Jedro

Kljub temu, da je za presojo odpovedi bistven čas odpovedi, manj pa čas pred odpovedjo oziroma čas prejšnjih let, je tudi ta čas relevanten zaradi presoje, ali je res že takrat začela nastajati izguba, ki jo je tožena stranka v času odpovedi nameravala zmanjšati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga ekonomske in organizacijske narave ter prenehanje potrebe po tožničinem delu pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2016 nezakonita, ter da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2016; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto strokovni sodelavec ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in delovno dobo ter jo za to obdobje prijaviti v zavarovanje, pri čemer ji je tožena stranka dolžna za ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo obračunati nadomestilo plač v višini 3.108,49 EUR bruto mesečno, odvesti davke in prispevke ter izplačati ustrezen neto znesek na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ji je tožena stranka s sporno odpovedjo z dne 7. 6. 2016 odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2016, kar pomeni, da je lahko odpovedni razlog nastal le v obdobju štirih mesecev. Nedobičkonosnost res lahko vpliva na reorganizacijo poslovanja in s tem na prenehanje potrebe po določenem delu, a mora tožena stranka te dejavnike zatrjevati in dokazati. Izguba sama po sebi ni zakonit odpovedni razlog, sploh če sega v čas pred sklenitvijo odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Odvečno je sklicevanje na podatke o tem vse od leta 2011 dalje. Sodišče navaja, da je direktor tožene stranke zaradi izgube v obdobju od marca do junija 2016 večkrat dobil navodilo, naj naredijo posel A. uspešen ali pa izstopijo iz tega posla, ter da je bil 23. 6. 2016 s strani regionalnega finančnega direktorja posebej opozorjen na zagotavljanje finančnih rezultatov. Sodišče je zaključilo, da je s finančnimi podatki in z elektronskim sporočilom potrjen zatrjevani razlog za reorganizacijo delovnega procesa, vendar elektronsko sporočilo z dne 23. 6. 2016 niti teoretično ne more biti eden od razlogov za odpoved, saj je tožnica odpoved prejela že 7. 6. 2016. Sodbe ni mogoče opreti na ta dokaz. Za presojo zakonitosti odpovedi niso relevantni finančni podatki o poslovanju družbe in smernice ustanovitelja družbe. Tožena stranka bi morala dokazati, da je zaradi razlogov, ki so nastali po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, delo tožnice postalo nepotrebno. Sodišče je napačno presojalo zakonitost odpovedi. Zgolj pavšalno je obrazložilo, zakaj je sledilo navedbam tožene stranke, da je delo tožnice v 75 % zavzemalo delo na tako imenovanem področju 22, ne pa navedbam tožnice, da je program A. predstavljal le 30 % njenih zadolžitev. Tudi če bi to tožničino delo res obsegalo 75 %, ni jasno, kako je to povezano z zniževanjem stroškov na področju prodaje A. in z umikom pogodbenega partnerja B.. Tožena stranka v odpovedi ni podrobno navedla, kako bo delo prerazporedila, ker ga dejansko niti ni nameravala, saj načrtuje generalno zmanjšanje aktivnosti za to področje, morda celo popolno opustitev teh aktivnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ne v izreku ne v obrazložitvi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo vsa odločilna dejstva. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je delo v zvezi s programom A. predstavljalo večji delež njenih zadolžitev, ne pa 30 %, kot je trdila tožnica. O razlogih sodišča prve stopnje v zvezi s tem več v nadaljevanju, kjer pritožbeno sodišče izraža strinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/13 in nasl.) v prvi alineji prvega odstavka 89. člena določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog).

