Jedro

Dejstvo, da vročitev tožbe glede na tedanja pravila v državi izvora ni bila opravljena pravilno, samo po sebi ne more predstavljati ovire za priznanje. Glede na to, da je bila osebna vročitev poskušana, da je bila poskušana na naslovu, ki ga je nasprotni udeleženec sam prijavil, in da je bila tožba vročena osebi, ki jo je nasprotni udeleženec predložil za sprejemanje pošte, pa ni mogoče reči, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku izdaje sodne odločbe, katere priznanje se zahteva.

Izrek

Pritožbi se zavrneta.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka..

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o priznanju zamudne sodbe Deželnega sodišča v Freiburgu z dne 8. 6. 1994, po kateri je toženec dolžan plačati 28.636,90 SFR s 4 % zamudnimi obrestmi od 3. 5. 1995 dalje. Ugotovilo je, da so izpolnjene vse predpostavke za priznanje tuje sodne odločbe po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). V zvezi z vročitvijo tožbe in sodbe nasprotnemu udeležencu je zavzelo stališče, da vročitev sicer ni bila opravljena v skladu s tedaj veljavnim prvim odstavkom 181. člena nemškega zakona o pravdnem postopku, kot je označeno na vročilnici, vendar pa sta se nasprotni udeleženec in I. P., ki sta mu bili pisanji vročeni, dogovorila, da bo P. prevzel vse pošiljke, ki bodo prispele na njegov naslov za nasprotnega udeleženca. Z drugim izpodbijanim sklepom je sodišče nasprotnemu udeležencu naložilo plačilo stroškov postopka v višini 2.103,94 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

2. Nasprotni udeleženec v pritožbi zoper prvi sklep uveljavlja vse pritožbene razloge, sklep o stroških pa izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da sta priznani zamudni sodbi rezultat vsebinsko nepoštenega sojenja in zato v nasprotju s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Ker je že policijski zapisnik o prometni nesreči z dne 29. 11. 1992 jasen, takih dejstev v tožbi ni bilo niti ni moglo biti. Terjatev iz sodbe je že zastarala. Sodišče je nekritično sprejelo izpoved priče I. P., ne da bi jo prepričljivo dokazno ocenilo. Glede na izpovedbo nasprotnega udeleženca, da sta se dvakrat skregala in da je priča odgovorna za posledice sprejema priporočenih sodnih pošiljk, priča ni bila nezainteresirana za izid. Vročitev ni bila opravljena odraslemu družinskemu članu oziroma odraslemu, ki je tam v službi, pritožnik pa P. ni nikoli pooblastil za sprejem kakršnekoli priporočene pošiljke. Ker pritožnik ni mogel in tudi ni pravno veljavno sodeloval v postopku izdaje sodne odločbe, katere priznanje se zahteva, niso podani pogoji za njeno priznanje. Ker mu sodišče po zadnji vročitvi predlagateljičine vloge ni dalo več možnosti obravnavanja pred sodiščem in ker je o zadevi odločilo v spremenjeni sestavi, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. V zvezi s sklepom o stroških pritožnik meni, da sodišče tega sklepa pred pravnomočnostjo odločitve o ugovoru ne bi smelo izdati in da bi moralo o stroških odločiti v enaki sestavi, kot je odločalo o glavni stvari. Ker sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo točke 4 tar. št. 27, so ti tudi nepravilno odmerjeni. Pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi oziroma spremeni, tako da predlog za priznanje tuje odločbe zavrne, predlagateljici pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

3. Sodišče je pritožbi vročilo predlagateljici, ki nanju ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora

5. Predlog za priznanje tuje sodne odločbe je bil vložen v času, ko se je uporabljal Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82 in 72/82 – v nadaljevanju ZUKZ). Sklep, ki je predmet presoje v obravnavani zadevi, je bil izdan po uveljavitvi ZMZPP (in pred uveljavitvijo Uredbe Sveta ES št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah). Ker ZMZPP med prehodnimi določbami določa le, da se z dnem njegove uveljavitve preneha uporabljati ZUKZ, je podlaga za odločanje v obravnavani zadevi ZMZPP.(1)

6. Pritožbeni očitek, da je za priznanje zamudne sodbe podana ovira iz 96. člena ZMZPP, ni utemeljen. V skladu s 96. členom ZMZPP sodišče Republike Slovenije zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku. Za tak primer se zlasti šteje, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušena, razen če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji. Ker sodnik v državi priznanja ni instanca sodniku v državi izvora, za presojo o obstoju navedene ovire ni bistveno, ali so bila kršena procesna pravila države izvora. Ovira za priznanje more biti podana tudi, ko take kršitve ni bilo, v vsakem primeru pa le, če osebi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku v obsegu, kot ga zahteva javni red Republike Slovenije.(2)

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede sklepa sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec pooblastil I. P. za sprejemanje vse pošte, naslovljene nanj. Nasprotni udeleženec je sam povedal, da je I. P., na čigar naslovu se je prijavil, da je lahko delal v Švici, prosil, če bi lahko k njemu prihajala pošta, in da mu glede tega ni dal nobenih omejitev, menil pa je, da priporočena pošta zanj ne bo prišla oz. da je ne more nihče drug podpisati. Že njegova izpoved torej ne potrjuje navedb o tem, da P. ni nikoli pooblastil za sprejem priporočenih pošiljk, izpoved P. pa tak sklep le še dodatno utrjuje. Kljub pritožbenim navedbam, ki predvsem na podlagi tega, da priča zaradi lastnega interesa ne more biti nepristranska, utemeljujejo nasprotno, sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

