Jedro

Glede na določbo 2. odstavka 43. člena ZDoh-2 davčni zavezanec ni dolžan obračunavati dajatev od osebnih prejemkov iz naslova bonitete za uporabo službenega osebnega motornega vozila (tudi) za privatne namene le v primeru, če izkaže, da se je to osebno vozilo uporabljalo izključno za službene namene.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 0610-226/2009-9-1204-04, z dne 3. 3. 2010, je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Novo mesto kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožeči stranki dodatno odmeril in naložil v plačilo prispevke iz plač za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje in prispevke na plače za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje za leto 2008, od osnove 3.804,40 EUR, v skupnem znesku 1.453,28 EUR (točke I/1 do I/9 izreka) ter akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve v znesku 472,04 EUR, s pripadajočimi obrestmi (točka I/10 izreka). Enako so bili prispevki od davčne osnove 15.576,38 EUR v skupni višini 5.950,17 EUR in akontacija dohodnine, v znesku 2.902,73 EUR odmerjeni tudi za leto 2009 (točke I/11 do I/20 izreka). Prvostopenjski organ je še odločil, da morajo biti odmerjene obveznosti plačane v 30 dneh, zavrnil tožnikov zahtevek za plačilo stroškov postopka in navedel, da pritožba ne zadrži izvršitve (točke II, III in IV izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil pri tožeči stranki opravljen inšpekcijski nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leti 2008 in 2009. O ugotovitvah postopka je bil sestavljen zapisnik, na katerega tožnik ni vložil pripomb. Tožnik, ki opravlja dejavnosti storitev z delovnimi stroji in prevoze s tovornimi vozili, razpolaga z dvema osebnima voziloma (AUDI A4 2.0 TDI in BMW 525D), ki sta pridobljeni na podlagi pogodb o operativnem lizingu, in sicer prvo po pogodbi številka 79681 z dne 2. 7. 2008 in drugo po pogodbi številka 1211152908 z dne 27. 11. 2008. Obe pogodbi sta bili prvostopenjskemu organu posredovani 20. 1. 2010. Na uvodnem razgovoru dne 11. 1. 2010 je direktor tožnika povedal, da osebno vozilo BMW uporablja sam, osebno vozilo AUDI pa njegov oče, ki sta oba zaposlena pri tožniku. Povedal je še, da tako on kot oče vozili uporabljata tudi v zasebne namene in da se bonitete ne obračunavajo. Glede uporabe obeh vozil so bili v postopku predloženi nalogi za službeno potovanje za leto 2008 (od številke 1 do 54), v katerih so navedeni podatki o odredbodajalcu, številka in datum potnega naloga, podatki o zaposlenem, ki gre na službeno pot, datum potovanja, kraj, namen, predviden čas trajanja potovanja, podatki o vozilu ter podpis in žig odredbodajalca. Drugih dokumentov (evidenca o prevoženih kilometrih, začetno in končno stanje kilometrov po opravljenih vožnjah) pa tožnik nima. Po oceni prvostopenjskega organa bi moral tožnik za dokazovanje, da se službeni vozili uporabljata le za poslovni namen, dokumentacijo voditi skladno s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS). S pravilno vzpostavljeno evidenco bi bila omogočena preverljivost opravljenih službenih poti, saj bi knjigovodske listine izkazovale poslovne dogodke. Ker tožnik ne vodi ustreznih evidenc o opravljenih službenih vožnjah in ker je direktor sam izjavil, da se službeni vozili uporabljata tudi v zasebne namene, bi morala biti od uporabe službenih vozil v zasebne namene uporabnikoma obračunana boniteta. Ker ta ni bila obračunana, je to z izpodbijano odločbo storil prvostopenjski organ.

