Jedro

Po tretjem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko delavec ali delodajalec predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tožnica sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v tožbi ni predlagala, tožena stranka pa je tovrstni predlog podala šele po tem, ko so že nastopili pogoji za izdajo zamudne sodbe oziroma, za ugoditev tožbenemu zahtevku, torej tudi glede poziva nazaj na delo k toženi stranki, kar pa izključuje uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 28. 3. 2017 nezakonita in se razveljavi, ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 7. 7. 2017, ampak ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2013. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na podlagi navedene pogodbe o zaposlitvi na delovno mesto strokovni sodelavec, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, jo vpisati v matično evidenco ZPIZ ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati mesečno nadomestilo plače v znesku 3.847,38 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 8. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 171,37 EUR, v roku 8 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega predloga za uporabo instituta sodne razveze po 118. členu ZDR-1 iz vloge z dne 28. 6. 2017. Po tretjem odstavku 118. člena ZDR-1 se lahko do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje kadarkoli poda predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Predpostavka za sodno razvezo je ugotovitev o nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi glede na takšen predlog tožene stranke moralo izpeljati dokazni postopek in o predlogu meritorno odločiti. Na navedeno ne vpliva pasivnost tožene stranke glede podaje odgovora na tožbo, saj se rok za podajo predloga za sodno razvezo ne izteče že ob izteku roka za podajo odgovora na tožbo, ampak šele do zaključka glavne obravnave. Nepravočasna vložitev odgovora na tožbo potrjuje zgolj nezakonitost odpovedi, ni pa tožena stranka zaradi tega prepozna za podajo predloga za sodno razvezo. Tožena stranka je v zvezi s tem podala vse potrebne navedbe in obrazložila okoliščine za uporabo instituta sodne razveze. Zato bi to sodišče moralo opraviti glavno obravnavo ter preveriti utemeljenost navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje je predlog v celoti spregledalo, zaradi česar je bila toženi stranki kršena pravica do izjave v postopku. Ker zamudna sodba glede tega ni obrazložena, to onemogoča njen preizkus. Gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po prvem odstavku 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Toženi stranki je bil poziv za odgovor na tožbo pravilno vročen 12. 5. 2017. Rok 15 dni za odgovor na tožbo (drugi odstavek 41. člena ZDSS-1) se je iztekel 29. 5. 2017. Tožena stranka je šele 28. 6. 2017 vložila vlogo, ki je obsegala predlog za vrnitev v prejšnje stanje, odgovor na tožbo in predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje s sklepom z dne 3. 7. 2017 zavrnilo. Pritožbo tožene stranke zoper ta sklep je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 618/2017 z dne 24. 8. 2017 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

8. Nato je sodišče prve stopnje 30. 11. 2017 izdalo zamudno sodbo, zoper katero se pritožuje tožena stranka. Bistvo njene pritožbe je v tem, da bi moralo sodišče prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe upoštevati njen predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožba torej niti ne uveljavlja, da za izdajo zamudne sodbe ni izpolnjen kateri izmed pogojev iz prvega odstavka 318. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da so vsi ti pogoji izpolnjeni, kot je o tem pravilno razlogovalo tudi sodišče prve stopnje, tako da se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

9. Na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava za odločitev o glavni stvari se navezuje zlasti pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Zato pritožbeno sodišče v zvezi s tem še dodatno pojasnjuje, da je tožnica v tožbi navajala, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker ta razlog dejansko ni bil podan in še vedno obstaja potreba po njenem delu. Sklicevala se je na to, da ni šlo za ukinitev organizacijske enote, kjer je opravljala delo, ampak le za preimenovanje enote, nadalje na to, da je bilo pri toženi stranki opravljenih veliko nadur, da so delo opravljalo študenti, ter da je tožena stranka objavljala razpise za delovna mesta oziroma delo, kot ga je opravljala tožnica. Po trditvah tožnice se je torej tožena stranka v obrazložitvi redne odpovedi iz poslovnih razlogov z dne 28. 3. 2017 neutemeljeno sklicevala na ukinjeno organizacijsko enoto in zmanjšani obseg delovnih nalog, zaradi česar naj ne bi imela več potrebe po delu tožnice in nadaljevanju delovnega razmerja pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sledeč tem navedbam je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka, saj ni ugotovilo zakonitosti odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki kot poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo tudi drugi odstavek 89. člena ZDR-1, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, ki se je med drugim glasil tudi na reintegracijo, utemeljeno v celoti ugodilo.

10. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 omogoča, da lahko sodišče namesto reintegracije (če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče) ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po tretjem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko delavec ali delodajalec predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tožnica sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v tožbi ni predlagala, tožena stranka pa je tovrstni predlog podala šele po tem, ko so že nastopili pogoji za izdajo zamudne sodbe oziroma za ugoditev tožbenemu zahtevku - torej tudi glede poziva nazaj na delo k toženi stranki, kar pa izključuje uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Izdaja zamudne sodbe izključuje tudi izvedbo glavne obravnave in s tem tudi dokaznega postopka.

11. Napačno je torej poudarjanje tožene stranke v pritožbi, da je njen predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pravočasen, češ da je podan pred zaključkom glavne obravnave, saj ta v predmetni zadevi sploh ni prišla v poštev. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje posebej zaradi odločitve o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi izvesti glavno obravnavo in s tem tudi dokazni postopek. Sodišču prve stopnje v zvezi z določbo 118. člena ZDR-1 ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Tudi ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje v zamudni sodbi posebej obrazložiti, zakaj predlogu za sodno razvezo ni sledilo. Zato ni podana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da zamudne sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni možno preizkusiti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki v zvezi s predlogom za sodno razvezo nikakor ni bila kršena pravice do izjave v postopku. Sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitve po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je storjena, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnica krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta za odločitev o pritožbi ni bil potreben (155., 165. člen ZPP).