Jedro

Procesnega vprašanja popolnosti tožbe in materialnopravnega vprašanja njene sklepčnosti se ne sme mešati z vprašanjem, ali bodo v tožbi (in morda kasneje) predlagani dokazi zadoščali za ugotovitev zatrjevanih dejstev. To je stvar dokaznega postopka in vsebinske odločitve o zahtevku.

Dokazno breme, da je dvignjen denar zapustnici izročen oziroma porabljen za njene potrebe, je bilo na toženki. Ne le zato, ker je v teoriji in sodni praksi ustaljeno stališče, da je dokazno breme praviloma na tistem, ki zatrjuje obstoj dejstva in ne na tistem, ki njegov obstoj zanika, pač pa tudi zato, ker je to njeno breme po materialnem pravu, to je 771. členu OZ. Prevzemnik naročila je namreč o opravljenem poslu dolžan dati račun in izročiti naročitelju vse, kar je iz opravljanja zaupanih poslov prejel. Edini neposreden dokaz, ki ga je imelo sodišče prve stopnje v zvezi s tem na razpolago, je bilo zaslišanje toženke. Drži, da gre pri tem za dokaz, ki je načeloma enakovreden drugim dokazom. Zaradi zainteresiranosti stranke za lasten uspeh, pa ga je treba ocenjevati z zadostno mero skrbnosti, zadržanosti in kritičnosti in pri tem potrditev dokaznega rezultata praviloma iskati tudi v drugih dokazih. Če neposrednih dokazov ni, je treba upoštevati morebitne posredne dokaze.

Ker toženki denar, ki ga je dvignila z računa in ga zadržala zase, ni bil podarjen, niti za njegovo zadržanje ni imela kakšne druge pravne podlage, ga je dolžna ob upoštevanju prvega odstavka 190. člena OZ vrniti, in sicer tožniku, ki je zapustničin dedič do ½, polovico celotnega zneska s pripadki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku v roku 15-tih dni plača 5.995 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.750 EUR od 4. 7. 2016 dalje do plačila, od zneska 750 EUR od 2. 8. 2016 dalje do plačila, od zneska 750 EUR od 6. 9. 2016 dalje do plačila in od zneska 745 EUR od 30. 9. 2016 dalje do plačila. Tožniku je dolžna povrniti tudi stroške postopka v višini 1.127,44 EUR s pripadki.

2. Zoper odločitev se pritožuje toženka.

Navaja, da tožnik najmanj zadnjih deset let pred smrtjo zapustnice z njo ni imel stikov, ni je obiskoval, niti na pogreb ni prišel. Vse tožbene navedbe, da je toženka denar z računa dvignila v nasprotju z voljo zapustnice, so nedokazane. Tožnik o življenju, navadah, potrebah in zdravstvenemu stanju zapustnice ni vedel ničesar. Ne ve in ne more vedeti, ali je toženka denar z računa dvignila po volji zapustnice. Tožba je nesklepčna, saj ne vsebuje nobenih dokazov, ampak temelji na ugibanju in mnenju tožnika. Po 1. odst. 180. čl. ZPP1 mora tožba vsebovati tudi dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Enako določa 1. odst. 7. čl. ZPP.

