Jedro

Tožnica je zoper toženo stranko vložila tožbo, v kateri je zahtevala obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas za sporno obdobje in ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni zakonito prenehala, reintegracijo, vpis delovne dobe pri ZPIZ, obračun in izplačilo pripadajoče neto plače (opisno) z odvodom pripadajočih davkov in prispevkov ter plačilo drugih pripadajočih prejemkov in stroškov v zvezi z delom. Tožnica je na prvem naroku glavne obravnave na poziv sodišča, ustrezno modificirala dajatveni zahtevek tako, da je opredelila pripadajočo mesečno neto plačo za sporno obdobje, ter zahtevala, da glede na navedene zneske tožena stranka odvede pripadajoče prispevke in davek. Sodišče prve stopnje ni pravilno postopalo, ko je zavrglo tožbo iz razloga nedoločljivosti dajatvenega zahtevka, saj je zahtevek, kot ga je modificirala tožnica na glavni obravnavi po višini, dovolj jasno določen in izvršljiv. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za zavrženje tožbe tudi v delu zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas oziroma nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj glede tega tožnica ni bila pozvana, da ustrezno dopolni tožbo. Izpodbijani sklep glede zavrženja tega dela tožbe, ki je ne nazadnje sposoben za obravnavanje, ne vsebuje razlogov, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da tožeča stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sklep iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 1. in 3. točke 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodišče ni pravilno odločilo, ko je v sporu zavrglo tožbo. V tožbi je podala obsežne navedbe, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V zvezi z dajatvenim zahtevkom je predlagala, da tožena stranka predloži podatke o povprečni plači novinarja, saj bi tako natančno opredelila tožbeni zahtevek po višini. Sodišče ji ni postavilo nobenega roka za popravo ali dopolnitev tožbe, kar je bilo skladno z določbo 108. člena ZPP dolžno storiti. Zato je glede tega podana bistvena postopkovna kršitev iz določbe 1. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče storilo kršitev neenakega obravnavanja iz določbe 22. člena Ustave RS. V tej zvezi se sklicuje na sprejeto sodno prakso iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1033/2011 z dne 22. 12. 2011. V kolikor ne bi toženi stranki predlagala, da predloži podatke o povprečni plači novinarja, bi v nadaljevanju predlagala izvedenca finančne stroke, ki bi izračunal njeno pripadajočo plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja v spornem času. Sodišče ne bi smelo zavreči celotne tožbe, čeprav je ugotovilo, da je neizvršljiva zgolj v obsegu II. točke izreka. S takšnim ravnanjem ji je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na to pa lahko zatrjevana neizvršljivost tožbenega zahtevka kvečjemu predstavlja neutemeljenost zahtevka. Meni, da je obrazložitev sklepa pomanjkljiva in v medsebojnem nasprotju. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v zadevi pravilno odločilo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevki niso določeni in tudi ne določljivi. Gre za takšno formalno pomanjkljivost, ki ne omogoča obravnavanje zadeve na podlagi določbe 180. člena v zvezi s 105. členom ZPP. Sodišče je tožnico na naroku pravilno pozvalo, da odpravi pomanjkljivosti v tožbi. Pritožbena navedba, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen, je v celoti neutemeljena. V kolikor sodišče ne bi preizkusilo tožbe in jo zaradi pomanjkljivosti ne bi zavrglo, bi prišlo do neenakopravnega obravnavanja strank v postopku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe ni pravilna, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Tožnica je v sporu vložila zoper toženo stranko tožbo, v kateri je zahtevala obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 10. 2011 dalje in da pogodba o zaposlitvi dne 16. 8. 2013 ni nezakonito prenehala (I. točka izreka tožbe), poleg tega je postavila zahtevek za reintegracijo, vpis delovne dobe pri ZPIZ, obračun in izplačilo pripadajoče neto plače (opisno) z odvodom pripadajočih davkov in prispevkov ter plačilo drugih pripadajočih prejemkov in stroškov v zvezi z delom od 1. 10. 2011 dalje do 16. 8. 2013 ter naprej do reintegracije, vse dajatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka tožbe). Na koncu je zoper toženo stranko zahtevala povrnitev stroškov postopka (III. točka izreka tožbe).

Tožnica je na prvem naroku glavne obravnave (l. št. 43) na poziv sodišča, da postavi tožbeni zahtevek v denarnem delu tako, da bo izvršljiv, ustrezno modificirala dajatveni zahtevek (v II. točki izreka tožbe) tako, da je opredelila pripadajočo mesečno plačo za čas od 1. 10. 2011 do 16. 8. 2013 v neto znesku 1.000,00 EUR, za čas od 17. 8. 2013 dalje do vrnitve na delo pa v neto znesku 2.000,00 EUR, ter na navedene zneske obveznost tožene stranke, da odvede pripadajoče prispevke in davek.

Sodišče prve stopnje je v zadevi zavrglo tožbo. Zavzelo je stališče, da tožbeni zahtevek, kljub podani spremembi na naroku glavne obravnave, še vedno ni postavljen določno, da bi bil lahko izvršljiv. Tožnica bi morala zahtevano plačo določno opredeliti po višini. Zaradi takšne formalne pomanjkljivosti tožbe so bili podani razlogi za njeno zavrženje.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo o zavrženju tožbe v izpodbijanem sklepu ne strinja. Sodišče prve stopnje ni pravilno postopalo, ko je zavrglo tožbo iz razloga nedoločljivosti dajatvenega zahtevka, saj je po stališču pritožbenega sodišča takšen zahtevek, kot ga je modificirala tožnica na glavni obravnavi po višini, dovolj jasno določen in izvršljiv. Seveda pa je dokazno breme o tem, do kakšne višine plače je bila tožnica dejansko upravičena v spornem času, na toženi strani. Tožnica je namreč tako v tožbi kot na naroku obravnave predlagala, da tožena stranka predloži podatke o plači za delo novinarja oziroma je predlagala, da jo izračuna izvedenec finančne stroke.

Vendar pa sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za zavrženje tožbe tudi v delu zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas oziroma nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2013 (I. točka izreka tožbe) in v tej posledici zavrženje stroškovnega zahtevka (III. točka izreka tožbe), saj glede tega tožnica ni bila pozvana, da ustrezno dopolni tožbo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča izpodbijani sklep v obsegu tega dela zavrženja tožbe, ki je nenazadnje sposoben za obravnavanje, ne vsebuje obrazloženih razlogov, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku presojati zadevo po vsebini, seveda pa bo moralo najprej preizkusiti, če je bila tožba za obstoj delovnega razmerja oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi vložena v predpisanem zakonskem roku. Ko bo sodišče dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno odločilo.

Odločitev o stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.