Jedro

Kumulacija procesnih dejanj in obdolženčeva volja.

Izrek

I. Pritožba obdolžene I.Ž. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo III K 27861/2016 z dne 18. 10. 2016 obdolženo I.Ž. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo kazen 7 mesecev zapora. Po prvem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovanemu D.R. prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 7.000,00 EUR, obdolžena pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolžena, smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da izrečeno kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica z zatrjevanji, da je bila privedena na predobravnavni narok, ko je imela istega dne pri isti sodnici še eno glavno obravnavo, da je bila zato zmedena, da ni mogla predložiti dokazil in da je sodnico na to opozarjala, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

5. Kršitev ni podana. Pritožnica je vabilo za predobravnavni narok prejela znotraj roka iz tretjega odstavka 439. člena ZKP, narok pa je bil opravljen, preden je bila obravnavana zadeva, na katero se pritožnica sklicuje. Zadnje je pritožbeno sodišče preizkusilo, skladno s pooblastilom iz tretjega odstavka 377. člena ZKP, medtem ko pritožnica po zapisniku o predobravnavnem naroku v tej zadevi, ničesar od navedenega v pritožbeni obrazložitvi, ni omenjala. Ne na začetku zasedanja, ne tedaj, ko se je pritožnica izjavljala o krivdi, ne na naroku za izrek kazenske sankcije in ne v besedi strank. Glede na to, in ker pritožnica vsebini zgornjega zapisnika ni nasprotovala (drugi odstavek 315. člena ZKP), pritožbeno sodišče ni zasledilo, da je sodišče prve stopnje pred ali med predobravnavnim narokom napačno uporabilo katero izmed določb ZKP ali da je ni uporabilo oziroma da je kršilo katerokoli pritožničino pravico do obrambe, pa bi to (vsaj) moglo vplivati na, v pritožbi nakazano zakonitost in pravilnost sodbe.

6. Pritožba zoper odločbo o kazenski sankciji dejansko ni obrazložena, kajti pritožnica pravi le, da je kazen previsoka, ne da bi navedla razloge, ki njeno oceno utemeljujejo. To je glede na predpisane meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje iz prvega odstavka 383. člena ZKP, premalo, končni predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pa je predmet postopka po 129.a členu ZKP, ki ga bo morala pritožnica posebej sprožiti.

7. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolžene I.Ž. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obdolženkinih premoženjskih razmer, dejstva, da je mati dveh otrok in da že mora vrniti oziroma plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.