Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odločanje o odvzemu premoženja po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ je upravna stvar, saj je o tem odločal upravni organ, ki je izdal sporno upravno odločbo - odločbo o zaplembi premoženja.
V zvezi z ničnostnim razlogom po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP tožnica navaja zgolj to, da dejstvo vročitve odločbe mrtvi osebi že samo po sebi predstavlja razlog za ničnost. Sodišče pripominja, da mora biti nepravilnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP izrecno določena z zakonom, pri čemer niti trenutno veljavni ZUP niti postopkovni ali drugi predpisi, ki so veljali v času izdaje sporne odločbe o zaplembi premoženja, ne vsebujejo posebne določbe, ki bi za primer izdaje odločbe, kot je bila izdana v konkretni zadevi, mrtvi osebi določila pravno posledico ničnosti.
Odločbe ni mogoče izvršiti v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, če gre za pravno ali dejansko nemožnost izvršitve; nemožnost izvršitve mora biti objektivna, kar pomeni, da je ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji. V obravnavanem primeru je odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču postala pravnomočna, zaplenjene nepremičnine pa so bile na podlagi navedene odločbe vpisane v zemljiško knjigo kot splošno ljudsko premoženje, kar izhaja iz vpisov zemljiške knjige. To izhaja iz predloženih spisov, dejstvo, da je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, pa med strankama tudi ni sporno.
I.Tožba se zavrne.
II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.
1.Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Tržič (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnila predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe Okrajne zaplembne komisije v Tržiču, opr. št. 268/45 z dne 27. 8. 1945, s katero je A. A. zaplenila vse imetje in je to imetje na celotnem območju takratne Demokratične federativne Jugoslavije prešlo v državno last (1. točka izreka). Prvostopenjski organ je še odločil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).
2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vnukinja dne ... 6. 1873 rojenega in dne ... 2. 1944 umrlega A. A. ter hči dne ... 3. 1903 rojene in dne ... 12. 1985 umrle hčerke A. A., B. B., na podlagi česar je aktivno legitimirana za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe Okrajne zaplembne komisije v Tržiču, št. 268/45 z dne 27. 8. 1945. V predlogu za izrek navedene odločbe za nično je tožnica navedla, da je A. A. umrl dne ... 2. 1944, zato odločbe ni mogoče izvršiti, saj je bila izdana osebi, ki v trenutku izdaje ni bila več živa. Prav tako je predlagala izrek ničnosti iz razloga, ker je bila izdana v posledici kršitve ustavne pravice do enakosti pred zakonom A. A., ki je bil žid. Določbi 1. točke 1. člena in 2. člena Odloka o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegu premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ) sta zato neupoštevni, saj se je z njima kaznovalo vse pripadnike nemške narodnosti, ne glede na njihove osebne okoliščine in brez ugotavljanja krivde. Prvostopenjski organ je ugotovil, da so bila A. A. z navedeno odločbo odvzeta zemljišča, vl. št. 57, 59, 112, 168, 191, vse k. o. ..., vl. št. 203, 204, 205, 210, 213, 235, 254, vse k. o. ..., vl. št. 100, 171, 297, 317, 318, vse k. o. ..., vl. št. 75, 219, 257, 150, 314, vse k. o. ..., in vl. št. 241, k. o. ... Pred vpisom v zemljiško knjigo z dne 28. 10. 1946 je pristojni organ preveril lastništvo po vložnih številkah in ugotovil, da so bile vložne številke v k. o. ... pripisane prejšnjemu lastniku, C. C., vložne številke v k. o. ... pa so bile pripisane prejšnjemu lastniku A. A. Iz podatkov zemljiške knjige, ki so bili navedeni na izpodbijani odločbi o zaplembi premoženja, je razvidno, da so bile navedene vložne številke preverjene 28. 2. 1946 in vpisane v zemljiško knjigo 28. 10. 1946, nekatere vložne številke pa niso bile v lastni A. A., temveč njegovega brata C. C. Odločba je tako bila pravnomočna ter pravno in dejansko izvršena, zato tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na ničnostni razlog pravne ali dejanske nemožnosti izvršitve odločbe. Prvostopenjski organ je prav tako ugotovil, da Odlok AVNOJ z dne 21. 11. 1944 ne določa kršitev, ki bi imele za posledico ničnost odločbe iz razlogov, ki jih navaja tožnica.
