Iz zakonske dikcije jasno izhaja, da gre pri zahtevku na podlagi petega odstavka 97. člena ZMZ-1 za zahtevek osebe, ki ji je priznan status begunca in ne zahtevek družinskih članov, kot je mogoče razbrati iz izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba nima razlogov za zavrnitev tožnikovega zahtevka do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu tudi za družinske člane, zato je izpodbijana odločba v tem delu nezakonita. Obrazložitev izpodbijane odločbe je v tem delu bistveno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, s čimer je absolutno bistveno kršeno pravilo postopka.
I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 410-111/2019/97 (UOIM2-26) z dne 1. 10. 2025 odpravi ter zadeva vrne Uradu Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov v ponoven postopek.
II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
O izpodbijanem sklepu
1.Z izpodbijanim sklepom je Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov (v nadaljevanju toženka) na podlagi 97. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1): (i) delno ugodil tožnikovem zahtevku za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu v delu, da se dodeli denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu za tožnika za obdobje od 2. 9. 2025 do 31. 10. 2025 v skupni višini 590,32 EUR (1. točka izreka izpodbijane odločbe); (ii) zavrnil tožnikov zahtevek za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu, v delu, ki se nanaša na družinske člane A. A.. roj. ... 1970, mati, B. B., roj. ... 2001, brat, in C. C., roj. ... 2008, brat, vsi državljani Sirske Arabske Republike, s prebivališčem na naslovu ... (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Toženka je odločila, da se denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu iz 1. točke odločbe v skupni višini 590,32 EUR za obdobje od 2. 9. 2025 do 31. 10. 2025 izplača v prvem izplačilu v višini 300,00 EUR in v drugem izplačilu v višini 290,32 EUR tožniku na račun št. računa ..., odprt pri D., d. d., ... (3. točka izreka izpodbijane odločbe) in ugotovila, da stroški niso nastali (4. točka izreka izpodbijane odločbe).
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zase in za svoje družinske člane in sicer: (i) mater A. A., roj. ... 1970; (ii) brat B. B. , roj. ... 2001; (iii) brat C. C., roj. ... 2008, vsi državljani Sirske Arabske Republike (v nadaljevanju vsi Družinski člani) dne 13. 8. 2025 pravočasno podal vlogo za nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu in vlogo dopolnil 29. 9. 2025 s potrdilom o vpisu (v nadaljevanju vse Zahtevek). S povzemanjem 97. člena ZMZ-1, 16., 17., 19., 20., 21. člena Uredbe o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam s priznano mednarodno zaščito (v nadaljevanju Uredba) je toženka ugotovila: (i) da je tožniku v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita s sodbo Upravnega sodišča I U 868/2021-65 — status begunca z dne 30. 8. 2022, vročeno 17. 10. 2022; (ii) da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči; (iii) da tožnik biva na zasebnem naslovu skupaj z družinskimi člani, ki so na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve o priznanju združitve družine z vlagateljem (št. 2140-59/2019/62 (123-05) z dne 11. 4. 2023, vročene dne 25. 7. 2024) 1. 11. 2024 prišli v Republiko Slovenijo; (iv) da mati tožnika ni zmožna preživljati in ni tožnikova zavezanka za preživljanje; (v) da je bil tožnik v šolskem letu 2022/23, 2023/24, 2024/25 in 2025/26 vpisan v E.; (vi) da tožnik z Uradom ni podpisal pogodbe o integracijskih aktivnosti, saj je kontinuirano obiskoval osnovno šolo za odrasle. Toženka je na podlagi ugotovljenega: (i) da je tožniku 17. 10. 2022 priznan status begunca; (ii) da pogodba o integracijski dejavnosti zaradi šolanja s tožnikom ni bila sklenjena; (iii) da je bil tožnik v letu 2022/23, 2023/24, 2024/25 in je v letu 2025/26 vpisan v E., odločila, da tožniku na podlagi prvega odstavka 97. člena ZMZ-1 od priznanja statusa begunca (od 17. 10. 2022 dalje) pripada denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu. Pojasnila je, da se lahko podaljšanje pravice do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev nadaljuje na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1 za čas šolanja, pri čemer se ta pravica osebi s statusom mednarodne zaščite ne more podaljšati dlje kot do dopolnjenega 26. leta starosti. Toženka je pojasnila, da se višina denarnega nadomestila v skladu s prvim odstavkom 17. člena Uredbe osebam s priznano mednarodno zaščito, ki nimajo lastnih sredstev za preživljanje oziroma jim preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače, določi v odstotku osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, znaša 494,09 EUR, če pa je znesek najemnine in stroškov nižji od upravičenega odstotka osnovnega zneska minimalnega dohodka, pa se upošteva znesek najemnine s stroški. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik tri mesece pred vložitvijo zahtevka prejemnik lastnih dohodkov, opredeljenih v 19. členu Uredbe kot priložnostni dohodek, saj je na svoj bančni račun prejel sredstva v skupni višini 154,92 EUR iz naslova opravljenega študentskega dela F. Toženka je ugotovila, da znaša pogodbena vsota najemnine in povprečnih stroškov 1.200,00 EUR na mesec za štiri osebe in da je tožnikov delež 300,00 EUR, kar je nižje od osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki v skladu z zakonom, ki ureja socialnovarstven prejemke, znaša 494,09 EUR. Zato je Zahtevku za tožnika ugodila v višini tožnikovega deleža vsote najemnine in povprečnih stroškov na mesec, kar je 300,00 EUR. Pri odmeri je toženka upoštevala še tožnikovo študentsko delo (priložnostni dohodek), ki je v treh mesecih pred vložitvijo vloge znašalo skupno 154,92 EUR, mesečno povprečno 51,64 EUR, ki ne vpliva na višino denarne pomoči za zasebno nastanitev. Tožniku je priznala za upravičeno obdobje od 2. 9. 2025 do 31. 10. 2025 skupno nadomestilo v višini 590,32 EUR, ki se izplača v dveh izplačilih in sicer: prvo 300,00 EUR in drugo v višini 290,32 EUR.
