Jedro

V ponovljenem postopku bo zadeva obravnavana pred drugim sodnikom, ker razpravljajoči sodnik kljub napotkom ni presegel razmišljanja, da v zemljiški knjigi vpisan obseg služnosti vpliva na izid postopka motenja posesti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v posesti parc. št. 1042/5 k. o. X (sedaj parc. št. 1042/13 in 1042/14 k. o. X) s tem, da je dne 14.6.2013 na tem zemljišču pokosila travo in ga na treh mestih prekopala. Toženi stranki je prepovedalo táko in tudi drugačno ravnanje, ki bi predstavljalo motneje posesti. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 622,48 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se zahtevek zavrne ali pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na toženkino izpoved o čiščenju zaraščene površine in da je to površino toženka čistila enako kot že pred tem. Ta dokaz in izpovedi prič, ki so toženkino izpoved potrdile, je sodišče povsem ignoriralo. Zatrjuje, da ravnanje ni bilo samovoljno, zato tudi motilno ni bilo. Opozarja na nespornost dejstva, da je bil poseg narejen na delu zemljišča, ki služi za redno uporabo toženkine hiše že od 1956 leta dalje. Za nerazumljiv označuje zaključek, da služnost ne predstavlja soposesti, ampak je v razmerju do soposesti nekaj manj. Dne 14.6.2013 je toženka naredila isto, kot vedno in vsakokrat prej, ko je bilo zaradi zaraščanja in nesnage treba očistiti dostop do hiše. Opozarja, da je sodišče spet obravnavalo upravičenja, ki jih toženki daje služnostna pravica, čeprav je pritožbeno sodišče obravnavanje pravice zavrnilo. Graja ugotovitev, da po toženki vložena tožba in ponujena cena za odkup zemljišča dokazujeta, da si toženka zemljišče lasti. Opozarja, da je sodišče povsem ignoriralo, da je bil poseg narejen na zemljišču, ki ga imata stranki v soposesti, kar je med strankama nesporno dejstvo. Za zmotno označuje ugotovitev, da je bil poseg izvršen izven območja, ki ga imata stranki v soposesti. Tožničina izpoved glede tega dejstva je v nasprotju s trditvami. Obravnavno dejanje je bilo eno od dejanj, s katerimi je toženka izvrševala soposest. Če je poleg toženke pot kdaj očistila tudi tožnica, to ni odločilno. Zagotavljanje potne zveze v korist gospodujoče nepremičnine je bistveni razlog in gospodarski smoter služnostne poti. Pod pretvezo, da bosta sama čistila, želita tožnika toženki preprečiti uporabo poti. Vsiljeni način izvrševanja posesti toženki onemogoča dosedanji način izvrševanja posesti. V marcu je tožnica toženko pregnala celo s sekiro. Od obravnavanega ravnanja imata gospodarsko korist tudi tožnika. Trdi, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča. Da sta tožnika prikrajšana za travo, je samo domneva brez osnove. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti tudi določbe zakona o samopomoči, četudi se toženka nanje ni sklicevala, ker mora materialno pravo sodišče poznati. Trdi, da izvedeni dokazi ne utemeljujejo zaključka, da je bilo zemljišče prekopano. Fotografije tega ne izkazujejo, tožnica pa je o tem različno izpovedovala. Komentira fotografije, ki jih je predložila. Graja dokazno oceno, ki ni skrbna in vseobsegajoča. Predlaga, da se v primeru razveljavitve zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku, kajti razpravljajoči sodnik si je o zadevi očitno že izoblikoval svoje stališče do dejanskih in pravnih vprašanj. Tudi v zadevi zaradi ugotovitve služnosti je bilo zahtevku ugodeno šele po tem, ko je bila zadeva po trikratni razveljavitvi odločitve, ki jo je sprejel sodnik, ki sedaj obravnava motenjsko zadevo, dodeljena v delo drugemu sodniku.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na osnovi tožničine izpovedbe in fotografij (dokaz A4) ugotovilo, da je toženka zemljišče parc. št. 1042/5 k. o. X, ki ima sedaj parc. št. 1042/13 in 1042/14, obe k. o. X., kosila in prekopala tako na delu, na katerem ima toženka vpisano služnostno pravico, kot tudi izven teh delov. Z ugotavljanjem dejstva, ali je bil poseg izvršen „na zemljišču, na katerem ima toženka vpisano služnostno pravico ali tudi izven njega“, se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo; zlasti ob ugotovitvi iz 4. točke prvostopenjskega sklepa, da se lokacija posesti in služnosti ne ujemata v celoti. Pritožbeno sodišče je že ob prvem sojenju pojasnilo, da je toženkina služnostna pravica – z vidika upravičenj, ki jih daje – pravno nepomembna. Sedaj velja dodati, da služnostna pravica tudi glede njene lokacije ni odločilna. Sodno varstvo posesti je zagotovljeno glede na zadnje stanje posesti in nastalo motneje (prvi odstavek 33. čl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