3.Zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožnica vložila pritožbo pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju toženka). V njej je navedla, da ji je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo kršil pravici iz 33. in 14. člena Ustave, saj ji je omejil oziroma ji ni omogočil pravice do zasebne lastnine in do dedovanja. Prav tako je ugovarjala, da zoper mrtvo osebo organ ne more voditi upravnega postopka niti ne more v njem izdati odločbe. Odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču je zato nična iz razlogov po 1., 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.
4.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da upravni postopek, ki se začne zoper osebo, ki je umrla že pred začetkom postopka, sploh ne more teči, zato je vsaka odločba, izdana v takšnem postopku, nična. Upravni organ bi lahko postopek vodil zoper pravne naslednike A. A., česar pa ni storil. Takšna odločba po mnenju tožnice ne more postati dokončna, pravnomočna in izvršljiva, saj ne more biti veljavno vročena mrtvi osebi. Iz navedenih razlogov je odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču nična iz razlogov po 1., 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Prav tako navaja, da je v pritožbi zoper izdano odločbo uveljavljala kršitev 33. in 14. člena Ustave, vendar je toženka nepravilno utemeljila, da za ugotavljanje takšnih kršitev ni pristojna. Sodišču predlaga, da odločbo Okrajne zaplembne komisije v Tržiču, št. 268/45 z dne 27. 8. 1945, izreče za nično; podredno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
5.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da želi tožnica s predlogom za ugotovitev ničnosti odločbe Okrajne zamplembne komisije v Tržiču nadomestiti vložitev zahtevka za denacionalizacijo, ki bi ji zelo verjetno omogočil vrnitev podržavljenega premoženja. Obrazloženo prereka tudi tožbene navedbe, da se v upravnem postopku ni opredelila do zatrjevanih kršitev 33. in 14. člena Ustave. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.
6.Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da se v konkretni zadevi sploh ni vodil denacionalizacijski postopek, zato so vse navedbe toženke glede tega nerelevantne. Navaja, da se je Republika Slovenija leta 2009 s Terezinsko deklaracijo zavezala, da bo vrnila nezakonito zaplenjeno premoženje vsem judom, kar pa je bil tudi pravni prednik tožnice, A. A.
7.Toženka v pripravljalni vlogi navaja, da so tožbene navedbe glede Terezinske deklaracije nerelevantne za odločanje v konkretni zadevi, saj ta deklaracija nima nobene konkretne pravne moči, ker je ni mogoče uporabljati pri odločanju v konkretnih primerih.
K I. točki izreka
8.Tožba ni utemeljena.
9.Med strankama je sporno, ali je odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču, opr. št. 268/45 z dne 27. 8. 1945 nična iz razlogov po 1., 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
10.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter ima oporo v relevantnih materialnih in procesnih predpisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja še spodnjo obrazložitev.
11.V skladu s prvim odstavkom 279. člena ZUP se za nično izreče odločba: 1. ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; /.../ 3. ki je sploh ni mogoče izvršiti; /.../ 6. v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost.
12.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču ni nična iz razlogov po 1. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Odločanje o odvzemu premoženja po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ je upravna stvar, saj je o tem odločal upravni organ (Okrajna zaplembna komisija v Tržiču), ki je izdal sporno upravno odločbo - odločbo o zaplembi premoženja. V zvezi z ničnostnim razlogom po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa tožnica navaja zgolj to, da dejstvo vročitve odločbe mrtvi osebi že samo po sebi predstavlja razlog za ničnost. Sodišče pripominja, da mora biti nepravilnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP izrecno določena z zakonom, pri čemer niti trenutno veljavni ZUP niti postopkovni ali drugi predpisi, ki so veljali v času izdaje sporne odločbe o zaplembi premoženja, ne vsebujejo posebne določbe, ki bi za primer izdaje odločbe, kot je bila izdana v konkretni zadevi, mrtvi osebi določila pravno posledico ničnosti.