3.Toženka je zavrnila Zahtevek v delu, ki se nanaša na tožnikove družinske člane: A. A., roj. ... 1970, mati, B. B., roj. ... 2001, brat, in C. C., roj. ... 2008, brat, vsi državljani Sirske Arabske Republike (v nadaljevanju vsi Družinski člani). Ugotovila je, da so Družinski člani prišli v Slovenijo 1. 11. 2024 (na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve o priznanju združitve družine s tožnikom št. 2140-59/2019/62 (123- 05) z dne 11. 4. 2023, vročene dne 25. 7. 2024), ki s tožnikom bivajo na istem naslovu in bi bili na podlagi petega odstavka 97. člena ZMZ-1 upravičeni do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu do konca obdobja iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, to je do 16. 10. 2024. Ker so v Slovenijo prišli po 16. 10. 2024 do nadomestila niso upravičeni, zato je ta del Zahtevka toženka zavrnila.
Tožnikove navedbe
4.Tožnik predlaga, da sodišče zaradi razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odobri zahtevek tožeče stranke za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu za obdobje od 2. 9. 2025 do 31. 10. 2025, za tožnika in njegove družinske člane, v mesečnem znesku 190% osnovnega zneska minimalnega dohodka. Podrejeno predlaga, da sodišče odpravi v izpodbijanem delu, to je 1. točka izreka odločbe v delu, ki se nanaša na višino zneska denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu, 2. točko izreka v celoti ter tretjo točko v delu, ki določa skupni in mesečne zneske izplačila denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu, izpodbijano določbo ter zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek.
5.Tožnik povzema upravni postopek in navaja, da je istočasno s predmetno tožbo iz enakih razlogov pri Upravnem sodišču sprožil že drugič upravni spor zoper odločbo toženke št. 410-111/2019/94 za obdobje od 2. 6. 2025 do 1. 9. 2025, po tem ko je naslovno sodišče s sodbo I U 1175/2025 prvo odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Iz enakih razlogov je pred Upravnim sodiščem v teku tudi upravni spor, ki ga je tožnik sprožil dne 4. 7. 2025 zoper odločbo 410- 111/2019/74 z dne 10. 6. 2025, za obdobje od 2. 3. 2025 do 1. 6. 2025. Tudi za to obdobje je zoper odločbo toženke že drugič sprožen upravni spor, po tem ko je naslovno sodišče s sodbo I U 725/2025 prvo odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Glede na to, da je sodišče toženi že v sodbi I U 725/2025 z dne 12. 5. 2025, kot tudi v sodbi I U 1175/2025 z dne 25. 7. 2025 podalo pravno mnenje in stališča, ki jim toženka ni sledila, sodišču predlaga, tudi zaradi ekonomičnosti postopka in eksistenčnega pomena, odločitev v sporu polne jurisdikcije. Nov postopek pred toženko bi tožniku povzročil težko popravljivo oz. nepopravljivo škodo.
1.Tožnik ugovarja, da je toženka glede zahtevka za denarno nadomestilo za družinske člane po petem odstavku 97. člena ZMZ-1 pri odločitvi, da niso upravičeni do denarnega nadomestila in jih pri odmeri ter višini denarnega nadomestila ni upoštevala, nepravilno uporabila materialno pravo. Toženka kot podlago za zavrnitev navaja svoje sklepanje, da ZMZ-1 upravičenja do sredstev za nastanitev na zasebnem naslovu za družinske člane ne veže na obdobje šolanja osebe s statusom mednarodne zaščite oz. do njenega 26. leta. Toženka je namreč štela, da se določba petega odstavka 97 člena ZMZ-1 veže zgolj na obdobje v prvem odstavku 97. člena ZMZ-1, ne pa tudi na obdobje v tretjem odstavku istega člena. Upravno sodišče je v sodbi I U 1175/2025 podalo pravno mnenje (predvsem 56. do 59. odstavek), da tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 predstavlja podaljšanje pravice iz prvega odstavka tega člena in je torej v navezavi s petim odstavkom 97. člena treba uporabljati oba odstavka navedenega člena, tako prvega kot tretjega. Kot podaja sodišče, slednje izhaja iz sistematične in teleološke razlage petega odstavka 97. člena ZMZ-1, kar podpira tudi Ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. Skladno z mnenjem sodišča to pomeni, da je v konkretnem primeru tožeča stranka upravičena do nadomestila za družinske člane po petem odstavku 97. člena ZMZ-1 tudi v obdobju podaljšanja pravice do nadomestila v okviru 3. odstavka 97. člena ZMZ-1, torej v obdobju do njegovega 26. rojstnega dne. Toženka je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in bi torej morala slediti navodilu sodišča. Tožnik navaja, da je zakonodajalec pri oblikovanju zakona upošteval specifični položaj družinskih članov osebe z mednarodno zaščito in pripoznal njihovo odvisnost od upravičenca. Posledično je v osnovni različici Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1, Uradni list 16/2017, odslej ZMZ- 1 16/17) določil, da se pravica do denarnega nadomestila za družinske člane veže tudi na pravico upravičenca, ki se izobražuje in prejema nadomestilo do 26. leta. S spremembo zakona leta 2021 (ki je še vedno aktualna v veljavnem Zakonu o mednarodni zaščiti, Uradni list RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo, 54/21 in 42/23 — ZZSDT-D, odslej ZMZ-1) je zakonodajalec na novo formuliral 97. člen ZMZ-1, kjer je osnovno pravico in njeno prvo podaljšanje uredil v okviru skupnega prvega