6. Za odločitev bistveno torej je – kar je drugostopenjsko sodišče opozorilo že v sklepu I Cp 22/2015 z dne 11.2.2015 – da je bilo obravnavano dejanje strojeno na zemljišču, ki ga imata stranki v (so)posesti. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo kot nesporno, pritožbeno sodišče pa mu je pritrdilo. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je bila parc. št. 1042/5 k. o. X pokošena in na treh mestih prekopana. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala čiščenje (ne pa tudi kopanje) tistega dela zemljišča, ki ga uporablja za hojo, parkiranje ali vožnje, torej poseg izključno na zemljišču, ki ga ima v (so)posesti. Na te navedbe je tožeča stranka v vlogi z dne 9.10.2013 navedla zgolj to, da se služnost izvršuje tako, kot je bila v pravdnem postopku določena (III. točka) in da tožena stranka nima pravice njene nepremičnine uporabljati izven obsega služnostne pravice. Ožje lokacije posega – torej posega na območju, ki ga imata stranki v soposesti – torej ni zanikala. Ker dejstev, ki so med strankama nesporna, ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. čl. ZPP), je nesporno, da je bilo obravnavano dejanje storjeno na zemljišču, na katerem se služnost izvršuje, torej na zemljišču, ki ga imata stranki v (so)posesti. Ker je nerazumljiva prvostopenjska argumentacija, temelječa na ugotovitvi, da je bilo dejanje storjeno „na zemljišču, na katerem ima toženka vpisano služnostno pravico in tudi izven njega“, druga pravno pomembna dejstva pa niso ugotovljena, je odločitev na podlagi 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP razveljavljena.

7. V osmi točki sklepa I Cp 22/2015 z dne 11.2.2015 je pritožbeno sodišče prvostopenjskega napotilo, da se opredeli do motilnega ravnanja upoštevajoč 35. čl. SPZ, ki opredeljuje način izvrševanja (so)posesti. Naloga prvostopenjskega sodišča je torej bila, da se opredeli, ali poseg, ki ga je toženka izvedla, spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Prvostopenjski zaključek, da je toženka posegla v dosedanji način uporabe nepremičnine, ker je del zemljišča pred tem kosila toženka, je v nasprotju z nesporno ugotovitvijo, da je bil poseg izvršen na zemljišču, ki ga imata stranki v (so)posesti (tudi toženka je to zemljišče uporabljala za hojo, vožnjo ali parkiranje in vzdrževala, kolikor je bilo za namen njene (so)uporabe potrebno). Pritožbeno sodišče je že navedlo, da iz trditev tožene stranke – da je izvedla zgolj čiščenje zemljišča, po katerem hodi, vozi, na katerem parkira – izhaja, da dosedanji način izvrševanja služnosti ni bil presežen. Do izpovedi toženke, ki je takó tudi izpovedovala, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je prekopavanje razvidno iz fotografij, ni mogoče pritrditi. Fotografije namreč ne izkazujejo, da bi bila s prekopavanjem spremenjena konfiguracija zemljišča ali posledic kakšnega drugega samovoljnega posega. Iz fotografij (dokaz A4 in A5) je mogoče razbrati očiščeni del (lokacijo posega), ne pa vrste posega. Kakšno je bilo to zemljišče pred posegom oz. kako sta na tem delu zemljišča pravdni stranki izvajali (so)posest, namreč iz teh fotografij ni razvidno. Vidna prst na mestu, kjer tožnica zatrjuje prekopavanje, ne dokazuje nujno prekopavanja. Če se je to zemljišče zaraščalo, je vidna prst lahko posledica odstranitve (izrutja ali izkopa) rastlinja (plevela), ki je preraščalo ta del zemljišča. Če je bilo na tem zemljišču naloženo vejevje in nesnaga (kakor je izpovedala toženka dne 23.9.2014, list. št. 50 zgoraj), so nezaraščene čistine lahko posledica tega dejstva.

8. Prvostopenjskemu sodišču se torej ponavlja napotek, ki mu je bil že dan. Da se opredeli, ali je tožena stranka s svojim ravnanjem samovoljno spremenila in ovirala dosedanji način izvrševanja (so)posesti zemljišča. V ponovljenem postopku bo zadeva obravnavana pred drugim sodnikom, ker razpravljajoči sodnik kljub napotkom ni presegel razmišljanja, da v zemljiški knjigi vpisan obseg služnosti vpliva na izid postopka. Zadeva bo zato laže rešljiva pred drugim sodnikom (356. čl. ZPP).

9. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. čl. ZPP).