Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da nastanka prepovedane posledice ne bi bilo mogoče pripisati obsojenčevemu ravnanju le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obsojenec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva.

S takšno presojo „ni izhajalo iz neobstoječega obtožbenega očitka“, kot trdi zahteva, temveč je le celovito uporabilo vsa zakonska določila (določbo prvega odstavka 45. člena v zvezi z drugim odstavkom 46. člena ZPrCP) in upoštevaje konkretne okoliščine primera presodilo, ali je bila prisotnost kolesarke na križišču za obsojenca lahko pričakovana.

Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti lahko storilec krši prometne predpise naklepno ali iz malomarnosti, do povzročitve prometne nesreče mora biti v odnosu malomarnosti, do nastanka hudih telesnih poškodb kakšne osebe, kot objektivnega pogoja kaznivosti, ni v krivdnem razmerju, do smrti ene ali več oseb (nastanka hujše posledice) pa je storilcu treba dokazati malomarnost. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe je izrečena kazen razumno in podrobno obrazložena. Glede na navedeno odločbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako sodišče ni kršilo načela enakosti pred zakonom, četudi bi držale trditve vložnikov zahteve, da je sodišče izreklo nekemu drugemu obsojencu za istovrstno kaznivo dejanje precej nižjo kazen. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist, kot v breme storilca.

Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje ravnalo nezakonito in arbitrarno, ker v zvezi z odmero sodne takse obsojencu ni pojasnilo, „kolikšno takso je odmerilo po posamezni tarifni številki“. Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča obsojencu in njegovi obrambi v celoti omogoča, da se seznanita z načinom odmere sodne takse, sodišče pa pri tem ni dolžno pojasnjevati kolikšen del sodne takse je odmerilo po posameznih tarifnih številkah.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni J. K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 13359/2017 z dne 28. 9. 2018 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1. Izrečena mu je bila kazen dve leti in tri mesece zapora, v katero mu je sodišče vštelo čas prestan v pridržanju, priporu in hišnem priporu, in stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta in šestih mesecev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 13359/2017 z dne 15. 10. 2019 pritožbi državne tožilke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu, ob nespremenjeni stranski kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, izrečeno kazen zvišalo na tri leta zapora. V preostalem je pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je zgrešen zaključek sodišča, da je podana vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in prepovedano posledico, ker je bila ta, zaradi protipravnega ravnanja oškodovanke, prekinjena, da je sodišče druge stopnje izhajalo „iz neobstoječega obtožbenega očitka“, da je obsojenec kršil določbo prvega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), da je pritožbeno sodišče kršilo tudi določbi 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker ni odgovorilo na pritožbene očitke obsojenčeve obrambe, da se sodišče ni opredelilo do krivdnega odnosa obsojenca v zvezi z nastankom hujše prepovedane posledice – smrti oškodovanke, da je sodišče obsojencu nezakonito izbralo in odmerilo kazensko sankcijo in da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, kolikšno takso je obsojencu odmerilo po posameznih tarifnih številkah. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1 in odloči, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun, oziroma da pritožbi ugodi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je sodišče v zvezi z obstojem vzročne zveze v izpodbijani sodbi podalo izčrpne zaključke, ki jih je oprlo na konkretne dokaze in jih logično utemeljilo, da je obrazložitev utemeljilo na kršitvi drugega odstavka 46. člena ZPrCP, zato ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da sta izrečeni zaporna in stranska kazen individualizirani in ne odstopata od primerljivih zadev, in da odločitev o odmeri sodne takse ne more biti predmet postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Poudarila je še, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanska stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojenčevi zagovorniki so odgovor prevzeli, vendar se o njem niso izjavili, pošiljka naslovljena na obsojenca, pa se je pošiljatelju vrnila z oznako „ni dvignil“.

B.

5. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v obravnavani zadevi je, da je vozil osebni avtomobil Audi A7 po Celovški cesti v smeri Šentvida proti centru mesta s hitrostjo najmanj 105 km/h, čeprav je hitrost v tem delu naselja omejena na 70 km/h, zaradi česar svojega vozila, ko se je približeval semaforiziranemu križišču s prehodom za pešce in kolesarsko stezo, v trenutku, ko je po kolesarski stezi z njegove leve strani prečkala križišče kolesarka I. G., zaradi prekoračitve hitrosti ni mogel ustaviti in je brez zaviranja z levo polovico sprednje strani vozila trčil v kolesarko tako močno, da je zaradi hudih posledic umrla na kraju nesreče. 6. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi trdijo, da je zgrešen zaključek sodišča o obstoju vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da je bila v obravnavanem primeru vzročna zveza prekinjena zaradi ravnanja oškodovanke, ki je semaforizirano križišče prečkala ob rdeči luči. Uveljavljajo še, da obtožba obsojencu ni očitala kršitve določbe 45. člena ZPrCP, kot to zmotno zaključuje sodišče druge stopnje, temveč kršitev drugega odstavka 46. člena tega zakona. Pritožbeno sodišče je zato izhajalo iz „neobstoječega obtožbenega očitka„ v smislu, da bi moral obsojenec hitrost vožnje prilagoditi „nepredvidljivim situacijam“. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da so razlogi drugostopenjske sodbe v odločilnem delu sami s seboj v nasprotju, v nasprotju pa so tudi z izrekom sodbe.