odstavka, medtem ko je drugo podaljšanje zaradi izobraževanja urejeno v tretjem odstavku. Ker gre pri tretjem odstavku zgolj za podaljšanje pravice iz prvega odstavka, ne pa za ločeno pravico, se peti odstavek člena ne sklicuje izrecno še na tretji odstavek, a izhajajoč iz namena zakonodajalca in same določbe drugačno razumevanje ni mogoče. Drugačno razumevanje namreč ne bi bilo skladno z voljo in namenom zakonodajalca izkazano pri pripravi zakona, poleg tega pa bi bilo tudi v nasprotju z načelom socialne države in pravice do izobraževanja. Kot je poudarilo sodišče v sodbi I U 725/2025-6 97. člen ZMZ-1 varuje preživetje upravičenca in njegovih družinskih članov (odst. 49) in ga je treba razlagati skladno z načelom socialne države in socialno varstvenim namenom (odst. 46 in 47 navedene sodbe). Že iz ureditve v prvem in petem odstavku 97. člena veljavnega ZMZ-1 je jasno razvidno zakonodajalčevo izhodišče, da osebe z mednarodno zaščito v prvih letih po prejemu statusa mednarodne zaščite potrebujejo pomoč države, saj jim je z določbama omogočil obdobje za ureditev zaposlitve in svoje finančne situacije ter tudi denarno nadomestilo za družinske člane kot varovalko, ki olajša finančno breme tega obdobja in omogoča družinsko življenje. Hkrati je s podaljšanjem denarnega nadomestila osebam z mednarodno zaščito omogočil podporo pri izobraževanju do 26. leta, ker se zaradi izobraževanja za njih obdobje finančne negotovosti in nesamostojnosti podaljša, kar izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, ki navaja, da se z denarnim nadomestilom šolajočim osebam z mednarodno zaščito "olajša možnost pridobitve izobrazbe in s tem poveča možnost uspešne integracije v slovensko družbo". Zaradi navedenega zato ni smiselno, da bi zakonodajalec tem istim osebam, za katere je pripoznal podaljšano obdobje ranljivosti in nesamozadostnosti, pri spremembi zakona odvzel varovalko, ki jim omogoča družinsko življenje. Interpretacija navedenih določb, kot je bila podana s strani toženke v izpodbijani odločbi bi pomenila, da je zakonodajalec pri spremembi zakona leta 2021 iz varstva preživetja namenoma izvzel družinske člane upravičenca, ki se izobražuje do 26. leta, s tem namenoma postavil oviro za združitev družine tem upravičencem in jih postavil pred izbiro med izobraževanjem ali delom, saj sicer le slednje dejansko omogoča preživetje družinskih članov osebe z mednarodno zaščito v času po njihovem prihodu v Slovenijo. Družinski člani so, sploh po prihodu v novo državo, povsem odvisni od upravičenca. Če gre za upravičenca, ki se izobražuje in nima lastnih prihodkov, to ob odsotnosti pomoči države pomeni, da nanj pade finančno breme nastanitve in preživetja družinskih članov in se mora posledično odreči izobraževanju. Mlada oseba z mednarodno zaščito, ki se izobražuje do 26. leta, je tako dejansko v položaju, ko mora izbrati med izobraževanjem in združitvijo družine. Če izbere slednje, se mora odreči izobraževanju, s tem pa tudi varovalki iz določbe tretjega odstavka 97. člena. V tožnikovem primeru so družinski člani v Slovenijo prispeli po izteku obdobja iz prvega odstavka 97. člena, zato tovrstna razlaga določbe zanj pomeni, da mora izbrati med izobraževanjem in preživetjem družine.
2.Tožnik navaja, da iz zakonodajnega gradiva Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o mednarodni zaščiti iz leta 2021 ne izhaja, da bi zakonodajalec ob spremembi besedila 97. člena spremenil tudi svoj namen pri tem členu. Še več, pod točko 2.2. izrecno navaja, da predlog zakona ne odstopa od načel, ki so bila vodilo pri pripravi osnovnega zakona. Pod naslovom "K 50. členu", ki podaja razloge za spremembo ureditve glede denarnega nadomestila v 97. členu ni navedeno, da bi bila sprememba določbe kakorkoli namenjena omejevanju upravičenosti do denarnega nadomestila za družinske člane upravičencev, ki se izobražujejo do 26. leta. Meni, da s tem, ko toženka peti odstavek 97. člena ZMZ-1, torej upravičenost do denarnega nadomestila za družinske člane, veže zgolj na prvi odstavek navedenega člena, pravico do denarnega nadomestila izvotli in naredi nefunkcionalno za osebe, ki se izobražujejo do 26. leta, saj so postopki združitve družine dolgotrajni in pogosto presegajo časovni okvir dveh let po prejemu statusa mednarodne zaščite, ko lahko zaprosijo za združitev družine in so upravičeni do nadomestila po petem v povezavi s prvim odstavkom 97. člena. V primeru tožnika, ki je status begunca pridobil z odločbo, vročeno dne 17. 10. 2022, odločba o priznanju združitve družine je bila vročena 25. 7. 2024, družina pa je v Slovenijo prišla 1. 11. 2024, to pomeni, da te pravice dejansko ne more izkoristiti. Tožnik meni, da strogo jezikovna razlaga določbe, kot jo je uporabila toženka, ni skladna z namenom zakonodajalca, z namenom same določbe niti z načelom socialne države iz 2. člena Ustave, posega pa tudi v pravico do spoštovanja družinskega življenja iz 53. člena Ustave RS in pravico do družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Iz navedene pravice ne izhaja le dolžnost države, da ne posega v družinsko življenje, temveč tudi dolžnost, da varuje družino in omogoča vzpostavitev družinskega življenja.