Sama je bila z zapustnico povezana, zanjo je skrbela in ji pomagala. Vsakodnevno jo je obiskovala v bolnici. Zapustnica ji je zaupala in jo je pooblastila na svojem računu. O tem, kako je ravnala z denarjem, ki ga je dvignila z računa, je izpovedala. Sodišče njene izpovedbe ni moglo soočiti z nasprotnimi dokazi, saj jih tožnik ni predložil. Edini dokaz, ki ga je imelo sodišče na razpolago, je bila izpovedba toženke. Sodišče ji ni verjelo. Gre za subjektivno mnenje, kar je v nasprotju z 8. čl. ZPP in pomeni kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP ter 8. tč. 2. odst. istega člena. Toženka ni trdila, da je zapustnica denar porabila za svoje potrebe v bolnici. Ugotovitve sodišča, da zapustnica zaradi slabega zdravstvenega stanja denarja zase ni mogla porabiti, je zato le navidezna utemeljitev sodbe, dejansko pa o tem ni bilo trditev. Po 257. čl. ZPP sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Toženka je trditev, da je zapustnici izročala denar, ta pa ga je izročala sorodnikom in znancem, dokazala s svojo izpovedbo. Nasprotnih dokazov ni bilo. Enako velja za porabo denarja za nakup oblačil in stroške stanovanja. Računov ni bila dolžna predložiti. Sodišče ji ni sledilo le zato, ker ni predložila dodatnih dokazov in s tem storilo že opisane kršitve. Ker je zapustnica naročila toženki, naj ji prinese denar, povedala ji je celo kakšne zneske, je bil dvig denarja in njegova izročitev zapustnici izpolnitev njene volje po mandatni pogodbi. Toženka je dokazala, da denarja ni zadržala zase, ampak ga je porabila za potrebe zapustnice oziroma ji je denar izročila. Iz dejstva, da ni sprejela niti ponujenega plačila stroškov, izhaja, da denarja ni porabila zase. Priglaša stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožba tožnika ni ne nepopolna ne nesklepčna. Tožba mora, da je popolna, vsebovati določen zahtevek glede glavne stvari, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (1. odst. 180. čl. ZPP). Vse navedeno obravnavana tožba vsebuje. Tožba je sklepčna, če v njej navedena dejstva, v kolikor bi se izkazala za resnična, omogočajo sklep, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen (3. odst. 318. čl. ZPP). Pri obravnavani tožbi je tak sklep mogoč. Procesnega vprašanja popolnosti tožbe in materialnopravnega vprašanja njene sklepčnosti pa se ne sme mešati z vprašanjem, ali bodo v tožbi (in morda kasneje) predlagani dokazi zadoščali za ugotovitev zatrjevanih dejstev. To je namreč stvar dokaznega postopka in vsebinske odločitve o zahtevku.

6. Neutemeljen je tudi smiselno zatrjevan očitek, da je sodišče s tem, ko je ugotovilo, da zapustnica zaradi slabega zdravstvenega stanja denarja ni mogla porabiti za svoje potrebe, prekoračilo ponujeno trditveno podlago. To je namreč že v tožbi navedel tožnik.

7. Odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: Pok. A. A., ki je umrla 2016, je bila 27. 6. 2016 sprejeta v UKC, 29. 6. 2016 je prestala operacijo kolka, 3. 7. 2016 pa še operacijo črevesja. Do prestavitve v negovalno bolnišnico 17. 8. 2016, kjer je bivala do svoje smrti, se je nahajala na različnih oddelkih bolnice. V tem času je bila telesno v zelo slabem stanju in je vstajala in hodila na stranišče le ob pomoči drugih. Denarja zase v tem času ni rabila. Ob smrti je bilo v njeni denarnici le 0,89 EUR. V času zapustničine hospitalizacije je toženka, ki je bila pooblaščena za upravljanje z računom zapustnice pri banki, s tega računa dvignila skupno 11.990 EUR in sicer 4. 7. 2016 znesek 7.500 EUR, 2. 8. 2016 znesek 1.500 EUR, 6. 9. 2016 znesek 1.500 EUR in 30. 9. 2016 znesek 1.490 EUR. Na dan zapustničine smrti je bilo na njenem računu le še 10,69 EUR. Dvignjenega denarja ji zapustnica ni podarila. Toženka ni dokazala, da je dvige opravila po naročilu zapustnice in da ga je porabila skladno z njenim naročilom oziroma za kritje njenih potreb. Denar je zadržala zase. Tožnik je zakoniti dedič zapustnice in je bil s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 3020/2016 z dne 30. 3. 2017 razglašen za dediča (sicer negativne zapuščine) do ½.

8. Toženka tako ugotovljeno dejansko stanje izpodbija v pogledu zaključka, da ni dokazala, da je dvige opravila po naročilu zapustnice in da ga je porabila skladno z njenim naročilom oziroma za kritje njenih potreb in je denar zadržala zase. V zvezi s tem graja dokazno oceno in meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. čl. ZPP ter storilo kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP ter 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče se s temi očitki ne strinja.

9. V nasprotju s prepričanjem pritožnice meni, da je dokazna ocena narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zaključek glede nedokazanosti zgoraj navedenih dejstev pa je tudi logično, prepričljivo in preverljivo obrazložen.

