Jedro

Tudi če bi pritožbeno sodišče ugotovilo vse zahtevane pogoje iz 88. člena ZDavP, bi to pomenilo le, da je imela tožnica na razpolago dve poti, da doseže plačilo svoje terjatve: po sodni poti na podlagi tožbe po 280. členu ZOR ali v upravni izvršbi na podlagi zakonskega poroštva po 88. členu ZDavP. Ker je imela pravico izbire, ji ni mogoče odreči pravice do sodnega varstva na podlagi tožbe po 280. členu ZOR. Za obravnavanje take tožbe je podana sodna pristojnost. Če bi sodišče to tožbo zavrglo z razlogi, da zaradi možnega plačila v upravni izvršbi tožnica nima pravnega interesa za obravnavano tožbo, bi s tako odločitvijo lahko poseglo tudi v tožničino ustavno varovano pravico do sodnega varstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in v izreku pod točko 1 ugotovilo, da sklenitev prodajne pogodbe in pogodbe o pobotu terjatev z dne 01.04.1997 med toženčevo hčerko S. M. kot prodajalko in tožencem kot kupcem za določeno opremo v ocenjeni vrednosti 50.000 DEM nima pravnega učinka proti tožnici, in sicer do višine njene terjatve 8.355.300,66 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.04.1997 dalje. V izreku pod točko 2 je tožencu naložilo, da mora zaradi izterjave te terjatve dopustiti izvršbo na naštetih premičninah. V izreku pod točko 3 je odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena in 18. členom ZPP ter v zvezi z drugim odstavkom 370. člena ZPP. Uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in zavrženje tožbe, podrejeno zavrnitev tožbenega zahtevka ali vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču druge stopnje revizija očita, da samo ugotavlja, da zadeva ne spada v sodno pristojnost, vendar tega ne upošteva. Določba prvega odstavka 18. člena ZPP nalaga vsem sodiščem, da ves čas postopka pazijo, ali zadeva spada v sodno pristojnost, torej tudi v primeru, če ni takega toženčevega ugovora. Že sodišče prve stopnje bi moralo tožbo zavreči. Ker je ni, bi to moralo storiti pritožbeno sodišče. Ker tudi to sodišče tega ni storilo, toženec predlaga, naj tako odloči revizijsko sodišče. Podlaga za toženčevo stališče je v 88. členu Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS, št. 18/96-97/2001; ZDavP), kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno pri presoji, ali je sporni pravni posel res prikrajšal tožnico, saj je bil toženec vseskozi lastnik spornih predmetov, kar je bilo med njim in njegovo hčerko nesporno, kar je priznala tudi tožnica in kar je bilo ugotovljeno tudi v pravdi pri Okrajnem sodišču v Brežicah. Toženec v zvezi z vprašanjem pravnega interesa za sedanjo pravdo omenja razloge razveljavitvenega sklepa druge stopnje iz prvega pritožbenega sojenja, ki po njegovem razumevanju pomenijo, da zaradi kasnejšega uspeha v izločitveni pravdi "ni mesta" Paulijanski tožbi. Poudarja tudi, da ni storil ničesar na škodo tožnice, da je s spornim pravnim poslom le prišel do svojih stvari in da ni zasledoval interesa škoditi upnici, pa tudi vedel ni za škodoželjnost ravnanja. Zato niso podani pogoji iz prvega odstavka 281. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma iz prvega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (OZ). S pravnim poslom je pridobil posest na stvareh, ki so bile že prej njegove. Sklenjeni pravni posel je le omogočil knjigovodsko razknjiženje opreme in stvari iz osnovnih sredstev. Poleg tega je izpodbijanje nastopilo po prenehanju poslovanja njegove hčerke in po izbrisu njenega imena iz registra samostojnih podjetnikov. Zato je podan primer iz 88. člena ZDavP.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejanske okoliščine, ki so odločilne za razsojo v tej pravdni zadevi.