3.Tožnik meni, da odločitev toženke posega tudi v pravico tožnika do izobraževanja, ki jo osebam z mednarodno zaščito zagotavlja 90. člen ZMZ-1 in 57. člen Ustave. 57. člen Ustave določa, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. 101. člen ZMZ-1 določa, da so osebe z mednarodno zaščito pri uveljavljanju pravic na področju izobraževanja izenačene z državljani Republike Slovenije. Tožnik lahko pravico do izobraževanja učinkovito uveljavlja zgolj ob predpostavki, da ima zagotovljene eksistenčne življenjske potrebe, med katere sodi tudi primerno stanovanje. V nasprotnem primeru je tožnik primoran izbirati med izobraževanjem in preživetjem ter opustiti izobraževanje, da bi zagotovil preživetje sebe in družine. Namen določbe tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1 je omogočanje izobraževanja do 26. leta, a je skozi toženkino razlago pogojev za upravičenost do denarnega nadomestila za družinske člane iz 5. odstavka 97. člena ZMZ-1 pravica do izobraževanja po tožnikovem mnenju izpraznjena. Tožnik v primeru, da naslovno sodišče ugotovi, da je toženkin način razlage določbe petega odstavka 97. člena ZMZ-1 in posledična odločitev v tožnikovem primeru skladna z zakonom, tožeča stranka zaradi zatrjevane protiustavnosti predlaga sodišču, da na podlagi 156. člena Ustave začne postopek za oceno ustavnosti 97. člena Zakona o mednarodni zaščiti.
4.Toženki očita, da je pri odločitvi glede tožnika, nepravilno ugotovila dejansko stanje, kršila določbe postopka in nepravilno uporabila materialno pravo. Toženka v izpodbijani odločbi pri odmeri nadomestila po tretjem odstavku 97. člena ZMZ-1 ni upoštevala pogodbenega zneska najemnine v višini 1200 EUR, temveč zgolj v znesku 300 EUR ter tožniku posledično odmerila le 300 EUR denarnega nadomestila, namesto v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka (494,09 EUR). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi 300 EUR predstavljalo tožnikov "delež" (četrtino) najemnine, ker v stanovanju prebivajo štirje družinski člani. Niti ZMZ-1 niti Uredba ne vsebujeta določbe, ki bi predstavljala podlago za tovrstno zmanjšanje denarnega nadomestila na podlagi deleža najemnine. Uredba v 21. členu namreč določa zmanjšanje denarnega nadomestila, če je pogodbena vsota najemnine nižja od višine mesečnega denarnega nadomestila, določenega v skladu s 17. členom Uredbe, torej zneska osnovnega minimalnega dohodka. V takšnem primeru se izplača denarno nadomestilo v pogodbenem znesku. Toženka pri določanju priznane višine pogodbenega zneska najemnine navaja "delež" najemnine tožnika (izpodbijana odločba 5. str., 3. odstavek), medtem ko Uredba v 21. členu operira zgolj s pogodbenim zneskom najemnine, pogodbeni znesek pa v tem primeru znaša 1200 EUR. Toženka v izpodbijani odločbi glede upoštevanja zgolj "deleža" pogodbenega zneska ni podala obrazložitve in pravne podlage, kar je v nasprotju z 214. členom Zakona o upravnem postopku. Toženka se glede višine odmerjenega denarnega nadomestila sklicuje na najemno pogodbo za stanovanje, v katerem živi tožnik z družino (najemna pogodba z dne 29. 10. 2024 za stanovanje na naslovu ... ) in napačno šteje, da so najemniki vsi štirje družinski člani, ki prebivajo v stanovanju. Navedena najemna pogodba je sklenjena med najemodajalcem in najemnikom, ki je tožnik. V drugem členu najemne pogodbe so navedeni uporabniki stanovanja, torej vsi štirje družinski člani. Iz tega sledi, da je celoten strošek najemnine dolžan plačevati pogodbena stranka tožnik in celoten znesek najemnine (1200 EUR) predstavlja strošek tožnika kot najemnika stanovanja. Toženka bi zatorej morala kot pogodbeno vsoto najemnine in drugih stroškov upoštevati celoten znesek 1200 EUR ter po 3. odstavku 97. člena ZMZ-1 tožniku odmeriti nadomestilo v celotni višini osnovnega minimalnega dohodka, saj je pogodbeni znesek najemnine višji od zneska osnovnega minimalnega dohodka. K zgoraj navedenem argumentu tožnik dodaja, da gre pri ostalih uporabnikih stanovanja za njegove družinske člane, ki so v Slovenijo prispeli v okviru združitve družine, so vsi brezposelni, se šolajo in so odvisni od socialnih transferjev, glede stanovanja pa so odvisni od tožnika. Toženka je tudi sama ugotovila, da mati, kot zavezanka za njegovo preživljanje, ni zmožna niti svojega niti njegovega preživljanja ter mu na tej podlagi dodelila nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu po tretjem odstavku 97. člena ZMZ-1. Poleg tega je eden od družinskih članov še mladoleten. Glede na navedeno - mati, ki ni zmožna preživljanja sebe in družinskih članov ter mladoletnega sorojenca - torej ni mogoče šteti, da ostali uporabniki stanovanja prispevajo svoj del najemnine. Takšen pristop k izračunu deleža najemnine po tožnikovem mnenju ni skladen z načelom socialne države iz 2. člena Ustave RS in s socialnovarstvenim namenom 97. člena ZMZ-1 oz. varstvom dobrine preživetja osebe z mednarodno zaščito. Toženka je pri odmeri višine denarnega nadomestila za tožnika v izpodbijani odločbi štela, da tožnik v Sloveniji nima zavezanca za preživljanje in ne, da ima zavezanca za preživljanje, ki preživljanja ni zmožen (izpodbijana odločba str. 4, prvi odstavek). S tem je toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje in ni upoštevala navodil sodišča, podanih že v sodbi I U 725/2025.
