Jedro

Glede na to, da sta bili sporni pisanji objavljeni v letu 2002 oziroma 2003, da ni bilo ugotovljeno, da tožnik ne bi bil seznanjen z njimi že tedaj, in da je bila tožba vložena 16. 7. 2009, se je tako triletni subjektivni zastaralni rok kot petletni objektivni zastaralni rok, že iztekel. Za presojo o pričetku teka zastaralnega roka ni pomembno, v kakšni funkciji je tožnik izvedel za sporni pisanji.

Za navedbe, podane v vlogi, vloženi priporočeno po pošti na dan prvega naroka, ni mogoče šteti, da so podane pred zaključkom prvega naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 2.500 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da v sodbi ni razlogov o vsebini člankov, katerih žaljivost je bila ocenjena, in ni razvidno, katere navedbe so bile analizirane. Prav tako ni razlogov o tem, kdaj je sodišče štelo, da je tožnik opravil t.i. prvo branje obravnavanih člankov, niti o tem, kdaj je tožnik izvedel za osebo, ki je posegla v njegove osebnostne pravice. Stališče o zastaranju zahtevka je zato zmotno. Ni navedena ustrezna pravna podlaga, na podlagi katere je zavzeto stališče, da vse ti. funkcije tvorijo eno osebnost. Meni, da poklicno življenje predstavlja en segment osebnosti, zasebno življenje pa je nekaj povsem drugega. Z ugotovitvijo, da ni predložil zadostnih dokazov za opredelitev višine škode, je sodišče ravnalo v nasprotju z načelom materialnega procesnega vodstva in mu odvzelo pravico do izjave. Smiselno enako velja za ugotovitev, da je z vlogo z dne 15. 11. 2013 prekludiran.

3. V pritožbi, ki jo je vložil tožnik sam, še dodaja, da je zmoten zaključek sodbe, da toženec v spornih člankih predstavlja le svoje videnje zadev in pojasnjuje okoliščine, ki so botrovale pri nastanku člankov. Če bi bilo to res, bi se moral toženec predhodno prepričati o resničnosti svojih trditev. Bil je namreč seznanjen s tem, da je društvo, katerega član je tožnik, v javnih polemikah vedno zanikalo take in podobne navedbe toženca. Navajal je nepreverjene, neresnične in žaljive trditve o tožniku. Ne gre le za ponavljanje ali ponovno navajanje delov spornih člankov, ampak tudi za nove trditve, ki so prav tako neresnične, nepreverjene in žaljive. Napačno je stališče sodbe, da modifikacija in dopolnitev tožbe z dne 15. 11. 2013 predstavlja prepozno podajanje novih navedb. Poleg tega je tudi brez te vloge popolnoma jasno, da se tožba nanaša na članke ter na izpoved in vloge toženca. Vloga je bila poslana 14. 11. 2013, na ta dan pa je bil tudi opravljen prvi narok. Glede na to ni bila prepozna. Zmotno je stališče o zastaranju zahtevka. Toženec je v svojih člankih vedno omenjal tožnika iz D. (v nadaljevanju D.) ali predsednika D, šele v svojih izpovedbah pa je začel zatrjevati, da s svojimi pisanji ni mislil na društvo, ampak na tožnika osebno. Zato ne more biti dvoma, kdaj je izvedel za aktivno legitimacijo. V sodbi je spregledano, da na področju varstva živali ni nikoli deloval ločeno od društva. Obravnavana zadeva je drugačna od drugih zadev. Sodišče ni upoštevalo nobenih dokaznih predlogov tožnika (razen dokaza z zaslišanjem E. D.) in tudi ni navedlo razlogov za tako odločitev. Iz dokazov o zaključenih pravnomočno končanih zadevah izhaja, da so bili avtorji enakih ali podobnih neresničnih, nepreverjenih in žaljivih trditev o tožniku, kot so toženčeve, že večkrat pravnomočno obsojeni tako na plačilo odškodnine tožniku kot D. in da je toženec že pred objavo spornih pisanj vedel za neresničnost trditev. Poizvedba pri reviji K bi potrdila, da tožnik ni avtor pisma, za katerega toženec trdi nasprotno. Prav tako ni bil izveden dokaz s poizvedbo o kaznovanosti tožnika zaradi očitanih kaznivih dejanj. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je ravnalo nezakonito v tožnikovo škodo in posledično izdalo napačno in nezakonito sodbo.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana sodba zavzema stališče, 1)da je zahtevek v delu, v katerem temelji na trditvah v članku ...., objavljenem v X 16. 12. 2002, in v pismu z naslovom ..., objavljenem v X 23. 6. 2003, zastaran, in 2) da toženčeve sporne trditve o tožniku v odgovoru na tožbo v zadevi III P 1948/2006 ter v pripravljalnih vlogah z dne 12. 7. 2006 in 21. 9. 2008, podanih v zadevi III P 3604/2005, niso nedopustne, ker se nanašajo na predmet spora, tj. domnevno razžalitev D. (v nadaljevanju D.) z objavo prej navedenega članka in pisma v X, ker toženec v njih predstavlja svoje videnje zadev in pojasnjuje okoliščine, ki so botrovale nastanku spornih pisanj in ker ponavljanje spornih navedb iz objav ne more biti nedopustno.

