Jedro

Tako zdravniška komisija prve stopnje, kakor tudi zdravniška komisija druge stopnje, sta na podlagi medicinske dokumentacije in neposrednega pregleda tožnika, prišli do popolnoma enakih strokovnih ugotovitev tako glede poškodbe, ki se upošteva kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, kakor tudi do izračuna s tem povezanega odstotka invalidnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ (v ponovljenem postopku) zahtevku tožnika ugodil in odločil, da se tožnik kot civilni vojni invalid od 1. 10. 2007 dalje razporedi v III. skupino invalidnosti z 90 % trajno invalidnostjo in da se mu od 1. 10. 2007 dalje prizna pravica do invalidnine III. skupine, ki znaša: v mesečnem znesku 541,64 EUR od 1. 10. 2007 dalje do 31. 12. 2007, v mesečnem znesku 561,14 EUR od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008 in v mesečnem znesku 584,14 EUR od 1. 7. 2008 dalje. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 4. 9. 2007 vložil zahtevek za novo oceno odstotka invalidnosti, ker se mu je zdravstveno stanje poslabšalo in je v dokaz svojih navedb predložil izvid Ortopedske posvetovalnice v Laškem z dne 20. 8. 2007 in izvid nevrološkega oddelka bolnice Celje z dne 22. 3. 2007. Upravni organ se sklicuje na prvi odstavek 97. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 in nadaljnji, v nadaljevanju ZvojI). Navaja, da je bil tožnik v ponovljenem postopku zaslišan in je na zaslišanju povedal, da živi sam, na kmetiji, veliki približno 2 ha, da je invalidnina njegov edini vir preživljanja, ker iz naslova kmetijstva nima nobenih dohodkov in da del na kmetiji ne opravlja že najmanj 15 let, ker mu zdravstveno stanje tega ne omogoča. Dalje navaja, da je zdravniška komisija na podlagi predložene medicinske dokumentacije in neposrednega pregleda tožnika izdala izvid in mnenje ZK I 8/2009, v katerem je ugotovila, da se kot poškodba, ki je podlaga za priznanje vojne invalidnosti, upošteva „stanje po eksplozijski poškodbi s posledično amputacijo desne podlahti, s krnom primernim za nošenje proteze in spremljajočimi znatnimi trofičnimi spremembami desne nadlahti ter s posledičnim preobremenitvenim sindromom levice z utesnitveno okvaro levega medialnega živca v karpalnem kanalu in levega ulnarnega živca v kubertalnem kanalu“ ter da, na podlagi navedenega, znaša tožnikova vojna invalidnost 90 % in sicer po točki 32 Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Uradni list RS, št. 20/96, v nadaljevanju Pravilnik) 70 % in po točki 57 20 %, z uporabo 5. člena Pravilnika 10 % ter 1. odstavka 14. člena Pravilnika 10 %. Spremembi zaključkov zdravniške komisije pa smiselno in v celoti pritrjuje tudi tožnikova izjava, da je v kritičnem času sicer opravljal kmečka opravila, ki pa so spadala v normalen okvir opravil na kmetiji in je zaradi izgube desne roke obremenjeval levo roko zgolj in v težnji zadovoljenja svojih osnovnih življenjskih potreb. Da ta kmečka opravila niso bila pretirana, je mogoče sklepati tudi iz dejstva, da je tožnik lastnik približno 2 ha kmetijskih zemljišč, kar pomeni, da kmečkih opravil na takšni kmetiji ni pretirano veliko in da zato ni šlo za neobičajne in pretirane obremenitve, kar bi imelo za posledico pretrganje neposredne vzročne zveze med izgubo desne podlahti (za kar ima tožnik priznano vojno invalidnost) in okvaro leve roke, temveč je ta neposredna vzročna zveza ves čas kontinuirano obstajala. Glede na ugotovitve zdravniške komisije in skupaj z ostalimi dokazi je bilo treba tožnikovemu zahtevku ugoditi kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik se je zoper odločbo prvostopenjskega organa pritožil, ker meni, da je bila ocena invalidnosti ocenjena prenizko in da je upravičen do priznanja 100 % invalidnosti.