10. Preden bo pritožbeno sodišče podrobneje odgovorilo na očitke glede dokazne ocene, zaradi pritožbenih navedb, da tožnik za sporno trditev ni predložil nobenih dokazov, pojasnjuje, da je bilo dokazno breme, da je dvignjen denar zapustnici izročen oziroma porabljen za njene potrebe, na toženki. Ne le zato, ker je v teoriji in sodni praksi ustaljeno stališče, da je dokazno breme praviloma na tistem, ki zatrjuje obstoj dejstva in ne na tistem, ki njegov obstoj zanika,2 pač pa tudi zato, ker je to njeno breme po materialnem pravu, to je 771. čl. OZ.3 Prevzemnik naročila je namreč o opravljenem poslu dolžan dati račun in izročiti naročitelju vse, kar je iz opravljanja zaupanih poslov prejel.4 Ne glede na to, pa tudi upoštevanje (smiselno zavzetega) stališča toženke, da je bilo (materialno) dokazno breme, da so bili dvigi opravljeni v nasprotju z voljo zapustnice in da ji denar ni bil izročen oziroma porabljen zanjo, na tožniku, ne bi privedlo do drugačne odločitve. (Procesno) dokazno breme je namreč v teku postopka že prešlo na toženko. Tožnik je trdil in dokazal, da je toženka na podlagi pooblastila z zapustničinega računa dvignila 11.990 EUR, da v času, ko je bila v bolnici, zapustnica za svoje potrebe denarja ni rabila in da ob smrti, do katere je prišlo v treh mesecih po prvem in le nekaj dni po zadnjem dvigu, ni imela praktično nobenih denarnih sredstev (na računu je bilo le 10,69 EUR, v denarnici pa 0,89 EUR). To je, ob upoštevanju njegove dokazne stiske (saj za razliko od toženke ne razpolaga s neposrednimi dokazi o naravi teh dvigov in porabi5), zadoščalo za prenos procesnega dokaznega bremena.

11. Edini neposreden dokaz, ki ga je imelo sodišče prve stopnje v zvezi s tem na razpolago, je bilo zaslišanje toženke. Drži, da gre pri tem za dokaz, ki je načeloma enakovreden drugim dokazom. Zaradi zainteresiranosti stranke za lasten uspeh, pa ga je treba ocenjevati z zadostno mero skrbnosti, zadržanosti in kritičnosti in pri tem potrditev dokaznega rezultata praviloma iskati tudi v drugih dokazih. Če neposrednih dokazov ni, je treba upoštevati morebitne posredne dokaze. Vse to je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izpovedbe toženke upoštevalo in pojasnilo, zakaj ji ni sledilo. Taki dokazni oceni zato ni mogoče očitati, da ne sledi metodološkim napotkom iz 8. čl. ZPP.

12. Pritožbeno sodišče dokazni oceni tudi vsebinsko pritrjuje in sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da toženka tega, da je denar z računa zapustnice dvignila po njenem naročilu in ga nato deloma porabila za plačilo zapustničinih stroškov, ostalo pa ji izročila v gotovini, ni dokazala.

13. Že sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni utemeljeno opozorilo na pomanjkljive trditve (glej tč. 17 izpodbijane sodbe). Po branju odgovora na tožbo in navedb na prvem naroku, pritožbeno sodišče soglaša, da so bile toženkine navedbe glede plačevanja stroškov stanovanja in stroškov za nakup oblačil povsem nekonkretizirane. Tako ni navedla ne katere stroške stanovanja je plačala, ne njihove višine, niti koliko je skupaj za to potrošila. Enako velja za strošek nakupa oblačil in izročanje gotovine, saj tudi v tem delu ni trditev o tem, kaj je kupila in za kakšen strošek je šlo ter kolikokrat in kakšne zneske je zapustnici izročila v gotovini.6 Taka konkretizacija zanjo ne bi smela biti problematična, če je te stroške res plačala. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni utemeljeno dalo težo dejstvu, da toženka sodišču ni predložila niti enega listinskega dokaza o obstoju in plačilu obveznosti. V kolikor je namreč določene stroške plačala, z računi in potrdili o plačilih razpolaga.7 Nelogično in neživljenjsko je zato, da jih ni predložila, še posebej, ker je o višini posameznih plačil ob zaslišanju vedela izpovedati le približno (na primer glede stanovanjskih stroškov,8 nekaterih pa po višini niti približno ni opredelila (na primer stroška za izpraznitev in pogreb). Ustrezno kritično je bil ocenjen tudi del toženkine izpovedbe, ki se nanaša na izročanje gotovine. Tako naj bi toženka zapustnici v treh mesecih izročila več 1000 EUR, pri čemer toženka tudi v tem delu ni vedela, kakšni točno so bili posamezni zneski, koliko jih je bilo in kdaj naj bi denar zapustnici izročila. Pojasnila je sicer, da si tega ni zapisovala, a pritožbeno sodišče tako pojasnilo ob dejstvu, da je šlo za tuj denar, ocenjuje za neprepričljivo. Mogla in morala je namreč pričakovati, da jo bo zapustnica čez čas morda vprašala, koliko denarja ji je skupno izročila, ali pa, da ji bo tako vprašanje postavljeno s strani njenih dedičev. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša, da je neprepričljiva toženkina izpovedba v delu, ko je govorila o tem, da je zapustnica denar podarjala osebam, ki naj bi jo obiskovale. Ne le, da toženka niti ene od teh oseb ni predlagala za pričo, ampak jih ne v navedbah ne v svoji izpovedbi ni poimensko navedla. Načeloma namreč velja, da ljudje ne podarjajo večjih denarnih zneskov neznancem, ampak osebam, ki so jim blizu. Življenjsko logično je zato pričakovanje, da bi toženka, ki še v pritožbi navaja, da je bila z zapustnico povezana, da je zanjo skrbela in ji pomagala ter jo je tudi v bolnici vsakodnevno obiskovala, poznala vsaj nekatere od teh oseb tudi po imenu. V oči pa bode predvsem dejstvo, da naj bi zapustnica tem ljudem podarila prav vse, kar naj bi ji (po s strani toženke zatrjevanjih plačilih stroškov) sploh še ostalo. Na bančnem računu tako sredstev ni več imela, v denarnici pa ji je ob smrti ostalo le 0,89 EUR. Tako ravnanje, ob upoštevanju toženkine trditve, da je bila zapustnica le telesno v slabem stanju, preprosto ni življenjsko logično. Na dokazno oceno ne more vplivati njena izpovedba, da je strošek hrane, ki jo je nosila zapustnici in strošek obiskov v bolnici nosila sama. Njene navedbe glede stroška hrane so bile namreč drugačne, to pa le še dodatno utrjuje prepričanje, da njena izpovedba ni verodostojna in ji ni mogoče slediti. Ker drugih dokazov za svoje trditve ni ponudila, je zaključek sodišča prve stopnje o njihovi nedokazanosti pravilen.