5.Tožnik je na naroku še navedel, da izpodbijana odločba v 2. točki ni obrazložena in zato je ni mogoče preizkusiti, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik še izpostavlja, da je po prihodu družinskih članov v Slovenijo toženka že izdala odločbo, s katero je tako njemu kot družinskim članom priznala denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu za obdobje do marca 2025. Kot bistveno izpostavlja, da je naslovno sodišče presojalo to odločitev že v zadevi s sodbo I U 1175/2025, ki je že pravnomočna, z edino razliko, da je šlo za drugo obdobje, kjer je sodišče jasno ugotovilo, da je pri uporabi petega odstavka 97. člena ZMZ-1 treba upoštevati tudi tretji odstavek tega člena, kot podaljšanje pravice iz prvega odstavka, in sicer za šolajoče se upravičence.
6.Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da je odločila upoštevajoč 97. člen ZMZ-1 in 16. do 21. člen Uredbe, upravičeno osebo (tožnika) in njegove prihodke s strani študentskega servisa. Ponavlja ugotovitve: (i) da je tožnik v Republiko Slovenijo prispel v letu 2015 kot mladoletna oseba, zato z njim ni bila sklenjena pogodba o integracijskih aktivnostih; (ii) da je tožniku status begunca priznan 17. 10. 2022; (iii) da je od tega leta vključen v program izobraževanja E., zato tožniku pripada upravičenje na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1 oziroma se mu pravica do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu lahko prizna do 26. leta starosti. Ponavlja, da se višina denarnega nadomestila v skladu s prvim odstavkom 17. člena Uredbe osebam s priznano mednarodno zaščito, ki nimajo lastnih sredstev za preživljanje oziroma jim preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače, določi v odstotku osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, znaša 494,09 EUR, v kolikor pa je znesek najemnine in stroškov nižji od upravičenega odstotka osnovnega zneska minimalnega dohodka, pa se upošteva znesek najemnine s stroški. Ponavlja obrazložitev svoje odločbe<sup>1</sup>
, da znaša pogodbena vsota najemnine in povprečnih stroškov 1.200,00 EUR na mesec za štiri osebe, da je tožnikov delež 300,00 EUR, kar je nižje od osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki v skladu z zakonom, ki ureja socialnovarstven prejemke, znaša 494,09 EUR. Zato mu je toženka znižala denarno nadomestilo na višino tožnikovega deleža vsote najemnine in povprečnih stroškov na mesec, kar je 300,00 EUR. Lastna sredstva za preživljanje je upoštevala v višini razlike med povprečno mesečno višino priložnostnega dohodka (51,64 EUR) in polovico osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 247,04 EUR, torej so nižja in ne vplivajo na višino denarne pomoči za zasebno nastanitev. Za upravičeno obdobje od 2. 9. 2025 do 31. 10. 2025 (vlagatelj je priložil aktualno potrdilo o šolanju za leto 2025/26) je tožnik skupno upravičen do 590,32 EUR, ki pa se izplačajo v prvem izplačilu v višini 300,00 EUR in v drugem izplačilu v višini 290,32 EUR. Toženka meni, da bi z interpretacijo določbe zakona na način, da ustvari novo upravičenje, pomenila prevelik poseg v pristojnost zakonodajne veje oblasti in da je rok za upravičenost do denarne pomoči družinskih članov iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, na katerega napotuje peti odstavek 97. člena ZMZ-1, določen tako nedvoumno, da mu toženka ne more pridati še roka iz tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1 (da se tudi za družinske člane obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu podaljša za čas izobraževanje osebe s priznano mednarodno zaščito oziroma najdlje do njenega 26. leta). Navaja, da je vpogledala v predlog zadnje spremembe ZMZ-1 (Uradni list RS, št. 54/21), EPA 1546- VIII, ki v zvezi s spremembo 97. člena navaja: "Sprememba obdobje prejemanja denarnega nadomestila skrajšuje z 18 mesecev na eno leto. V primeru, da oseba s priznano mednarodno zaščito v obdobju enega leta izpolni zgoraj navedene pogoje, se ji obdobje prejemanja denarnega nadomestila podaljša še za eno leto. Na ta način se osebo s priznano mednarodno zaščito spodbuja, da aktivno pristopi k udeležbi na tečaju slovenskega jezika in slovenske družbe ter da enkrat mesečno obiskuje svetovalca za integracijo. Določba tudi preprečuje zlorabe prejemanja denarnega nadomestila, saj so se pojavljali primeri, ko so se osebe mlajše od 26 let tik pred iztekom pravice do denarnega nadomestila vpisovale v izobraževalne programe in si s tem podaljševale pravico do denarnega nadomestila." Tožena meni, da tožbene navedbe glede namena zakonodajalca v zvezi s spremembo 97. člena ZMZ-1 ne zdržijo. Toženka prereka tožbene navedbe, da je tožniku kršila ustavne pravice oziroma pravice po pravu Evropske unije. Tožnik je upravičen do socialnih transferjev in mu je zagotovljena enotnost družine (družina je združena), zaradi česar ni prekršen 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Mnenja je, da je upoštevana Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, ki v 43. uvodnem odstavku določa, da se direktiva ne uporablja za finančne ugodnosti, ki jih države članice dodeljujejo za spodbujanje izobraževanja.