7. Očitki o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe niso utemeljeni. V sodbi je navedeno, da je sodišče glede na to, da tožnik ni konkretno opredelil, katere navedbe v spornih pisanjih so nedopustne, ocenilo vloge kot celoto. Pritožnik ne trdi, da bi bila navedena ugotovitev napačna oziroma da bi v sodbi katera od njegovih bistvenih navedb ostala neovrednotena.

8. Stališče sodbe o prepozni vložitvi vloge, ki je bila oddana na pošto na dan prvega naroka za glavno obravnavo, je pravilno. Določba 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je jasna. Ne da bi bili podani opravičeni razlogi, so pravočasne navedbe, ki so podane najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Glede na to, da se fikcija vložitve priporočeno oddane vloge nanaša na rok, določen v dnevih – drugi odstavek 112. člena ZPP določa, da se v takem primeru dan oddaje na pošto šteje za dan izročitve sodišču – za tako vloženo vlogo ni mogoče šteti, da so bile navedbe, vsebovane v njej, podane pred zaključkom prvega naroka. Pravilno je tudi stališče sodbe, da vloga ne predstavlja spremembe tožbe. Ne glede na vse navedeno pa pritožnik niti ne pove, kako bi (drugačno) upoštevanje te vloge (kot je že izvedeno v sodbi) moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

9. Opustitev izvedbe dokazov, navedenih v pritožbi, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo pravdne stranke, ampak le tiste, ki so pomembni za odločitev. Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi neizvedeni dokazi lahko privedli do drugačnih ugotovitev o odločilnih dejstvih. Vsi v pritožbi navedeni dokazi so bili predlagani v zvezi s spornimi navedbami v toženčevih pisanjih iz leta 2002 in 2003, ti pa ne morejo biti pomembni že zato, ker je bil zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja.

10. Glede na to, da sta bili sporni pisanji objavljeni v letu 2002 oziroma 2003, da ni bilo ugotovljeno, da tožnik ne bi bil seznanjen z njimi že tedaj, in da je bila tožba vložena 16. 7. 2009, je pravilen zaključek sodbe, da se je tako triletni subjektivni zastaralni rok kot petletni objektivni zastaralni rok, določen v 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), že iztekel. Za presojo o pričetku teka zastaralnega roka ni pomembno, v kakšni funkciji je tožnik izvedel za sporni pisanji.

11. Pravilno je tudi stališče o nedokazanosti trditev o nedopustnosti toženčevega ravnanja v vlogah, podanih v sodnih postopkih. Razlogi izpodbijane sodbe so pravilni in popolni, tako da jih ni treba ponavljati. Katere nove nedopustne trditve naj bi bile podane v vlogah, ki v sodbi ne bi bile ovrednotene, pritožnik ni navedel. 12. Ker je bil zahtevek zavrnjen že zaradi neobstoja drugih predpostavk odškodninske odgovornosti, odgovor na pritožbene očitke v zvezi z višino zahtevka ni potreben.

13. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti niso podane kršitve materialnega in procesnega prava, katerih obstoj pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženčev odgovor pa ni bil potreben strošek, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s prvim odstavkom 155. člena ZPP).