Drugostopenjski organ je njegovo pritožbo zavrnil. Sklicuje se na določbo 97. člena ZVojI-1. Navaja, da je pristojna zdravniška komisija druge stopnje po proučitvi medicinske dokumentacije izdala izvid in mnenje št. 11 z dne 12. 1. 2010, v katerem je navedla, da „stanje po eksplozijski poškodbi s posledično amputacijo desne podlahti s krnom primernim za nošenje proteze in znatnimi trofičnimi spremembami desne nadlahti ter posledičnim preobremenitvenim karpalnim sindromom leve roke z utesnitveno okvaro medialnega in ulnarnega živca“ tožniku povzroča 90 % invalidnost ter je stanje po poškodbi, to je okvar zdravja, ki se upoštevajo za priznanje vojne invalidnosti, določila za trajno in ocenila po točkah 57 (20 %) in 32 Seznama odstotkov vojne invalidnosti (v nadaljevanju Seznam), z uporabo prvega odstavka 14. člena Pravilnika (80 %) in je skupen odstotek invalidnosti določila z uporabo prvega odstavka 5. člena Pravilnika (90 %). Komisija je pri tožniku ugotovila tudi spondilartrozo hrbtenice - degenerativne starostne spremembe, ki pa se ne upoštevajo za priznanje invalidnosti. Navedla je tudi, da se zato strinja z odločitvijo zdravniške komisije prve stopnje, ki je prišla do enakih zaključkov in enakega izračuna invalidnosti ter dodala še, da je utesnitev karpalnega kanala možno operativno (po)zdraviti, zaradi česar zadošča (samo) 10 % povišanje, saj degenerativne spremembe hrbtenice niso v vzročni povezavi z eksplozijsko poškodbo, saj so starostne in involutivne narave. Ker je tožnik na navedeni izvid in mnenje podal pripombe, je zdravniška komisija druge stopnje njegovo zahtevo ponovno obravnavala ter po proučitvi celotne medicinske dokumentacije in po osebnem pregledu tožnika izdala še izvid in mnenje št. 32 z dne 23. 2. 2010, v katerem je navedla enake ugotovitve kot pri prvi obravnavi tožnikovega zahtevka dne 12. 1. 2010. Ob drugi obravnavi je bilo tožniku tudi pojasnjeno vse glede določb Pravilnika in odstotkov vojne invalidnosti po Seznamu. Drugostopenjski organ je izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje v celoti sprejel, saj je jasen, popoln in utemeljeno obrazložen.

Tožnik vlaga tožbo, ker se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Meni, da tožena stranka ni v celoti in popolnoma ugotovila dejanskega stanja ter je zato posledično napačno uporabila materialno pravo. Tožniku bi namreč pripadala 100 % invalidnost. Invalidnost mu je bila nazadnje odmerjena v letu 1996 in se je od tedaj dalje njegovo zdravstveno stanje bistveno poslabševalo. Zato je v letu 2007 sprožil postopek za ponovno odmero odstotka invalidnosti. Šele v postopku, ki je tekel pred sodiščem, je bila ugotovljena utemeljenost njegovega zahtevka in je bila zadeva vrnjena upravnemu organu v novo odločanje. Upravni organ je izdal novo, napadeno odločbo, s katero pa je tožniku procent invalidnosti povečal le za 10 %, čeprav tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka procent invalidnosti povečati za 20 % in mu torej odmeriti 100 % invalidnost. Poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja se namreč kaže v stalnih bolečinah hrbtenice. Bezgavke v levem podpazdušnem delu so stalno otečene in boleče. Leva roka mrtvi takoj, ko ni v gibanju; v levem komolcu mu zastaja voda, ki je enkrat že bila punktirana. Leve roke ne more funkcionalno uporabljati, saj nima stabilnega prijema. Občasno živčni impulzi oprijema popolnoma opustijo in mu stvari padajo iz rok. Tako z levo roko ne more praktično ničesar delati in zelo težko poskrbi tudi za opravljanje osnovnih življenjskih funkcij. Zaradi izgube desne roke pri 16-ih letih, je bila tekom življenja leva roka normalno bolj obremenjena, saj je morala biti funkcionalno uporabna. Ravno zaradi te večje obremenjenosti, ki je posledica izgube desne roke, ki pa je osnova tožnikove invalidnosti, so nastopile posledice, kot so opisane zgoraj. Tudi ne gre zgolj za starostne degenerativne posledice na hrbtenici, saj tožnika hrbtenica boli že dolga leta in je to posledica enostranskega obremenjevanja hrbtenice, ker je vse delal z levo roko. Takšno zdravstveno stanje tožnika pa je razvidno tudi iz izvidov, ki jih je priložil. V letu 2007 je bil tudi na elektromiografiji leve roke v Splošni bolnišnici Celje, kjer ga je nevrolog napotil na operacijo karpalnega živca, vendar pa se za to še ni odločil, ker bi bil zaradi tega popolnoma onesposobljen za opravljanje osnovnih življenjskih potreb. Tako tudi drugostopna komisija tožene stranke ni v celoti in popolnoma ugotovila dejanskega stanja, saj izvidi prikazujejo drugačno dejansko stanje. Tožnik sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke Upravne enote Laško spremeni tako, da se mu določi 100 % trajno invalidnost ter temu primerno odmeri ustrezen znesek invalidnine. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da si je ob reševanju pritožbe zoper prvostopno odločbo pridobila tudi izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije druge stopnje, ki je najprej izdala izvid in mnenje št. 11, s katerim je glede odstotka invalidnosti potrdila odločitev pristojne zdravniške komisije prve stopnje in ki je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila. Navedeni izvid in mnenje sta bila pred izdajo odločbe v pritožbenem postopku poslana tudi tožniku v pregled in proučitev, s tem, da mu je bilo tudi podrobneje pojasnjeno, kako je pristojna zdravniška komisija druge stopnje prišla do 90 % ugotovljene invalidnosti na podlagi posameznih točk Seznama, z upoštevanjem prvega odstavka 5. člena Pravilnika. Ker je tožnik na navedeni izvid in mnenje podal pripombe, si je v zvezi z njimi tožena stranka pridobila nov izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije, št. 32, v katerem je zdravniška komisija potrdila svojo odločitev z dne 12. 1. 2010 in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila. Prav tako je bilo tudi ob tem pregledu tožniku dodatno pojasnjeno glede določil navedenega Pravilnika in izračuna odstotka vojne invalidnosti. Glede na to, da je izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje jasen, popoln in utemeljen, ga je tožena stranka v celoti sprejela. Zato tožena stranka vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah iz svoje odločbe št. 02001-104/2007 z dne 8. 3. 2010. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožnik dne 4. 9. 2007 vložil zahtevek za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti, h kateremu je priložil tudi zgoraj navedeno zdravstveno dokumentacijo.