Toženčeva hči je opravljala gostinsko dejavnost, vendar ni redno plačevala davkov in prispevkov. Upravna izvršba zaradi izterjave tega dolga je bila večkrat neuspešna. Toženčeva hči je konec marca 1997 vrnila dejavnost in bila izbrisana iz registra samostojnih podjetnikov. Že 01.04.1997 je s tožencem sklenila sporno pogodbo, s katero mu je prodala opremo v lokalu in nekatere druge predmete. Ta oprema in predmeti so bili sicer 24.04.1997 v upravni izvršbi zarubljeni, ker pa je toženec predložil kupno pogodbo, je bil po 68. členu ZDavP napoten na pravdo. Tožbo je vložil le proti svoji hčerki. V pravdi pod opr. št. P 163/97 pri Okrajnem sodišču v Brežicah je uspel le s prvim delom tožbenega zahtevka. Sodišče je ugotovilo, da je res on lastnik spornih stvari, vendar ne že od vsega začetka, kot je zatrjeval, pač pa prav na podlagi kupne pogodbe z dne 01.04.1997. Iz vpogledanega predspisa še izhaja, da je sodišče zavrnilo drugi del tožbenega zahtevka, da se ti predmeti izvzamejo iz upravne izvršbe. Tako je odločilo zato, ker je z rubežem v toženčevo lastninsko pravico posegel davčni organ in ne toženčeva hčerka, ki torej za ta del tožbenega zahtevka ni bila pasivno legitimirana. Tudi v sedanji pravdi je sodišče prve stopnje poudarilo, da je toženec postal lastnik spornih stvari prav na podlagi kupne pogodbe z dne 01.04.1997 in ni verjelo njegovemu zatrjevanju o prejšnjem lastništvu. Poudarilo je še, da je vedel za hčerkine velike dolgove in da hčerka nima premoženja, kot je izpovedal tudi sam toženec. Ugotovilo je, da je bila pogodba sklenjena z namenom oškodovanja tožnice kot upnice.

Na pravkar povzeto dejansko podlago so v sedanji fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in tudi stranke. Zato so neupoštevne toženčeve revizijske trditve, da je bil že prej lastnik spornih stvari in tudi njegova izvajanja iz te trditve. Kljub temu revizijsko sodišče dodaja, da nikjer v spisu ni podlage za revizijsko trditev, da naj bi tudi tožnica sama priznala, da je bil toženec že prej lastnik teh stvari. Napotitev na vložitev izločitvene tožbe ne pomeni takega priznanja. Z izločitvenim delom svojega tožbenega zahtevka toženec v prejšnji pravdi tudi ni uspel. Ker je ugovor pomanjkanja pravnega interesa za sedanjo tožbo doslej utemeljeval prav z izločitveno tožbo, je bil tak ugovor neutemeljen. Zato njegovo drugačno razumevanje razlogov razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje iz prvega pritožbenega odločanja (ti razlogi tudi sicer ne morejo biti predmet sedanjega revizijskega preskusa) ni pravno pomembno.

Toženec šele v reviziji utemeljuje svoj ugovor o pomanjkanju pravnega interesa tudi z novo okoliščino, da naj bi tožnica imela možnost rešitve zadeve tudi po 88. členu ZDavP. Taka razširitev dejanske podlage ugovora na revizijski stopnji, zaradi že omenjene prepovedi, ni več mogoča, je pa tudi neutemeljena, kot bo revizijsko sodišče obrazložilo v nadaljevanju te odločbe.

Glede na čas uveljavitve OZ (01.01.2002) in njegovo prehodno določbo 1060. člena je treba v tej pravdni zadevi uporabiti ZOR. Institut izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika (actio Pauliana) je urejen v določbah 280. do 285. člena ZOR. Vsak upnik zapadle dajatve lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da gre za tako dejanje, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Pri izpodbijanju odplačnega razpolaganja se zahteva, da je dolžnik ob razpolaganju vedel ali mogel vedeti, da s tem škoduje upnikom, ali če je bilo tretjemu, s katerim je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali moglo biti znano. Pri določenih ožjih sorodnikih, med katerimi so tudi starši in otroci, se domneva, da je bilo tretjemu znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženčeva hčerka kot dolžnica nima sredstev za izpolnitev tožničine terjatve, je pravilno uporabilo drugi odstavek 280. člena ZOR, ko je ugotovilo tudi, da je bila kupna pogodba z dne 01.04.1997 sklenjena v škodo tožnice kot upnice. Drugačno toženčevo revizijsko stališče je zato napačno.

Toženec, ki je v smislu instituta izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika tretja oseba, ki je sodelovala pri izpodbijanem pravnem poslu, je po lastni izjavi vedel za dolžničino prezadolženost in da nima premoženja. Zato mu je vsaj moralo biti znano, da taka pogodba škoduje upnici, tako kot je to moralo biti znano tudi njegovi hčerki. ZOR v prvem odstavku 281. člena ne zahteva doloznega ravnanja (oziroma namena škodovanja upniku) take tretje osebe. Zato so izpolnjeni pogoji za izpodbijanje po pravkar navedeni zakonski določbi. Tudi tu je torej drugačno toženčevo revizijsko stališče materialnopravno zmotno. Ker je toženec dolžničin oče, se je sodišče utemeljeno sklicevalo še na drugi odstavek 281. člena ZOR, po katerem se v takem primeru vednost ožjega dolžnikovega sorodnika domneva. Toženec te zakonske domneve ni uspel izpodbiti, nasprotno, s svojo izpovedjo jo je še potrdil. Zato sta obe sodišči z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma z zavrnitvijo toženčeve pritožbe materialnopravno pravilno odločili.