8. Podlaga za presojo, ali je za priznanje zamudne sodbe podana ovira iz 96. člena ZMZPP, so bila takò naslednja dejstva, ugotovljena v postopku na prvi stopnji: - da vročitev ni bila opravljena v skladu s 181. členom tedaj veljavnega nemškega zakona o pravdnem postopku, vendar pa je bila osebna vročitev poskušana na naslovu, ki ga je nasprotni udeleženec v državi izvora sam prijavil kot svoj naslov med drugim tudi iz razloga sprejemanja pošte, - so bila pisanja vročena osebi, ki jo je nasprotni udeleženec na tem naslovu pooblastil za sprejemanje pošte, in je nasprotni udeleženec tožbo in sodbo dejansko prejel. 9. Na podlagi teh dejstev je sodišče pravilno zavrnilo ugovor o obstoju ovire iz 96. člena ZMZPP. Dejstvo, da vročitev tožbe glede na tedanja pravila v državi izvora ni bila opravljena pravilno, samo po sebi ne more predstavljati ovire za priznanje. Glede na to, da je bila osebna vročitev poskušana, da je bila poskušana na naslovu, ki ga je nasprotni udeleženec sam prijavil, in da je bila tožba vročena osebi, ki jo je nasprotni udeleženec pooblastil za sprejemanje pošte, pa tudi ni mogoče reči, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku izdaje sodne odločbe, katere priznanje se zahteva.

10. Pritožnik ne more uspeti niti z ugovorom zastaranja. Ta ugovor v postopku priznanja tuje sodne odločbe ni upošteven, saj ne gre za postopek, v katerem bi se zahtevala izpolnitev obveznosti. Ugovor bo lahko predmet presoje v morebitnem izvršilnem postopku(3).

11. Ovire za priznanje ne morejo predstavljati niti ugovori, ki se nanašajo na vsebino oziroma na pravilnost in utemeljenost zamudne sodbe. Po nemškem pravu ima tožena stranka zoper zamudno sodbo pravico vložiti ugovor, v primeru njegove dovoljenosti pa se vzpostavi stanje, v kakršnem je bil postopek pred izdajo zamudne sodbe (§§ 338 in 342 ZPO). S tem ji je dana možnost, da v kontradiktornem postopku navaja vse ugovore. Nasprotni udeleženec ni zatrjeval, da take možnosti ne bi bil imel, tako da zatrjevane nepravilnosti zamudne sodbe ne morejo biti ovira za njeno priznanje.(4)

12. Prav tako nista utemeljena očitka absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Po 4. členu Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v zvezi s 111. členom ZMZPP je kontradiktornost v nepravdnem postopku zagotovljena, če dà sodišče udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka, pri tem pa je narok le fakultativen in ne obvezen način za razpravljanje o stališčih nasprotne stranke in rezultatih celotnega postopka (prim. četrti odstavek 109. člena ZMZPP in 7. člen ZNP). Pritožniku je bila zadostna možnost, da se izjavi o stališčih predlagateljice, dana z vročitvijo predlagateljičine vloge. Prav tako ni utemeljen očitek absolutne bistvene kršitve postopka, povezan s sestavo senata. Na naroku je namreč sodeloval senat istih treh sodnikov, ki je tudi izdal odločbo.

O pritožbi zoper sklep o stroških

13. Ob smiselni uporabi sedmega odstavka 163. člena ZPP (ki ima podlago v 111. členu ZMZPP v zvezi s 37. členom ZNP) se v primeru, ko se postopek konča zunaj obravnave, lahko zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema odločitve. Predlagateljica je po izdaji odločbe priglasila stroške, sodišče pa je bilo o njih dolžno odločiti. Pritožbene navedbe, da bi sodišče smelo o stroških odločiti šele po pravnomočnosti odločbe o ugovoru, po navedenem nimajo podlage v zakonu. Glede na to, da lahko tak sklep o stroških izda strokovni sodelavec (šesti odstavek 163. člena ZPP), je neutemeljen tudi očitek procesne kršitve, ker ga je namesto senata, ki je odločil v zadevi, izdal sodnik posameznik. V zvezi z očitkom o neuporabi 4. točke tar. št. 27 Odvetniške tarife pa pritožnik ni jasno navedel, v čem naj bi bila kršitev. Sodišče je namreč v skladu s 14. členom Odvetniške tarife za posamezna procesna dejanja upoštevalo tarifo, veljavno ob opravi dejanja. Ker Odvetniška tarifa, veljavna ob opravi prvih procesnih dejanj (Uradni list RS, št. 7/95 in 49/00), ni vsebovala posebne postavke za postopek priznanja tuje sodne odločbe, je v korist pritožnika tudi za to obdobje upoštevalo le 50 % od osnovne tarife za pravdni postopek, kar je uveljavila tarifa, veljavna v času odločanja.

14. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbi zavrnilo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbah vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 26/2005 in III Ips 84/2005. Op. št. (2): Prim. Kramberger, Javni red pri priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, 2005, str. 266, in Grbin, Priznanje i izvršenje odluka stranih sudova, Informator, Zagreb, 1980, str . 156. Op. št. (3): Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča Cp 6/2004 z dne 10. 11. 2004. Op. št. (4): Enako o podobnem vprašanju tudi sklep Vrhovnega sodišča Cp 16/2006 z dne 7. 2. 2007.