreku. Preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve je zato mogoč. To, da v obrazložitvi sklepa ni razlogov o dejstvih, ki bi bila relevantna zgolj ob ugotovitvi, da tožeča stranka na obravnavi dne 29. 11. 2011 tožbe ni spremenila, ne predstavlja te kršitve, ampak bi lahko šlo kvečjemu za očitek bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

7.Postopek v tej zadevi se je začel na podlagi tožbe, s katero je tožnica z restitucijskim zahtevkom zahtevala, da se toženi stranki naloži preklic naročila za varovanje na način, da v objekt ne bo mogoč vstop tožnici ter njenim članom, družbi R., takrat prvo toženi stranki, pa umik njenega vozila, ki je blokiral vstop v objekt in odstranitev njenih varnostnikov z objekta ter dopustititev nemotenega vstopa tožnici in njenim članom.

8.Med postopkom je (takrat še) prva toženka pojasnila, da varnostnikov na objektu ni več, prav tako pred vhodom v objekt ni več vozil (takšna oblika varovanja naj bi se po navedbah prve toženke, ki jim tožeča stranka ni ugovarjala, prenehala izvrševati kmalu po motilnem ravnanju, zajetem v prvotnem restitucijskem zahtevku), se pa varovanje objekta izvaja z alarmno napravo in odzivom varnostnikov v primeru aktiviranja le-te. Tožnica je na podlagi tako zatrjevanega dejanskega stanja na zadnjem naroku za glavno obravnavo restitucijski del tožbenega zahtevka spremenila tako, da je od (takrat še druge) tožene stranke zahtevala izročitev kode varnostne naprave, ki dovoljuje in omogoča vstop v objekt in njegovo nemoteno uporabo ter opustitev vseh dejanj fizičnega varovanja in fizičnega preprečevanja vstopa in uporabe prostora tožnici in njenim članom.

9.Pritožbeno sodišče se je že v svojem sklepu II Cp 773/2012 z dne 21. 11. 2012 jasno opredelilo do vprašanja, ali takšna procesna aktivnost tožeče stranke predstavlja spremembo tožbe ali ne in odgovorilo pozitivno. Pojasnilo je, da ZPP v 184. členu določa, da gre za spremembo tožbe, kadar se spremeni istovetnost tožbenega zahtevka, kadar se poveča obstoječi zahtevek ter kadar stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja drug zahtevek in da je o spremembi istovetnosti zahtevka in s tem o spremembi tožbe, v skladu s teorijo (1) in sodno prakso (2) vedno govora, kadar se spremeni tožbeni predlog. Pojasnilo je tudi, da je seznanjeno s sodno prakso, ki v zvezi s tožbami zaradi motenja posesti v nekaterih primerih spremembe tožbenega predloga obravnava zgolj kot preciziranje zahtevka (3), in da v konkretni zadevi takšno stališče ni pravilno. Poudarilo je, da se v tej zadevi ni spremenil le tožbeni predlog in je tožnica namesto enega načina vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja, zahtevala drugi način, ampak je takšni spremembi botrovala tudi sprememba trditvene podlage. Tožnica svojega zahtevka namreč ni več utemeljevala (zgolj) na podlagi motilnega ravnanja, s katerim sta toženki motili njeno posest 14. 10. 2007. Temu je dodala novo motilno ravnanje storjeno kasneje in na drugačen način in v zvezi s tem ravnanjem v 2. odstavku tožbenega predloga zahtevala sodno varstvo. Nobenega razloga ni, da bi pritožbeno sodišče glede tega vprašanja ob tokratni odločitvi zavzelo drugačno stališče. Glede na to, da tožeča stranka v pritožbi ne ponudi argumentov, ki bi mu nasprotovali, niso potrebna niti dodatna pojasnila.

10.Ker je torej tožnica tožbo spremenila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in skladno z danimi navodili pritožbenega sodišča, ko je v ponovljenem postopku odločalo o tem, ali spremembo tožbe dovoli. Pravilna je tudi odločitev o tem. Pritožbeno sodišče razloge, zakaj je bila dopustitev spremembe smotrna, sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

11.Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožbo zaradi motenja posesti potrebno vložiti v 30 dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in motilca, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Ker je rok prekluziven, ima njegova zamuda za posledico zavrženje tožbe (primerjaj 274. člen ZPP).

12.Pritožnica v pritožbi ne prereka, da je za novo motenje (z tehničnim varovanjem, ki je bilo vzpostavljeno po 14. 10. 2007, to je po prenehanju fizičnega varovanja) izvedela že na naroku 4. 1. 2008. Ker je zahtevek spremenila šele 29. 11. 2011, to je po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka, je sodišče prve stopnje odločilo prav, ko je tožbo v tem delu (to je drugem odstavku) zavrglo. Pritožbena trditev o pravočasni spremembi tožbe se tako izkaže kot neutemeljena.

13.Čeprav pritožnica odločitve v preostalem delu obrazloženo ne izpodbija, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialno pravno odločitev pravilna tudi v pogledu zavrženja ugotovitvenega dela zahtevka ter zavrnitvi prepovednega. Pritožbeno sodišče se z razlogi, ki jih je za takšno odločitev navedlo sodišče prve stopnje v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

14.Ker je sodišče prve stopnje restitucijski del zahtevka zavrglo zaradi zamude roka, odločitev v preostalem delu pa je njena posledica, ni bilo nobene potrebe, da bi ugotavljalo zatrjevana dejstva v zvezi z posestjo in prvim motenjem in se opredeljevalo do izvedenih dokazov. Ta dejstva za odločitev niso bila (več) relevantna. Očitek, da je sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo in da je kršilo 8. in 214. člen ZPP, je zato neutemeljen.

15.Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 773/2012 z dne 21. 11. 2012 odločitev v pogledu takrat prvo tožene stranke R., d.o.o., spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ta odločitev je pravnomočna in je s pritožbo zoper v ponovljenem postopku izdani sklep ni mogoče izpodbijati. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene očitke, v katerih pritožnica izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo, ne odgovarja.

16.Enako velja za tiste dele pritožbe v katerih pritožnica (brez dodatnih pojasnil o povezavi s konkretno pravdo) načenja vprašanja, ki sodijo na področje kazenskega prava in morda odprt kazenski postopek, za odločanje o konkretni pritožbi pa niso relevantna.

17.Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so toženi stranki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

(1) D. Wedam Lukić; Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga; Uradni list: GV Založba, 2005, str. 201

(2) Prim. VSL sklep I Cp 392/2011,VSL Sklep I Cp 2481/2010, VSL Sklep I Cp 4185/2009

(3) Prim. VSL sklep I Cp 1347/2003, VSL sklep II Cp 1321/2010, VSL sklep I Cp 3557/2010