7. Sodišče prve stopnje1 je utemeljeno presodilo, da je oškodovanka I. G. ravnala protipravno, ker je v križišče pripeljala pri rdeči luči in s tem tudi sama prispevala k nastanku prepovedane posledice, vendar pa njeno ravnanje ni prekinilo obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem obsojenca in nastalo prepovedano posledico. Takšen zaključek je sodišče oprlo zlasti na dopolnjeno izvedensko mnenje iz katerega je razvidno, da bi obsojenec ob takojšnjem reagiranju z intenzivnim zaviranjem preprečil trčenje v oškodovanko, če bi vozil s hitrostjo, ki ne bi bila višja od 100 km/h, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo pa bi kolesarka že zaključila prečkanje cestišča, ko bi on pripeljal na mesto trčenja. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da nastanka prepovedane posledice ne bi bilo mogoče pripisati obsojenčevemu ravnanju le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obsojenec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva. Takšnim razlogom sodbe sodišče prve stopnje je v celoti pritrdilo pritožbeno sodišče.2

8. Nestrinjanje obsojenčevih zagovornikov z razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe glede obstoja vzročne zveze in navajanje, da je oškodovanka povzročila kritično prometno situacijo, da je ravnala nerazumno oziroma ekscesno, in da obsojenec ni bil dolžan računati z njenim ravnanjem, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je odločitev sodišča druge stopnje v nasprotju z obtožbenim očitkom, ker je sodišče pri presoji uporabilo tudi določbo 45. člena ZPrCP, čeprav se obsojencu očita kršitev po drugem odstavku 46. člena ZPrCP. V zvezi s tem poudarjajo, da nobena zakonska določba vozniku ne nalaga prilagoditve hitrosti vožnje nepredvidljivim situacijam, temveč zgolj predvidljivim.

10. V obravnavanem primeru se je obsojencu očitala kršitev dolžnostnega ravnanja – drugega odstavka 46. člena ZPrCP, ki določa, da je na posameznih cestah v naselju ali njegovih delih največja dovoljena hitrost vozila lahko največ 70 km/h, če varnost prometa in predpisani prometno tehnični elementi to omogočajo in je to določeno s predpisanim prometnim zakonom. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da obsojenec ni ravnal v skladu s to določbo, temveč je vozil močno nad dovoljeno hitrostjo 70 km/h, in da do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi vozil v skladu s predpisano hitrostjo. Sodišče je moralo pri ugotavljanju obstoja vzročne zveze presoditi tudi, ali je obsojenec takšno oviro na križišču lahko pričakoval. V nasprotnem primeru, če bi bila torej ovira na cestišču nepričakovana3, obsojencu ne bi bilo mogoče pripisati odgovornosti za nastalo prometno situacijo. To bi pomenilo, da med njegovim ravnanjem in prometno nesrečo ne bi bilo vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je4 presodilo, da je bila obsojencu znana kompleksnost prometnega režima na Celovški cesti v Ljubljani, ki je prepredena s številnimi križišči, stranskimi dovozi in izvozi, ločenimi prehodi za pešce in kolesarje, zato (četudi protipredpisna) vožnja kolesarke, zanj ni mogla predstavljati okoliščine, ki bi bila nepričakovana. Pritožbeno sodišče5 je takšnim razlogom v okviru presoje pritožbenih navedb dodalo, da v obravnavanem primeru kolesarji na prehodu za pešce za voznika ne morejo predstavljati ovire, ki ne bi bila pričakovana. Sodišče druge stopnje je tako pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 45. člena ZPrCP-1, ki med drugim določa, da mora voznik hitrost vožnje prilagoditi različnim okoliščinam tako, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. S takšno presojo „ni izhajalo iz neobstoječega obtožbenega očitka“, kot trdi zahteva, temveč je le celovito uporabilo vsa zakonska določila (določbo prvega odstavka 45. člena v zvezi z drugim odstavkom 46. člena ZPrCP-1) in upoštevaje konkretne okoliščine primera presodilo, ali je bila prisotnost kolesarke na križišču za obsojenca lahko pričakovana.

11. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi nadalje trdijo, da se sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo do krivdnega odnosa obsojenca v zvezi z nastankom hujše posledice. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je sodišče presojalo le obsojenčev malomarni odnos do prometne nesreče, prezrlo pa je obsojenčevo odgovornost za nastanek hujše posledice. Uveljavljano kršitev zaključijo z navedbo, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče ni opredelilo do krivdnega odnosa obsojenca v zvezi z nastopom oškodovankine smrti.

12. Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti lahko storilec krši prometne predpise naklepno ali iz malomarnosti, do povzročitve prometne nesreče mora biti v odnosu malomarnosti, do nastanka hudih telesnih poškodb kakšne osebe, kot objektivnega pogoja kaznivosti, ni v krivdnem razmerju, do smrti ene ali več oseb (nastanka hujše posledice) pa je storilcu treba dokazati malomarnost.6

13. V obravnavanem primeru se sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni izrecno opredelilo do tega, ali je obsojenec cestnoprometne predpise (prekoračitev hitrosti za najmanj 35 km/h) kršil naklepno ali iz malomarnosti, povsem določno pa je presodilo, da je kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1 storil s krivdno obliko zavestne malomarnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da visoka prekoračena hitrost, v povezavi s specifiko prometne infrastrukture na območju ceste, kjer je prišlo do prometne nesreče, pritrjuje zaključku o obsojenčevi lahkomiselnosti, v smislu zavedanja, da takšna vožnja lahko vodi v nastanek nezgode. Obsojenec je to možnost lahkomiselno podcenil in povzročil prometno nesrečo, ki je imela za posledico smrt oškodovanke I. G. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da se sodišče ni opredelilo do krivdnega odnosa v zvezi s nastankom hujše posledice – smrti oškodovanke. Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, presodilo, da je bil obsojenec do celotnega ravnanja v zvezi z nastankom prometne nezgode v odnosu zavestne malomarnosti. Takšnim razlogom sodišča prve stopnje je utemeljeno pritrdilo pritožbeno sodišče7, ki je navedlo, da je obsojenec, kljub temu, da se je zavedal, da zaradi njegove prehitre vožnje lahko pride do prometne nesreče, v kateri lahko kakšna oseba zaradi poškodb izgubi življenje, takšno možnost lahkomiselno podcenil. Mislil je torej, da se to ne bo ne zgodilo, oziroma, da bo prometno nesrečo lahko preprečil. 14. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče v obravnavanem primeru nezakonito izbralo in odmerilo kazensko sankcijo. Vložniki kršitev utemeljujejo z navedbo, da je izrečena kazenska sankcija arbitrarna in odstopa od primerljivih zadev.

15. Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.

16. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izreklo obsojencu kazen dve leti in tri mesece zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila za čas enega leta in šestih mesecev. Pritožbeno sodišče je deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojencu izrečeno kazen zvišalo na tri leta zapora, ob nespremenjeni stranski kazni. Izrečena kazen je odmerjena v mejah v zakonu predpisane kazni za obsojencu očitano kaznivo dejanje. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe8 je razumno in podrobno obrazložena. Glede na navedeno odločbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako sodišče ni kršilo načela enakosti pred zakonom, četudi bi držale trditve vložnikov zahteve, da je sodišče izreklo nekemu drugemu obsojencu za istovrstno kaznivo dejanje precej nižjo kazen. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist, kot v breme storilca.9

17. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje ravnalo nezakonito in arbitrarno, ker v zvezi z odmero sodne takse obsojencu ni pojasnilo, „kolikšno takso je odmerilo po posamezni tarifni številki“, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je v 2. točki izreka sodbe odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 1.000,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, v 21. točki obrazložitve, pa je pojasnilo, da je bila sodna taksa odmerjena ob upoštevanju zahtevnosti in obsega kazenske zadeve in premoženjskega stanja obsojenca na podlagi tarifnih številk 7115, 7119 in 7122 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Takšna obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča obsojencu in njegovi obrambi v celoti omogoča, da se seznanita z načinom odmere sodne takse, sodišče pa pri tem ni dolžno pojasnjevati kolikšen del sodne takse je odmerilo po posameznih tarifnih številkah.

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Sodišči prve in druge stopnje sta obsojencu naložili v plačilo sodno takso, ker sta ugotovili, da ima vir prihodkov, ki v javnih evidencah ni izkazan. Vrhovno sodišče je, upoštevaje zlasti, da je bila obsojencu izrečena večletna zaporna kazen in je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve, preživljal pa se je z delom na črno, obsojenca na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 13. točka razlogov sodbe. 2 7. točka razlogov sodbe sodišča druge stopnje. 3 Na primer, da bi oškodovanka s kolesarske steze v trenutku zapeljala tik pred vozilo, ne glede na to s kakšno hitrostjo je voznik vozil. 4 Točka 15 razlogov sodbe. 5 6. točka razlogov sodbe. 6 Primerjaj Deisinger M. (2017): Kazenski zakonik 2017. Posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo, poslovna založba MB, str. 740. 7 8. točka razlogov sodbe. 8 16. in 17. točka sodbe sodišča prve stopnje, 15. in 16. točka sodbe pritožbenega sodišča. 9 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006.