Toženka je na naroku še navedla, da je v ponovljenem postopku sledila obrazložitvi sodbe I U 725/2025-6 iz maja 2025 in pri svoji izpodbijani odločbi z dne 1. 10. 2025 uporabila materialno pravo skladno z obvezujočimi napotki sodišča, kot je tudi tožena stranka v novem ugotovitvenem postopku nesporno ugotovila, da mati tožeče stranke le-te ni zmožna preživljati. Meni, da ne more in ne sme pri svojem odločanju arbitrarno širiti uporabo 97. člena ZMZ-1 na način, da pravico do nadomestila z zasebno nastanitev širi še na druge člane družine tožnika. Nadalje toženka prereka in zavrača tožnikovo trditev, da bi pri odmeri nadomestila morali upoštevati celoten znesek najemnine v znesku 1.200 EUR, saj gre, kar ni sporno, za štiričlansko družino in tako del, ki odpade na tožnika znaša 300 EUR. Toženka mora upoštevati tistega, ki mu gre pravica po ZMZ-1 in je tudi hkrati sklenitev najemne pogodbe v sorazmernem delu z članstvom družine, ki tam biva. Če bi razlogovali drugače, bi v praksi to pomenilo, da bi se morale najemne pogodbe sklepati z vsemi člani družine, kar je v praksi neizvedljivo, saj se člani družine številčno lahko spreminjajo, kot je to tudi za najemodajalce v praksi neizvedljivo. Ker je po mnenju toženke dejansko stanje med strankama nesporno, gre tako v predmetnem sporu zgolj za materialno interpretacijo ali je toženka pri izpodbijani odločbi pravilno uporabila materialno pravo po napotku iz obrazložitve iz sodbe iz maja 2025, zato po mnenju toženke ni potrebe po zaslišanju tožnika. Iz gole previdnosti toženka še dodaja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, kar je že pojasnilo sodišče v sodbi iz maja 2025, kot tudi v danem primeru ni podan pogoj težko nadomestljive škode, saj je toženka delno ugodila tožnikovem zahtevku.
K I. točki izreka
Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni priloga od A1 do A5, v soglasju s strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 410-111/2019.
Tožba je utemeljena.
Oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, ima na podlagi 2. točke tretjega odstavka 90. člena ZMZ-1 (med drugim) tudi pravico do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu. Oseba s priznano mednarodno zaščito, ki je nastanjena na zasebnem naslovu in je sklenila pogodbo o integracijskih aktivnostih ter nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače, je eno leto od podpisa pogodbe upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu. Pravica do prejemanja denarnega nadomestila se osebi s priznano mednarodno zaščito na podlagi njene vloge iz 90.a člena tega zakona podaljša še za eno leto, če je bila vsaj 80-odstotno udeležena na tečaju slovenskega jezika in na tečaju spoznavanja slovenske družbe in je bila vsaj enkrat mesečno prisotna na razgovoru pri svetovalcu za integracijo (vse prvi odstavek 97. člena ZMZ-1). Osebi s priznano mednarodno zaščito, ki je nastanjena na zasebnem naslovu in nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače in v Republiki Sloveniji nima zavezancev za preživljanje, se obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu podaljša za čas šolanja, vendar ne dlje kot do dopolnjenega 26. leta starosti, če je status dijaka ali študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih pridobila pred iztekom enega leta od podpisa pogodbe o integracijskih aktivnostih (vse tretji odstavek 97. člena ZMZ-1).
Ni sporno: (i) da je tožniku 17. 10. 2022 priznan status begunca; (ii) da s tožnikom zaradi šolanja ni bila sklenjena pogodba o integracijski dejavnosti; (iii) da je bil tožnik v letu 2022/23, 2023/24, 2024/25 in je v letu 2025/26 vpisan v E.; (iv) da je tožnik nastanjen na zasebnem naslovu, da nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače in v Republiki Sloveniji nima zavezancev za preživljanje; (v) da se zato obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu podaljša za čas šolanja, vendar ne dlje kot do dopolnjenega 26. leta starosti. Zato je pravilna in zakonita odločitev toženke, da tožniku na podlagi prvega in tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1 pripada denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu od 2. 9. 2025 do 31. 10. 2025 (1. točka izreka izpodbijane odločbe).
Odločitev o višini nadomestila pa po presoji sodišča ni pravilna, kar utemeljeno izpodbija tožnik. Odmera, višina, način dodelitve, izplačevanje denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu in lastna sredstva se namreč določijo s predpisom iz sedmega odstavka 90. člena ZMZ-1 (sedmi odstavek 97. člena ZMZ). Ta predpis je Uredba, ki med drugim v prvem odstavku 21. člena določa: "Če je pogodbena vsota najemnine in drugih stroškov, povezanih z najemom nepremičnine, nižja od višine mesečnega denarnega nadomestila, določenega v skladu s 17. členom te uredbe, se osebi s priznano mednarodno zaščito izplača denarno nadomestilo v pogodbenem znesku." Ni sporno, da je najemno pogodbo za zasebno nastanitev sklenil tožnik (izhaja sicer tudi iz priloge A5) in, da je mesečna najemnina v višini 1200 EUR. Glede na tako dejansko stanje tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka zmotno uporabila 21. člen Uredbe tako, da je znižala nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu iz 494,09 EUR (ni sporno, da je to osnovni znesek minimalnega dohodka) na znesek 300,00 EUR (5 stran obrazložitve izpodbijane odločbe). In to zato, ker v nastavitvi živi več družinskih članov in kot je mogoče povzeti, po mnenju toženke odpade na tožnika znesek 300,00 EUR. Za tako odločitev toženka nima podlaga ne v zakonu ne v podzakonskih predpisih (21. člen Uredbe). Nezakonita je torej odločitev toženke, da znesek nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu iz 494,09 EUR zniža na 300,00 EUR, zato, ker v zasebni nastanitvi, za katero najemno pogodbo je sklenil tožnik za mesečno najemnino 1.200,00 EUR, živijo še tožnikovi družinski člani. Za tako odločitev toženka ni pravne podlage, saj 21. člen Uredbe (niti ZMZ-1) tega ne določa, na kar pravilno opozori tožnik. V tem upravnem sporu toženka zgolj ponavlja svojo obrazložitev in tožbenih navedb argumentirano niti ne prereka, ampak zgolj ponavlja obrazložitev odločbe, katere zakonitost se presoja v tem upravnem sporu. Neutemeljena so razmišljanja toženke, kaj bi pomenila določena ureditev (npr., da bi to pomenilo, da morajo vsi člani podpisati svojo najemno pogodbo), kot je mogoče povzeti toženko, saj to niso argumenti, s katerimi bi lahko utemeljila izdajo odločbe, ki ni zakonita, ker temelji na nepravilni uporabi materialnega prava. Zato je v tem delu tožbeni razlog iz prvega točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) utemeljen in je sodišče tožbi v tem delu ugodilo.
