Jedro

Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da je tožena stranka z Izjavo tožeči stranki zagotavljala obstoj terjatev za dodatna dela; v skladu z materialnopravno razlago Izjave to pomeni, da je sodišče štelo, da tožena stranka ni mogla več uveljavljati ugovora neizpolnitve, saj se je temu ugovoru odpovedala.

Takšno izhodišče je napačno, saj izhaja iz materialnopravne razlage Izjave, ki ni pravilna. Tožena stranka namreč z Izjavo ni zagotovila obstoja terjatev na način, da bi izgubila ugovor neizpolnitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 4.840.275,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2013 in ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 129.667,64 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejansko stanje je sledeče: tožeča stranka je od družbe G., d. o. o., odkupila več terjatev do tožene stranke iz naslova dodatnih del na projektu A. Tožena stranka je istočasno tožeči izročila podpisano izjavo z dne 28. 2. 2011 (v nadaljevanju: Izjava), v kateri je navedla, da je seznanjena z odstopom in prodajo terjatev, da terjatve v navedeni višini dejansko obstajajo, da jih bo 1. 7. 2011 plačala na TRR tožeče stranke, da brez soglasja tožeče stranke z njimi ne bo razpolagala ali v njihovo breme pobotavala, cedirala ali kompenzirala lastnih terjatev ali terjatev tretjih do G., d. o. o., ter da ji ni znano, da bi bile te terjatve že cedirane ali prodane komu drugemu. Plačilo dela teh terjatev je nato tožena stranka zavrnila, ker naj bi bile dejansko znane šele, ko bi tudi G., d. o. o., v celoti in pravilno izpolnil svoje nasprotne obveznosti do tožene stranke. Njihovo plačilo je zato tožeča stranka zahtevala v obravnavani pravdi. Na podlagi končnega obračuna, ki je bil izdelan po začetku pravde, je tožena stranka menila, da ne dolguje več ničesar.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič; v prvem sojenju je bila sodba VIII Pg 1009/2013 z dne 25. 8. 2015 potrjena s sodbo višjega sodišča I Cpg 1351/2015 z dne 24. 2. 2016, nato pa sta bili obe sodbi razveljavljeni s sklepom Vrhovnega sodišča III Ips 60/2016 z dne 25. 8. 2016. V novem sojenju je višje sodišče s sklepom I Cpg 621/2019 z dne 25. 8. 2020 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje VIII Pg 2704/2016 z dne 24. 6. 2019 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tretje sojenje.

7. Tako Vrhovno sodišče kot višje sodišče sta se že opredelili do pomena Izjave. Sodišče prve stopnje je pri svojem nasprotnem materialnopravnem stališču, da se je tožeča stranka z Izjavo odpovedala vsem ugovorom iz kritnega razmerja do G., d. o. o., vztrajalo. Glede na dejstvo, da je tudi višje sodišče svoje stališče izčrpno pojasnilo v predhodnem razveljavitvenem sklepu, se ne bo vnovič konkretneje opredeljevalo do podrobne obrazložitve sodišča prve stopnje, s katero je tudi v izpodbijani sodbi z v bistvenem enakimi razlogi vztrajalo pri svojem stališču, posledično pa tudi ne do pritožbenih navedb, s katerimi je tožena stranka vnovič utemeljeno nasprotovala materialnopravni presoji sodišča prve stopnje.

8. Glede na napotilo Vrhovnega in višjega sodišča v citiranih odločbah, da bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z ugovori iz kritnega razmerja med toženo stranko in G., d. o. o., se bo višje sodišče konkretno opredelilo (le) do tega dela obrazložitve sodišča prve stopnje (str. 32 in nasl. izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je presodilo, da so bili ti ugovori nesklepčni in da propadejo že na ravni trditev, zato ni izvajalo nobenega nadaljnjega dokaznega postopka (peti odstavek 8. točke obrazložitve).

9. Bistveni del argumentacije nesklepčnosti sodišča prve stopnje je bil, da tožena stranka glede (v naslednji točki opredeljenih) postavk že na ravni trditev ni uspela razmejiti med ugovori, ki so se nanašali na domnevno neizvedena dela G., d. o. o., in na dela, domnevno izvedena z napakami. Ob upoštevanju tega, podane Izjave ter dejstva prevzema in uporabe določenih sklopov iz okvira A. je presodilo, da je tožena stranka pravzaprav ugovarjala le količinsko napako pri izvedbi del z jamčevalnim ugovorom, predpostavka katerega je grajanje napak. Slednjega tožena stranka naj ne bi konkretno zatrjevala in posledično njene trditve naj ne bile sklepčne.

