Jedro

Glede na vsebino ugovora je treba pritrditi pritožbenim navedbam dolžnika, da je sklepu o izvršbi ugovarjal glede vseh vtoževanih računov (in posledično tudi izvršilnim stroškom), in to obrazloženo. Oporekal je namreč višini vtoževane obveznosti, za svoje navedbe pa je predlagal tudi izvedbo dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in sklep o izvršbi v 2. točki izreka v celoti razveljavi.

O zahtevku in stroških bo odločalo sodišče v pravdnem postopku.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 13.389,03 SIT s pripadajočimi obrestmi in za izvršilne stroške v znesku 9.700,00 SIT (1. točka izreka). V ostalem delu, to je za znesek 24.556,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.1998 dalje do plačila, pa je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je izvršbo dovolilo (po 2. odst. 62. člena ZIZ).

Zoper ta sklep se je dolžnik pritožil in pri tem priglasil tudi pritožbene stroške. Navedel je, da v ugovoru ni priznal nobenega od vtoževanih računov, ki jih upnik vtožuje v tej izvršilni zadevi. Sodišče prve stopnje je tako zmotno štelo, da je dolžnik sklepu o izvršbi ugovarjal le glede računa v znesku 24.556,00 SIT.

Pritožba je utemeljena.

Dolžnik je v (laičnem) ugovoru navedel, da je "zoper vse opomine, ki so priloženi izvršilnemu predlogu, vložil pritožbe", v dokaz tej svoji ugovorni navedbi pa je predlagal, da upnik predloži izpisek klicanih številk, skliceval pa se je tudi na "pritožbe" oziroma reklamacije računov, ki jih naj bi jih prav tako predložil upnik, saj jih dolžnik nima v dvojniku.

Glede na takšno vsebino ugovora pa je treba pritrditi pritožbenim navedbam dolžnika, da je sklepu o izvršbi ugovarjal glede vseh vtoževanih računov (in posledično tudi izvršilnim stroškom), in to obrazloženo, kot to od njega zahteva 5. odst. 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (v zvezi z 2. odst. 53. člena ZIZ). Oporekal je namreč višini vtoževane obveznosti, za svoje navedbe pa je predlagal tudi izvedbo dokazov. Tako obrazloženemu ugovoru pa po določbi 2. odst. 62. člena lahko sledi le razveljavitev sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in nadaljevanje postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Pri tem pa ni pomembno, da se je dolžnik v nadaljevanju svojega ugovora (primeroma) podrobneje ukvarjal le še s pojasnjevanjem neutemeljenosti največjega od vtoževanih računov v znesku 24.556,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tako dolžnikov ugovor napačno ocenilo kot delni ugovor zoper sklep o izvršbi, saj iz celotne vsebine dolžnikovega ugovora tega ni mogoče zaključiti.

Odločitev po 2. odst. 62. člena ZIZ pa pomeni le to, da bo zadeva v nadaljevanju odstopljena pravdnemu sodišču, ki bo moralo ugotoviti dejansko stanje in odločiti o utemeljenosti upnikovega zahtevka. Presoja utemeljenosti upnikovega zahtevka na podlagi ocene s strani strank predloženih dokazov namreč po zakonu ni prepuščena sodišču v izvršilnem postopku.

Glede na to je bilo treba izpodbijani sklep (po 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 2. odst. 62. člena ZIZ) skupaj z že pravnomočnim delom spremeniti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

O potrebnih pritožbenih stroških dolžnika pa bo sodišče odločalo v pravdnem postopku.