Jedro

Disciplinski ukrep javni opomin je mogoče izreči za hujšo kršitev delovnih obveznosti le v primerih, če je bil tak izrek utemeljen v okviru upoštevanja načela individualizacije sankcije, ki velja tudi v disciplinskem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke št. TIR-39/99-AP, z dne 30.11.1999 in sklepa odbora za varstvo pravic z dne 8.5.2000, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika na delo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je namesto ukrepa prenehanje delovnega razmerja tožniku izreklo disciplinski ukrep javni opomin. Hkrati je ugodilo tudi zahtevku za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika na delo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje nepravilno zaključilo, da tožena stranka v disciplinskem postopku zoper tožnika ni ugotavljala obstoja kvalifikatornih okoliščin. Odbor za varstvo pravic je pri odločanju o tožnikovem ugovoru izrecno sledil izpovedbi tožniku nadrejenega delavca J. H., da so se nad tožnikovim delom pritoževali tudi ostali delavci, da so ga prosili za razporeditev tožnika na drugo delovno mesto, da je moral tožnika zaradi alkoholiziranosti večkrat odpeljati v zdravstveni dom in da s tožnikom ne bi mogel več delati. Te ugotovitve je odbor povzel tudi v obrazložitev svojega sklepa. Ker so bile tako tožniku očitane disciplinske kršitve, kot navedene okoliščine v disciplinskem postopku v bistvu nesporne, jim je tožena stranka morebiti res posvetila premalo pozornosti in jih v spornih sklepih ni formalno opredelila v smislu 89. člena ZDR oziroma 37. člena svojega pravilnika, kar pa ne pomeni napake, od katere bi bila odvisna odločitev v zadevi. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku le preverilo dejansko podlago gornjih ugotovitev, zaradi česar očitek sodišča druge stopnje, da gre za ugotavljanje nečesa izven okvira sodne presoje, ne drži. Zaradi napačne dokazne presoje je bilo materialno pravo pred sodiščem druge stopnje zmotno uporabljeno. Podredno pa revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava tudi pri izreku nadomestnega disciplinskega ukrepa javni opomin, saj je po zakonu izrek tega disciplinskega ukrepa predviden le za lažje kršitve delovnih obveznosti. Izbira tega ukrepa pa je tudi sicer ostala povsem neobrazložena, tako da v tem delu sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 12/03).

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (1. odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da bi lahko tožena stranka tožniku za storjeni hujši disciplinski kršitvi, to je zamuda ob prihodu na delo in vinjenost na delu, zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja le ob ugotovitvi, da je bilo s katero od navedenih kršitev ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces pri toženi stranki ali kako drugače oteženo njeno poslovanje. V pravilniku o delovnih razmerjih tožene stranke je bil namreč za tožniku očitani hujši kršitvi, ki ju je tožena stranka pravilno pravno opredelila v smislu 20. točke (prihod na delo pod vplivom alkohola) in 22. točke (prihod na delo z neupravičeno zamudo) 36. člena pravilnika, predviden izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja le ob sočasni ugotovitvi navedenih kvalifikatornih okoliščin (37. člen pravilnika).

Res je odbor za varstvo pravic v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi tožnikovega ugovora povzel izpovedbo tožniku nadrejenega delavca, da so bile s tožnikom težave, da so se sodelavci nad njim pritoževali in da z njim ne bi mogel več delati. Ni pa teh ugotovitev izrecno vezal na disciplinski kršitvi, ki sta bili predmet tega disciplinskega postopka, niti jih ni izrecno opredelil kot okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), oziroma 37. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, ki pogojujejo izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja v tem primeru. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da naštetih težav s tožnikom ni mogoče šteti za formalno ugotovitev okoliščin v posledici tožniku konkretno očitanih kršitev, ki bi v smislu gornjih pravnih podlag pogojevale izrek disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava glede tega dela izpodbijane sodbe torej ni utemeljen.

Utemeljeno pa revizija izrecno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z izbiro nadomestnega disciplinskega ukrepa, to je glede izreka disciplinskega ukrepa javni opomin.

Disciplinski ukrepi so bili opredeljeni v 55. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je določal, da je delavcu za kršitev dolžnosti in delovnih obveznosti mogoče izreči enega od naslednjih disciplinskih ukrepov: javni opomin, denarno kazen, prenehanje delovnega razmerja. V 56. členu ZTPDR pa je bilo izrecno določeno, da je mogoče javni opomin izreči za lažje kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti. V praksi se je sicer izrekal disciplinski ukrep javni opomin tudi za hujše kršitve delovnih obveznosti, vendar zakonito le v primerih, če je bil tak izrek utemeljen v okviru upoštevanja načela individualizacije sankcije, ki velja tudi v disciplinskem postopku.

Sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni obrazložilo izbire nadomestnega disciplinskega ukrepa javni opomin. Tako je ostala izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se glede izbire disciplinskega ukrepa javni opomin sodba ne da preizkusiti. Zgolj iz tega razloga je v skladu z določili prvega odstavka 379. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ob izreku nadomestnega disciplinskega ukrepa upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro zakonitega ukrepa in izbiro nadomestnega disciplinskega ukrepa tudi ustrezno obrazložiti.

Določbe ZTPDR, na katere se sklicuje revizijsko sodišče, so bile smiselno uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).