Pravkar pojasnjeno so bili tudi nosilni razlogi pritožbenega sodišča za zavrnitev toženčeve pritožbe. Dodatni razlogi na zadnji strani pritožbene sodbe zato niso bili potrebni. Zapisani so nedoločno ("sicer je lahko vprašljivo, ali odločanje o zahtevku sploh spada v sodno pristojnost" - glede na 88. člen ZDavP), saj se do njih pritožbeno sodišče ni jasno opredelilo, ker na vprašanje sodne pristojnosti ni bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti. Po presoji revizijskega sodišča pa so ti razlogi tudi materialnopravno napačni. Prav na te razloge pritožbenega sodišča se v pretežnem delu revizije sklicuje toženec, ko uveljavlja procesno kršitev in nov razlog za zatrjevano pomanjkanje pravnega interesa. Ves čas postopka ni bilo in tudi ni moglo biti nobenega dvoma, da tožnica uveljavlja dejansko in pravno podlago po zakonskih določbah, ki urejajo institut izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika oziroma da gre za actio Pauliana po določbah 280. do 285. člena ZOR. Zakonska določba 88. člena ZDavP se nahaja v posebnem IX. poglavju, ki ima naslov "Poroštvo". Gre za poroštvo na podlagi zakona, ki se po vsebini zakonskega besedila delno približuje institutu izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika, vendar sta oba instituta različna in tudi pogoji za njuno uveljavljanje niso identični. Ker pritožbeno sodišče ni presojalo, ali so izkazani vsi pogoji iz 88. člena ZDavP, revizijsko sodišče ne pritrjuje njegovi opredelitvi, da bi bilo mogoče zahtevek obravnavati tudi po tej določbi. Predvsem pa taki opredelitvi ne pritrjuje zato, ker iz trditvene dejanske podlage in samega tožbenega zahtevka jasno izhaja, da gre za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in ne za uveljavljanje zakonskega poroštva. Ne glede na pravkar navedene razloge revizijsko sodišče še poudarja, da bi bili razlogi pritožbenega sodišča materialnopravno zmotni tudi v primeru, da bi ugotovilo vse zahtevane pogoje iz 88. člena ZDavP. Taka ugotovitev bi pomenila le, da je imela tožnica na razpolago dve poti, da doseže plačilo svoje terjatve po sodni poti na podlagi tožbe po 280. členu ZOR ali v upravni izvršbi na podlagi zakonskega poroštva po 88. členu ZDavP. Ker je imela pravico izbire, ji ni mogoče odreči pravice do sodnega varstva na podlagi tožbe po 280. členu ZOR. Za obravnavanje take tožbe je podana sodna pristojnost. Če bi sodišče to tožbo zavrglo z razlogi, da zaradi možnega plačila v upravni izvršbi tožnica nima pravnega interesa za obravnavano tožbo (kot toženec v reviziji na novo utemeljuje ugovor o pomanjkanju pravnega interesa), bi s tako odločitvijo lahko poseglo tudi v tožničino ustavno varovano pravico do sodnega varstva.

Iz doslej obrazloženega izhaja, da revizija neutemeljeno očita obema sodiščema procesno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi z 18. členom ZPP. Prvemu sodišču zato, ker je za obravnavanje actio Pauliana podana sodna pristojnost, drugemu sodišču pa poleg tega tudi zato, ker so pravilni njegovi razlogi, da na tako kršitev ni bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti. To jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 350. člena ZPP v besedilu, ki je veljalo v času odločanja na pritožbeni stopnji 05.12.2001, torej pred uveljavitvijo novele ZPP-A (Ur.l. RS, št. 96/2002). V takrat veljavnem besedilu procesna kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila vnešena med tiste procesne kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, torej tudi takrat, ko jih pritožnik ne uveljavlja. Če bi v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče zatrjevano kršitev vseeno upoštevalo, bi samo kršilo procesno določbo o mejah uradnega preizkusa sodbe prve stopnje iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

Med uveljavljanimi procesnimi kršitvami je revizija navedla tudi drugi odstavek 370. člena ZPP, ki govori o prekoračitvi tožbenega zahtevka, storjeni šele na pritožbeni stopnji. Revizija te zatrjevane kršitve ni obrazložila. Zato je revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.