13.Tožnica je podala predlog za izrek ničnosti odločbe Okrajne zaplembne komisije v Tržiču tudi iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, tj. da odločbe ni mogoče izvršiti, ker je bila izdana osebi, ki je bila v času vodenja postopka zamplembe premoženja že mrtva. Sodišče poudarja, da odločbe ni mogoče izvršiti v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, če gre za pravno ali dejansko nemožnost izvršitve; nemožnost izvršitve mora biti objektivna, kar pomeni, da je ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji. Izvršene odločbe ni mogoče izreči za nično iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
14.V skladu z upravnosodno prakso se odločba o zaplembi premoženja na podlagi Odloka AVNOJ izvršuje z vpisom premoženja v zemljiško knjigo in mora biti zemljiškoknjižno sposobna. Če odločbe zaplembne komisije o prehodu premoženja v državno last ne bi bilo mogoče zemljiškoknjižno izvesti, bi šlo za nezmožnost njene (pravne oziroma dejanske) izvršitve, s tem pa bi bil podan ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. V obravnavanem primeru je odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču postala pravnomočna, zaplenjene nepremičnine pa so bile na podlagi navedene odločbe vpisane v zemljiško knjigo kot splošno ljudsko premoženje, kar izhaja iz vpisov zemljiške knjige. To izhaja iz predloženih spisov, dejstvo, da je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, pa med strankama tudi ni sporno. Iz navedenega izhaja, da je bila sporna odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču dejansko izvršena, zato ni obremenjena z ničnostnim razlogom po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, obravnavani tožbeni ugovor pa je posledično neutemeljen.
15.Prav tako niso utemeljene navedbe tožnice v zvezi s pravno in procesno nesposobnostjo A. A. ter nepravilnostmi v zvezi z vročanjem odločbe zamplembne komisije. Odpravo navedenih nepravilnosti je bilo v času izdane odločbe zaplembne komisije mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo vse do njene pravnomočnosti. Če te nepravilnosti niso bile odpravljene v postopku s pravnimi sredstvi, so bile slednje s pravnomočnostjo odločbe sanirane, pravni red pa daje takšni odločbi vrednost pravno pravilne in zakonite odločbe (158. člen Ustave).
16.Tožnica nadalje navaja, da bi se toženka morala v drugostopenjski odločbi opredeliti do zatrjevanih kršitev 33. in 14. člena Ustave. V postopku odločanja o ničnosti odločbe se preverja zgolj obstoj ničnostnih razlogov iz 279. člena ZUP, ne pa tudi siceršnja pravilnost in zakonitost odločbe, v zvezi s katero se predlaga ugotovitev ničnosti. Sodišče zato sodi, da se toženka ni bila dolžna opredeliti do tožbenih ugovorov tožnice, da odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču posega v tožničino pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) in do nediskriminatorne obravnave (14. člen Ustave), saj to za odločitev o tožničinem zahtevku, tj. izrek odločbe Okrajne zaplembne komisije v Tržiču za nično, ni pravno relevantno. Tožnica pa tudi ne uveljavlja, da bi bil v Ustavi določen poseben razlog za ničnost ali da bi bile določbe ZUP, ki urejajo ničnost odločbe, neskladne z Ustavo. Zato je sodišče navedeni tožbeni ugovor zavrnilo kot neutemeljenega.
17.Tudi tožbena navedba, da se je Republika Slovenija leta 2009 s Terezinsko deklaracijo zavezala, da bo vrnila nezakonito zaplenjeno premoženje vsem judom, je za predmetni upravni spor, v katerem se presoja pravilnost ugotovitve neobstoja ničnostnih razlogov pri odločbi o zaplembi premoženja na podlagi Odloka AVNOJ, pravno nerelevantna, zato se sodišče do nje ni vsebinsko opredeljevalo.
18.Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in da je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.
19.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj pravno relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).
20.Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka v tem upravnem sporu.
21.Odločitev o stroških tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
------------------------------- Po ZUP morajo v skladu s prvim odstavkom 1. člena postopati upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. J. Čebulj, v: P. Kovač (ur.), E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 741. Sodbi Vrhovnega sodišča RS, I Up 206/2004 z dne 11. 10. 2006, I Up 782/2003 z dne 9. 11. 2006 in sklep X Ips 4/2019 z dne 23. 10. 2019. Sodba Vrhovnega sodišča RS, VI Ips 5/2004 z dne 15. 12. 2006 in sodba Upravnega sodišča RS, I U 406/2013 z dne 5. 11. 2013.
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 279, 279/1, 279/1-1, 279/1-3, 279/1-6
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.