10. V prvem odstavku 49. točke obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da so bila dodatna dela v smislu zabeležke pogajanj z dne 3. 9. 2010 opredeljena kot: ogrevalna dvorana 1.705.022,00 EUR, razno dodatno 616.644,00 EUR, oprema – Zahteva Zavod B. 2.795.685,00 EUR, ceste in skupne površine v garaži 4.130.188,00 EUR, streha dvorane in stadiona 1.274.028,00 EUR, akustika 1.000.000,00 EUR; skupni znesek teh postavk znaša 11.521.567,00 EUR. S Pogodbo o odkupu terjatev z dne 28. 2. 2011 (v nadaljevanju: Pogodba) je tožeča stranka (oziroma njena pravna prednica) odkupila terjatve v znesku 10.715.679,73 EUR.

11. Kar zadeva presojo, da ni uspela razmejiti med terjatvami G., d. o. o., zoper katere naj bi imela jamčevalne ugovore, in terjatvami, zoper katere naj bi imela ugovor neizpolnitve, tožena stranka utemeljeno opozarja, da je že v 2. pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2018, nato pa vsaj še v vlogi z dne 28. 2. 2019,1 podala več konkretiziranih ugovorov glede omenjene pravne kvalifikacije, podprtih s konkretnimi dokaznimi predlogi. V 61. tč. pritožbe je pojasnila, da je podala ugovor ugasle pravice glede dodatnih del, ki naj bi bila tožeči stranki že plačana (znesek 1.705.022,00 EUR po postavki ogrevalna dvorana; 62. tč pritožbe; razlika med zneskoma 4.130.188,00 EUR in 2.666.725,50 EUR po postavki ceste in skupne površine v garaži; 63. tč. pritožbe; znesek 616.644,00 EUR po postavki razna dodatna dela; 66. tč. pritožbe; znesek 1.274.028,00 EUR po postavki streha dvorane in stadiona; 68. tč. pritožbe, del terjatve 1.000.000,00 EUR po postavki akustika; 69. tč. pritožbe), ugovor neizpolnitve glede del, ki naj ne bi bila izvedena (znesek 2.666.725,50 EUR po postavki ceste in skupne površine v garaži; 63. tč. pritožbe in znesek 300.000,00 EUR po postavki dodatna oprema na zahtevo Zavoda B.; 67. tč. pritožbe) in jamčevalni ugovor glede del, ki naj bi bila izvedena z napako (znesek 50.026,55 EUR po postavki dodatna oprema na zahtevo Zavoda B.; 67. tč. pritožbe). Višje sodišče soglaša, da so podane trditve tožene stranke omogočale vsebinsko razmejitev med ugovori. Tožena stranka je navedla dejansko podlago za svoje ugovore in jih nato pravno kvalificirala; za svoje navedbe je podala tudi ustrezne dokazne predloge (slednje potrjuje okoliščina, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da naj bi vsebinska presoja ugovorov terjala obsežen dokazni postopek). Na kakšen način bi morala svoje ugovore še bolj natančno razmejiti, da bi prestali vsaj preizkus sklepčnosti, sodišče prve stopnje ni pojasnilo.

