Jedro

Tožena stranka ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, zaradi česar se zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo ne bi mogla vpisati, tudi če bi sodišče izdalo začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točki izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlagani začasni odredbi tožeče stranke in tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin, navedenih v 1. točki izreka sklepa, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi (1. točka izreka), zavrnilo pa je zaznambo odtujitve in obremenitve nepremičnin parc. št. 97/4 in 97/1, obe k. o. X. (2. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sklepa se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe tudi v tem delu ugodi, vse s stroškovno posledico. V navedbah je jasno izkazala in dokazala, da je C. Č., pokojni oče tožene stranke, le zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 97/4 in 97/1, obe k. o. X. Nesporno je dokazala, da je tožena stranka edini dedič po pokojnem C. Č. Lastništvo je nanj prešlo že s smrtjo zapustnika in ima zato tudi sposobnost razpolaganja s predmetnima nepremičninama. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 715/2011, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje ni primerljiv, saj je tam tožena stranka še pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe nepremičnino že prodala naprej, subjekt vpisa v zemljiški knjigi pa je bila živa oseba. Ni treba, da se tožena stranka vpiše kot lastnik in šele nato prenese svojo lastninsko pravicah na spornih nepremičninah. Določba drugega odstavka 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) omogoča, da se pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiško knjigo, lahko zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo oziroma predznambo pravice neposredno v svojo korist. To dodatno potrjuje, da ima tožena stranka razpolagalno sposobnost glede teh nepremičnin in ni ovire, da jih ne bi mogel odsvojiti. V zavarovanje terjatve tožeče stranke je zato treba, da se razpolagalna sposobnost tožene stranke omeji in izda predlagana začasna odredba.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep ob ugotovitvi, da toženec v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik parc. št. 97/1 in 97/4, obe k. o. X. (kot lastnik je še vedno vpisan C. Č., ki je pokojni), zavzame stališče, da predlagana začasna odredba ni utemeljena, ker ne bi dosegla namena zavarovanja upničine nedenarne terjatve do dolžnika (toženca).

6. Namen zavarovanja s predlagano začasno odredbo bi bil dosežen le, če bi se, kot sicer predlaga tožeča stranka, prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnin zaznamovala v zemljiški knjigi. Po določbi prvega odstavka 98. člena ZZK-1 pa se zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve na podlagi začasne odredbe opravi proti zemljiškoknjižnemu lastniku. Toženec ni zemljiškoknjižni lastnik, zato se zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve, tudi če bi sodišče predlagano začasno odredbo izdalo, v zemljiško knjigo ne bi mogla vpisati. Odločitev o vpisu je namreč odvisna od stanja vpisa v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem se odloča o tem vpisu (147. člen ZZK-1). Pritožba ne pove (ne ponudi razlogov), kako bi ob dejstvu, da toženec ni zemljiškoknjižni lastnik, s predlagano začasno odredbo dosegla namen zavarovanja. Brez pomena je pritožbeno sklicevanje, da je toženec dejanski lastnik, ki ima razpolagalno sposobnost. Pritožba ima sicer prav, da je lastništvo spornih nepremičnin ob smrti zapustnika C. Č. prešlo na toženca, in je toženec dejanski lastnik, kar pa ne nudi podlage za zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi proti njemu. Brez zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi, pa namen zavarovanja ne bi bil dosežen. Odveč je zato prikazovanje pritožbe, da lahko toženec prenese lastninsko pravico na spornih nepremičninah, ne da se prej vpiše kot lastnik. Odločitev sodišča je zato pravilna.

7. Uveljavljana pritožbena razloga nista podana in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločitev, ko bo sodišče o njih odločilo, glede na končni uspeh strank v pravdi (5. točka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).