Vložitev zahtevka za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti omogoča 93. člen ZVojI, ki določa, da v primeru, če nastanejo pri vojnem invalidu spremembe, ki vplivajo na pravice, določene z dokončno odločbo, lahko le-ta vloži zahtevo v zvezi z nastalo spremembo po enem letu od izdaje dokončne odločbe. V skladu z določbo 2. odstavka 17. člena ZVojI se pri ugotavljanju odstotka invalidnosti, poleg okvare zdravja, katere nastanek je v vzročni zvezi s poškodbo ali boleznijo, dobljeno v okoliščinah iz tega zakona, upoštevajo tudi druge okvare zdravja, katerih nastanek je posledica navedene okvare zdravja. V 97. členu citiranega zakona pa je določeno, da odstotek invalidnosti ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta tako zdravniška komisija prve stopnje, kakor tudi zdravniška komisija druge stopnje, na podlagi medicinske dokumentacije in neposrednega pregleda tožnika, prišli do popolnoma enakih strokovnih ugotovitev tako glede poškodbe, ki se upošteva kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, kakor tudi do izračuna s tem povezanega odstotka invalidnosti. Obe zdravniški komisiji sta enako ocenili, da je v tožnikovem primeru podana 90 % vojna invalidnost in sta mu zato odstotek prej ugotovljene invalidnosti (80 %) ustrezno zvišali za 10 %. Zato sta tako prvostopenjski, kot drugostopenjski organ, svojo odločitev utemeljeno oprla na mnenje obeh zdravniških komisij, kot to določa tudi zakon. Nobeden od obeh upravnih organov zato ni imel razloga, da bi lahko dvomil v strokovnost zaključkov, navedenih v obeh izvidih in mnenjih pristojnih zdravniških komisij.

Iz navedenega razloga so neutemeljene tožbene navedbe, da tožena stranka ni ugotavljala vseh poškodb in iz tega izvirajočih posledic kot tudi, da ni pravilno ocenila višine odstotka vojne invalidnosti. Ker je tožbeni ugovor, da tožena stranka ni ugotavljala vseh poškodb in s tem povezanih posledic in ni pravilno ocenila višine odstotka invalidnosti, neutemeljen, sodišče skladno z 2. alinejo 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni lis RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) v tej zadevi tudi ni opravilo glavne obravnave, kot je to smiselno predlagal tožnik. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).