Jedro

Tega, kar toženec navaja v reviziji o stroških adaptacije stanovanja, v pritožbi zoper prvostopni sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, sploh ni omenil. Zato gre za revizijsko novoto, ki glede na določbo 3. odst. 385.čl. v zvezi s 400.čl. ZPP, ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane delno v veljavi plačilni nalog opr. št. Pl ../88 z dne 13.1.1988 za znesek 223,61 din z zamudnimi obrestmi od 4.5.1989 dalje, ugodilo je odpovedi stanovanjskega razmerja za stanovanje na J. in naložilo tožencu izselitev v najnujnejše prostore, ki mu jih mora zagotoviti tožeča stranka. Tožencu je naložilo pravdne stroške 1.514,00 din, njegovo tožbo zaradi neupravičenega zahtevka za zamudne obresti pa je zavrglo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo in sklep prve stopnje.

V predlogu za obnovo postopka toženec navaja, da je z več nakazili plačal tudi obresti. Navaja, da je plačeval stanarino po pogodbi, vendar je tožeča stranka ob vselitvi izzvala spor. Niso točni očitki o nezakonitem bivanju drugih oseb. Z obravnave je izostal zaradi bolezni.

Sodišče prve stopnje predlogu za obnovo postopka ni ugodilo. Ugotovilo je, da se toženec v predlogu za obnovo sklicuje na dokaze, ki so bili že izvedeni. Toženec ni ponudil dokazov, da dolga sploh ni imel; dokazoval je le, da je dolg poravnal. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje.

Proti temu sklepu vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bilo v postopku prezrto, da toženec stanovanja ni plačal, ker je bilo neuporabno in potrebno velikih vlaganj, kar je plačal sam. Obstajal je dogovor med strankama o adaptaciji in o plačilu stroškov. Glede na to je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in sicer 56. člen zakona o stanovanjskih razmerjih. Upoštevati bi bilo treba še, da so delavci prespali v njegovem stanovanju, ker so mu porušili objekt na J. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. čl. in 4. odst. 400. čl. ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Navedba, da je toženec vlagal v stanovanje in da je bil sklenjen med strankama dogovor o tem, je povsem nova. Toženec tega ni navajal niti v postopku pred izdajo sodbe, niti v predlogu za obnovo postopka. V tč. II. predloga za obnovo postopka je sicer navedel, da stanovanje ni bilo vseljivo in se pri tem skliceval na zapisnika z dne 1.12.1982 in 1.3.1983, ni pa navedel, da je imel s tem kakšne izdatke in da se je sporazumel s tožečo stranko o plačilu. To tudi ni razvidno iz navedenih zapisnikov, od katerih je pravilen datum prvega 10.12.1982 (prilogi A 26 in A 27). Nasprotno, toženec je priznal, da ni plačeval stanarine in da jo je plačal šele po vložitvi tožbe. To je opravičeval s trditvijo, da so mu izključili elektriko (toženčeva vloga na l. 5), vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da se to nanaša le na objekt pod M., kar ni v zvezi s spornim stanovanjem. Tega, kar toženec navaja v reviziji o stroških adaptacije stanovanja, v pritožbi zoper prvostopni sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, sploh ni omenil. Zato gre za revizijsko novoto, ki glede na določbo 3. odst. 385. čl. v zvezi s 400. čl. ZPP, ni dovoljena.

Nadaljnja revizijska navedba v zvezi s prenočevanjem delavcev v spornem stanovanju se prav tako nanaša na dejanske ugotovitve in zato ni upoštevna (3. odst. 385. čl. ZPP), poleg tega pa se nanaša na okoliščine, ki za odločitev v tej zadevi niso bistvene. Podan je namreč odpovedni razlog neplačevanja stanarine po 2. alinei prvega odst. 56. čl. ZSR, zato je ugotavljanje morebitnih nadaljnjih odpovednih razlogov odveč.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. v zvezi s 4. odst. 400. čl. ZPP).