8. Iz odpovedi z dne 7. 6. 2016 je v skladu s smernicami ustanovitelja razvidna reorganizacija delovnega procesa v smeri zmanjšanja izgube oziroma v preprečitvi povečanja izgube, zaradi česar je tožena stranka sprejela odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu strokovni sodelavec, na katerem je bila zaposlena tožnica, zadolžena predvsem za izdelke programa A.. V tem segmentu gre za upad prodaje in nedobičkonosnost. Tožena stranka je vlagala v izdelke A., a brez uspeha, tudi največji kupec B. se ni odločil za nakup izdelkov A.. Zato ne želi nadaljnjih vlaganj, ampak namerava le zadržati nivo poslovanja. Za poslovne potrebe ji bo zadostoval en strokovni sodelavec glede izdelkov za oskrbo ran, medtem ko je prenehala potreba po delu tožnice po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2016. 9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica že od 1. 3. 2014 pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu specialist za oskrbo rane. Tožena stranka je 1. 2. 2016 spremenila sistemizacijo delovnih mest, v kateri je med drugim oblikovala enotno delovno mesto strokovni sodelavec. Stranki sta zato 1. 2. 2016 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto strokovni sodelavec. Kot izhaja iz opisov obeh delovnih mest, se naloge, ki se nanašajo na prodajne aktivnosti, niso spremenile.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da se je dejansko delo tožnice v pretežni meri nanašalo na trženje izdelkov programa A., tako da se odpoved utemeljeno sklicuje na spremenjene okoliščine v zvezi s tem programom. Predvsem na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke in pisne izjave priče A.A., direktorice prodaje, je ugotovilo kar 75 % vezanost tožničinega dela na področje 22 (to je področje oskrbe ran - ...), v okviru katerega je bilo tožničino delo vezano predvsem na področje ... oziroma na program A.. Tožnica se je sicer že v postopku na prvi stopnji sklicevala na to, da je opravljala tudi administrativno delo, delo na delavnicah, kongresih in vseh prodajnih kanalih (kar naj bi segalo izven odstotka obsega del, vezanega na program A., katerega tožnica ocenjuje le v višini 30 %). Ker pa so se tovrstne naloge vendarle nanašale tudi na program A., jih ni mogoče vrednotiti ločeno, kot da segajo izven nalog, ki so bile v zvezi s trženjem izdelkov programa A.. Četudi je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi to, kateri delavci so prevzeli opravljanje manjšega dela tožničinih nalog, ne drži pritožbeni ugovor, da bi morala izpodbijana odpoved vsebovati natančnejšo obrazložitev prerazporeditve preostalih nalog tožničinega delovnega mesta.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo izgubo tožene stranke, ki je nastala že v preteklih letih, tožena stranka pa jo ima namen znižati. Pritožba uveljavlja kot docela nerelevanten dokaz elektronsko sporočilo z dne 23. 6. 2016, ker je kasnejšega datuma kot odpoved z dne 7. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem dokazom ugotovilo, da gre za opozorilo direktorju tožene stranke s strani ustanovitelja tožene stranke glede zagotavljanja finančnih rezultatov. O tovrstnih opozorilih s strani ustanovitelja v času od marca 2016 do junija 2016 je sicer izpovedal tudi direktor tožene stranke, tako da navedeno elektronsko sporočilo ni edini dokaz glede smernic ustanovitelja, na katere se sklicuje odpoved.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo utemeljenost navedb tožene stranke o nedobičkonosnosti izdelkov programa A. ter s tem povezano izgubo, četudi nastalo že v obdobju preteklih let, kot rezultat upada prodaje. Pri tem je upoštevalo predvsem podatke, potrjene s strani revizorjev. Ugotovilo je prizadevanje tožene stranke v smeri zmanjšanja izgube.

13. Četudi je torej za presojo odpovedi bistven čas odpovedi, manj pa čas pred 1. 2. 2016 oziroma čas prejšnjih let, je tudi ta čas relevanten zaradi presoje, ali je res že takrat začela nastajati izguba, ki jo je tožena stranka v času odpovedi nameravala zmanjšati.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga ekonomske in organizacijske narave ter prenehanje potrebe po tožničinem delu pri toženi stranki.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo za odločitev o pritožbi ni bil potreben (154, 155. in 165. člen ZPP), poleg tega pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v teh sporih pa delodajalec ne glede na izid spora praviloma sam krije svoje stroške postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).