12. Po presoji višjega sodišča sporna presoja sodišča prve stopnje pravzaprav izhaja iz materialnopravne razlage Izjave, pri kateri je tudi v tem sojenju vztrajalo sodišče prve stopnje. Sodišče je v petem odstavku 47. točke obrazložitve zapisalo, da je tožena stranka z Izjavo tožeči stranki zagotavljala obstoj terjatev za dodatna dela; v skladu z materialnopravno razlago Izjave to pomeni, da je sodišče štelo, da tožena stranka ni mogla več uveljavljati ugovora neizpolnitve, saj se je temu ugovoru odpovedala. Materialnopravno razlago Izjave je nato povezalo z dejstvom, da so bili določeni sklopi A. prevzeti, in posledično naj bi ugovori tožeče stranke (vključno z v prejšnji točki upoštevanimi navedbami tožene stranke) lahko pomenili le ugovor znižanja cene zaradi napak v izpolnitvi, ob predpostavki ustreznega grajanja napak. Takšno izhodišče je napačno, saj izhaja iz materialnopravne razlage Izjave, ki ni pravilna. Tožena stranka namreč z Izjavo ni zagotovila obstoja terjatev na način, da bi izgubila ugovor neizpolnitve. Navsezadnje že iz sklepov instančnih sodišč v delu, kjer sta sodišči podali napotilo, da se mora sodišče prve stopnje opredeliti do ugovorov tožene stranke iz kritnega razmerja, izhaja, da je tožena stranka navkljub Izjavi (po materialnopravni razlagi, ki sta jo zavzeli instančni sodišči) ohranila pravico do ugovorov nasprotne neizpolnitve ali napačne izpolnitve. S tem sta instančni sodišči zavzeli stališče, da je tožena stranka podala vsebinsko različne ugovore, ki bi terjali tudi njihovo vsebinsko obravnavo in ne zgolj subsumpcijo pod enoten jamčevalni ugovor. Višje sodišče pri zavzetem stališču vztraja in posledično kot napačno ocenjuje presojo sodišča prve stopnje, da navedbe tožene stranke lahko utemeljujejo le jamčevalni ugovor znižanja cene.

13. Glede zneska 300.000,00 EUR iz postavke "dodatna oprema na zahtevo Zavoda B.", glede katerega je sodišče prve stopnje presodilo, da naj bi bil ugovor tožene stranke sklepčen, pa ga je sodišče umestilo v razliko med zneskom postavk dodatnih del po zabeležki z dne 3. 9. 2010 in zneskom v Pogodbi, čeprav je tožena stranka tudi v tem delu pravzaprav zatrjevala (in to navaja tudi v pritožbi), da uveljavlja ugovor neizpolnitve (str. 8 2. pripravljalne vloge z dne 31. 8. 2018), ker navedena oprema ni bila dobavljena. Tako je tudi v tem delu sodišče prve stopnje delno izhajalo iz napačne opredelitve ugovora tožene stranke ter zato tega dela ugovora ni vsebinsko ustrezno obravnavalo, prav tako pa se ni opredelilo (vsaj še) do ugovora znižanja plačila zaradi napak v izpolnitvi v višini 50.026,55 EUR iz iste postavke "dodatna oprema na zahtevo Zavoda B." (str. 35 2. pripravljalne vloge z dne 31. 8. 2018), ki naj bi jo tožena stranka prav tako na ustrezen način grajala.

14. Glede na dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo do vsebine ugovorov iz kritnega razmerja, je toženo stranko prikrajšalo do njene pravice do izjave, s čimer je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V posledici navedenega je ostalo dejansko stanje v za odločitev bistvenem delu nepopolno ugotovljeno, kar terja ponovno razveljavitev sodbe in dodelitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Kot je pojasnilo že v predhodnem razveljavitvenem sklepu, neopredelitev do konkretnih vsebinskih napotil instančnega sodišča slednjemu onemogoča, da v novem sojenju morebiti samo spremeni odločitev. Prav takšno stanje je zaradi opustitve vsebinske obravnave ugovorov iz kritnega razmerja tudi v tem primeru, zato višje sodišče zadeve ne more rešiti samo. Kljub dejstvu, da bo šlo v tem primeru že za četrto sojenje, se bo šele v tem sojenju prvič konkretno presojalo vsebinske ugovore iz kritnega razmerja; če bi višje sodišče v takih okoliščinah o navedenem odločalo samo, bi stranki prikrajšalo do pravice do pritožbe in vsebinskega preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja na instančnem sodišču, s čimer bi poseglo v pravico strank do (rednega) pravnega sredstva.

15. Na podlagi določbe 356. člena ZPP je višje sodišče ob razveljavitvi izpodbijane sodbe odločilo, da se zadeva dodeli v sojenje drugemu sodniku. Sodeči sodnik vztraja pri svojem materialnopravnem stališču glede razlage Izjave, to pa, kot je bilo že pojasnjeno, bistveno pogojuje nadaljnji tek dokaznega postopka glede presoje ugovorov tožene stranke ter upoštevanje navodil instančnih sodišč glede izvedbe dejanj, na katera sta instančni sodišči opozorili. Zaradi zagotovitve slednjega je zato višje sodišče zadevo dodelilo drugemu sodniku.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Podani na poziv sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva z dne 28. 1. 2019.