14. Odločitev je, ob upoštevanju že zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev, tudi materialnopravno pravilna. Ker toženki denar, ki ga je dvignila z računa in ga zadržala zase, ni bil podarjen, niti za njegovo zadržanje ni imela kakšne druge pravne podlage, ga je dolžna ob upoštevanju prvega odst. 190. čl. OZ vrniti in sicer tožniku, ki je zapustničin dedič do ½, polovico celotnega zneska s pripadki.

15. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. čl. ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožniku v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžan jih je zato nositi sam.

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 Glej na primer odločbo II Ips 751/2006. 3 Obligacijski zakonik. 4 Enako stališče je bilo zavzeto v zadevi II Cp 1926/2014. 5 To v pritožbi priznava tudi toženka, ko navaja, da tožnik ne ve in ne more vedeti, ali je denar dvignila z računa po volji zapustnice. 6 V odgovoru na tožbo je toženka navedla: „Toženka je vedno dvigala denar po naročilu zapustnice. Kupovala ji je oblačila in z njenim soglasjem plačevala račune zapustnice in vse stroške. Kljub temu, da je bila zapustnica v bolnici, je toženki naročila naj opravi dvige, navedene v tožbi in ji prinese denar. Nihče ni pričakoval, da bo tako kmalu umrla. Načrtovala je še okrevanje v toplicah. Zapustnica je imela v bolnici veliko obiskovalcev, ki jih je tudi obdarovala z denarjem. Denarja ni obdržala zase.“ Na prvem naroku pa je glede porabe denarja navedla le še sledeče: „Z denarjem, ki ga je dvignila, je plačevala tudi stroške stanovanja, poleg tega je zapustnici kupila oblačila, ki jih je potrebovala v toplicah. Zapustnici je nosila hrano, veliko denarja ji je izročila tudi v gotovini, tega pa je zapustnica dajala znancem, ki so jo obiskovali. Imela je veliko obiskov v bolnici. Denarja ni nikoli dvignila samovoljno, pač pa vedno po naročilu zapustnice, in ji vedno, brez izjeme, izročila gotovino ali denar porabila po navodilih zapustnice za njene potrebe. Zapustnica je imela veliko znancev iz Bosne, ki so bili revni in jim je z denarjem pomagala že prej, ko je bila še zdrava. Bila je popolnoma bistra in je bila sposobna sprejemati odločitve glede denarja. Samo prve dni po operaciji je bila v slabšem stanju.“ 7 Tega, da jih nima več, ni navajala. 8 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 23. 9. 2022, list. št. 50.