Utemeljen pa je tudi tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil postopka, saj se izpodbijane odločbe v 2. točki izreka, kot utemeljeno uveljavlja tožnik, ne da preizkusiti. Zavrnitev zahtevka za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu za tožnikove družinske člane (2. točka izreka izpodbijane odločbe) namreč ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Oseba s statusom begunca, ki je na podlagi zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, združila družino, je z dnem prihoda družinskih članov v Republiko Slovenijo upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu tudi za družinske člane, in sicer do konca obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1. Do denarnega nadomestila za nastanitev je upravičena tista oseba, ki nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače (peti odstavek 97. člena ZMZ-1).
Ni sporno, da tožnik zahteva denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu tudi za družinske člane in ni sporno, da so tožnikovi družinski člani prišli v Slovenijo 1. 11. 2024 na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140- 59/2019/62 (123-05) z dne 11. 4. 2023o priznanju združitve družine z vlagateljem. Pravico do denarnega nadomestila lahko torej na podlagi petega odstavka 97. člena ZMZ-1 oseba, ki ji je priznan status begunca, uveljavlja tudi za družinske člane (združene na podlagi pravice do združitve družine). Oseba s statusom begunca lahko uveljavlja denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu "z dnem prihoda družinskih članov v Slovenijo" in za obdobje do konca obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, to je za obdobje enega leta od podpisa pogodbe o integracijskih aktivnostih. Pod pogoji iz drugega stavka prvega odstavka 97. člena ZMZ-1 se omenjeno obdobje lahko podaljša še za eno leto. Do denarnega nadomestila za nastanitev je upravičena tista oseba, ki nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače. Izpodbijana odločba nima obrazložitve v zvezi s temi zakonskimi pogoji, ki se vežejo na družinske člane tožnika in je tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka zato utemeljen. Toženka namreč zavrnitev tega dela zahteva obrazloži zgolj z navedbo : "... da so bili družinski člani upravičeni do nadomestila za nastanitev do 16. 10. 2024, vendar so v Slovenijo prišli po tem datumu, zato do tega nadomestila niso upravičeni" (stran 5 obrazložitve izpodbijane odločbe). Sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da iz zakonske dikcije jasno izhaja, da gre pri zahtevku na podlagi petega odstavka 97. člena ZMZ-1 za zahtevek osebe, ki ji je priznan status begunca in ne zahtevek družinskih članov, kot je mogoče razbrati iz 5 strani izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba nima razlogov za zavrnitev tožnikovega zahtevka do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu tudi za družinske člane, zato je izpodbijana odločba v tem delu nezakonita. Obrazložitev izpodbijane odločbe je v tem delu bistveno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, s čimer je absolutno bistveno kršeno pravilo postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zato posledično ni mogoče zaključiti, da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, niti pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje.
Sodišče je po ugotovitvi, da v postopku za izdajo upravnega akta ni bil pravilno uporabljen zakon (ZMZ-1) in da v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravilo in zadevo v izpodbijanem delu vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral organ izdati nov upravni akt brez odlašanja, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče ni sledilo primarnemu tožbenemu predlogu, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in samo odloči o stvari. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 namreč lahko samo odloči o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo ter v primeru, če pristojni organ izda, potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, ki se nanašajo na postopek. V obravnavani zadevi po presoji sodišča niso izpolnjeni navedeni razlogi iz 65. člena ZUS-1.
Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.
K II. točki izreka
O predlogu za izdajo začasne odredbe
Tožnik na podlagi 32. člena ZUS-1 predlaga izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Navaja, da mu je z odločbo toženke nastala težko popravljiva škoda iz drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, zaradi česar predlaga sodišču, da z začasno odredbo zavaruje njegov pravni položaj. Odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi glede zahtevka za denarno nadomestilo za bivanje na zasebnem naslovu je močno posegla v socialni položaj tožeče stranke in ima resne posledice tudi glede njegove možnosti izobraževanja. Tožeča stranka je socialno ogrožena oseba, njegovo preživetje in preživetje njegove družine je odvisno od socialnih transferjev. Tožeča stranka je prejemnik socialne denarne pomoči, ki komaj zadošča za pokritje drugih življenjskih stroškov štiričlanske družine, ne pa tudi najemnine. Družina prejema denarno socialno pomoč v višini 1.253,58 eur in otroški dodatek v višini 115,05 eur, najemnina za stanovanje pa znaša 1200 eur. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmerila denarno nadomestilo v mesečnem znesku 300 eur, iz česar izhaja da bi skupaj z vsemi socialnimi transferji družina lahko pokrila ali najemnino ali ostale stroške, nikakor pa sredstva ne zadoščajo za vse. Po plačilu najemnine jim za preživetje štirih družinskih članov, od katerih je eden mladoleten, mesečno ostane 468,63 eur, kar je manj kot znaša osnovni minimalni dohodek za eno osebo. Tožeča stranka in njegova družina so vsi brezposelni in vpisani v osnovno šolo za odrasle. Mati tožeče stranke, kot zavezanka za preživljanje je nezmožna preživljanja sebe in treh šolajočih otrok ter popolnoma odvisna od socialnega sistema, saj je v Slovenijo prispela pred manj kot letom dni v okviru združitve družine, ne govori dobro slovensko, poleg tega pa ima še kronične zdravstvene težave in bolezni (težave s srcem, sladkorna bolezen, težave s kolenom), ki ji onemogočajo delo. Denarno nadomestilo za bivanje na zasebnem naslovu je tožeči stranki zagotavljalo sredstva za najemnino za stanovanje, v katerem živi z družino. Z zmanjšanjem denarnega nadomestila za bivanje na zasebnem naslovu družina najemnine ni več zmožna plačevati, posledično jim neposredno grozi izguba stanovanja in brezdomnost, ogrožena je njihova eksistenca. Tožeča stranka si je bila že od marca, ko ji je bila s strani tožene stranke izdana prva zavrnilna odločba glede denarnega nadomestila za družinske člane, prisiljena sposojati denar za najemnino ter zaprositi za pomoč humanitarne organizacije G., H. in I., ki so mu s finančnimi prispevki deloma pomagale plačati najemnino. Ta finančna pomoč je bila enkratne narave in nanjo ne more več računati. Zaradi eksistenčne ogroženosti bo tožeča stranka primorana izbirati med izobraževanjem in preživetjem ter opustiti osnovnošolsko izobraževanje, da bi za čas trajanja postopka zagotovila preživetje sebe in družine. Navaja, da v primeru, da se tožba izkaže za utemeljeno, brez izdaje začasne odredbe sodno varstvo ne bi moglo doseči svojega namena, saj se tožeča stranka in njegova družina že nahajajo v stanju skrajne. Brez začasne odredbe bo zaradi trajanja postopka ogrožena tudi pravica tožeče stranke do izobraževanja, saj redno prejemanje denarnega nadomestila za namestitev na zasebnem naslovu njemu in njegovi celotni družini omogoča osnovnošolsko izobraževanje. Nadalje z dopolnitvijo 26. leta tožeča stranka ne bo več upravičena do nadomestila po 3. odstavku 97. člena ZMZ-1, kar pomeni, da bi s čakanjem na izdajo pravnomočne odločbe, efektivno ostala brez možnosti dokončanja osnovne šole. Tožena stranka in javna korist v konkretnem primeru ne moreta utrpeti hujših posledic od tistih, ki jih bo utrpela tožeča stranka, če ne bi bila izdana zanjo ugodna začasna odredba. Tožeča stranka s to začasno odredbo v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZUS-1 predlaga začasno ureditev stanja. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče nemudoma izda začasno odredbo s katero naj odloči kar je treba, da odpravi poseg v človekove pravice in začasno vzpostavi zakonito stanje (v smislu prvega in drugega odstavka 66. člena ZUS-1) s tem, da naloži toženi stranki izplačilo denarnega nadomestila za namestitev na zasebnem naslovu v skladu s tretjim in petim odstavkom 97. člena Zakona o mednarodni zaščiti.
Navedbe toženke v zvezi s predlogom za začasno odredbo
Toženka prereka predlog za izdajo začasne odredbe in navaja, da bi izplačevanje denarnega nadomestila za zasebno nastanitev brez pravnomočne odločitve v predmetnem postopku v primeru zavrnitve tožnikovega zahtevka lahko povzročil veliko večjo škodo kot ne izplačevanje. Tožnik bi v takem primeru razpolagal z neupravičeno prejetimi sredstvi, ki bi jih kasneje moral v skladu z 22. členom Uredbe vrniti v 30 dneh, kar bi glede na opisane okoliščine bilo nemogoče. Tovrstna situacija bi lahko osebo privedla do izterjav oziroma nastanek dolgov pri drugih strankah, ki bi imele za osebo še veliko hujše posledice kot trenutno ne prejemanje denarnega nadomestila za zasebno nastanitev.
Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.
Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen začasen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje, na katerega se nanaša izpodbijani akt.
Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1, odložitvena začasna odredba). Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1; ureditvena začasna odredba). Tako odložitveno kot ureditveno začasno odredbo je mogoče izdati le na podlagi presoje, da bi v konkretnem primeru tožniku z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.
Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.
Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker tožnik, upoštevajoč povzeta materialnopravna izhodišča, ni dokazal težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, na kar utemeljeno opozori toženka. Tožnik ne dokaže svoje trditve, da naj bi bilo tožnikovo preživetje brez izdane začasne odredbe ogroženo. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi, da se tožnikov zahtevek po višjem denarnem nadomestilu nanaša na že pretečeno obdobje (od 2. 9. 2025 do 31. 10. 2025), relativno kratko obdobje, nedokazanost trditev o pomoči humanitarnih organizacij, zatrjevane nezmožnosti ponovne pomoči humanitarnih organizacij ter nedokazanost vzročne zveze med izpodbijano odločbo in tožnikovo zatrjevano bodočo, hipotetično nezmožnostjo šolanja. Tožnik po presoji sodišča ni dokazal večje premoženjske škode v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi mu naj nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe (le zakonitost te pa se presoja v tem upravnem spor), zato je sodišče predlog zavrnilo.
Sodišče je po ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, na podlagi 32. in 63. člena ZUS-1 zavrnilo predlog za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe.
Sodišče se do preostalih trditev strank v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo predloga za izdajo začasne odredbe oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.
-------------------------------
1Toženka je ugotovila, da je tožnik v treh mesecih pred podajo zahtevka prejemnik lastnih dohodkov, v skupni višini 154,92 eur iz naslova opravljenega študentskega dela Študentskega servisa, kar se orpedeli kot priložnostni dohodek.
2Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepu I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018, 7. točka obrazložitve.
3Tako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 126/2015 z dne 18. 6. 2015, I Up 348/2016 z dne 10. 1. 2017, I Up 84/2018 z dne 25. 5. 2018.