Tožnik se s tako odločitvijo ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS je kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-22-43/2010-4 z dne 9. 2. 2011 zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločbe se sklicuje na določbe Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in nasl., v nadaljevanju ZDoh-2), ki določa, da so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno. Za dohodek po tem zakonu pa se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko v kateri je izplačan oz. prejet. Tako je po ZDoh-2 dohodek med drugim tudi dohodek iz zaposlitve (1. točka 1. odstavka 18. člena), ki glede na po 1. odstavek 36. člena vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Dohodek iz delovnega razmerja (37. člen ZDoh-2) pa vključuje tudi boniteto, ki jo delodajalec zagotovi v korist delojemalca ali njegovega družinskega člana. V primeru, če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene in ne glede na način, kako je delodajalec pridobil vozilo, se v davčno osnovo delojemalca všteva 1,5 % nabavne vrednosti vozila mesečno, za vsak začeti koledarski mesec uporabe vozila (2. odstavek 43. člena ZDoh-2). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik razpolaga z dvema osebnima voziloma, ki ju po izjavi direktorja tožnika uporabljata on in njegov oče, ki sta zaposlena pri tožniku, da se vozili uporabljata tudi v zasebne namene in da se bonitete ne obračunavajo, glede uporabe vozil, pa je davčnemu organu predložil samo naloge za službena potovanja za leto 2008, je odločitev prvostopnega organa, da je za obe vozili za oba zaposlena obračunal ustrezne dajatve, pravilna in zakonita. Pojasni še, da glede na določbe ZDoh-2 davčni zavezanec za obračun in plačilo dajatev od prejemkov iz naslova tovrstne bonitete ni zavezan le v primeru, če dokaže, da se je službeno vozilo uporabljalo izključno za službene namene. To pa pomeni, da mora imeti vse prevožene kilometre evidentirane v verodostojnih listinah in evidencah, ki se nanašajo na opravljene službene poti. Glede na ugotovitve postopka je v obravnavanem primeru utemeljen zaključek, da je bilo od uporabe službenih vozil za privatne namene potrebno obračunavati boniteto. Glede pritožbenih ugovorov, da sta se avtomobila v letu 2009 uporabljala izključno za službene namene, in v zvezi s tem predloženo dokumentacijo (evidenca napotitev na službeno pot, ki vsebuje tudi stanje števca), ki jo prilaga pritožbi, pojasni, da je bilo tožniku dne 12. 10. 2009 poslano obvestilo o predvidenem davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki je davčnim zavezancem poslano z namenom, da pravočasno pripravijo vso dokumentacijo. Nato je bil dne 15. 12. 2009 izdan sklep, po katerem so bili predmet nadzora davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2008, dne 13. 1. 2010 pa je bil nadzor z novim sklepom razširjen še na leto 2009. Iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru je razvidno, da je direktor tožnika na uvodnem razgovoru dne 11. 1. 2010 povedal, da se vozili uporabljata v zasebne namene. Tožnik je pogodbi za obe vozili predložil šele 20. 1. 2010, pred izdajo zapisnika (izdan dne 29. 1. 2010) pa je bil opravljen sklepni razgovor, kjer je bil opozorjen na dejstva, ki vplivajo na obdavčitev in na pravne posledice ugotovitev nadzora. Tožnik zoper zapisnik ni vložil pripomb. Glede na vse navedeno je bil tožnik seznanjen z razširitvijo postopka na odmerno leto 2009, seznanjen je bil s predmetom postopka in s pravico, da v postopku sodeluje. Skladno z določbo 138. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2) to pomeni, da je dolžan sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje, zlasti pa je dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente in dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Ob navedenem gre pri pritožbi priloženih evidencah za nedopustno pritožbeno novoto. Po določbi 3. odstavka 238. člena Zakona splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05-UPB in 24/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP) lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko uporabijo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti. V obravnavanem primeru tožnik upravičenega razloga ni navedel. Kljub temu je drugostopenjski organ vpogledal v obe predloženi evidenci in ugotovil, da nista bili vodeni sproti, saj je očitno, da sta pisani v enakem ritmu od začetka do konca, z enim pisalom, da je evidenca za vozilo BMW napisana za vse delovne dni v letu in da je v evidenci za vozilo AUDI kot namen službenega potovanja navedeno zgolj prevoz na delo, kar pa prav tako velja za zasebno vožnjo. Zato je utemeljen zaključek, da naknadno predložena dokumentacija v času inšpiciranja ni obstajala in je bila torej pripravljena za potrebe ugodnega zaključka postopka.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. V tožbi se smiselno sklicuje na pritožbene ugovore. Zatrjuje, da je v postopku dostavila vso dokumentacijo, ki jo je prvostopenjski organ od nje zahteval. Po razširitvi inšpekcijskega pregleda na leto 2009 pa tožena stranka ni zahtevala nobene dodatne dokumentacije in tako tožnik ni imel možnosti dostaviti dokumentacije za leto 2009. Pri navedbi, da evidenci nista bili vodeni sproti in da sta sestavljeni naknadno, gre za laično mnenje obeh organov, kar ne more veljati kot sprejemljiv dokaz. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb, zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da tožnik razpolaga z dvema osebnima avtomobiloma po dveh pogodbah o poslovnem najemu vozila, ki ju uporabljata direktor tožnika in njegov oče, oba zaposlena pri tožniku. Sporno med strankama je, ali je pravilna odločitev, da se glede obeh avtomobilov obračuna boniteta.

Kot je navedel že drugostopenjski organ je, skladno s 1. točko 1. odstavka 18. člena ZDoh-2 dohodek med drugim tudi dohodek iz zaposlitve, ta pa, po 1. odstavku 36. člena tega zakona vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Dohodek iz delovnega razmerja (4. točka 1. odstavka 37. člen ZDoh-2) pa vključuje tudi boniteto, ki jo delodajalec zagotovi v korist delojemalca ali njegovega družinskega člana. Po 2. odstavku 43. člena ZDoh-2 se v primeru, če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene in ne glede na način, kako je delodajalec pridobil vozilo, v davčno osnovo delojemalca všteva 1,5 % nabavne vrednosti vozila mesečno, za vsak začeti koledarski mesec uporabe vozila. Glede na podatke upravnih spisov tudi po presoji sodišča tožnik v postopku ni dokazal, da se navedeni osebni vozili uporabljata le za službene namene. Celo nasprotno, direktor tožnika je sam izjavil, da eno osebno vozilo uporablja sam, drugo pa uporablja njegov oče, ki je pri tožniku prav tako zaposlen. Povedal je še, da se vozili uporabljata tudi v zasebne namene in da se bonitete ne obračunavajo, glede uporabe vozil pa je prvostopenjskemu organu tekom postopka predložil samo naloge za službena potovanja za leto 2008. Glede na določbo 2. odstavka 43. člena ZDoh-2 davčni zavezanec ni dolžan obračunavati dajatev od osebnih prejemkov iz naslova bonitete za uporabo službenega osebnega motornega vozila (tudi) za privatne namene le v primeru, če v postopku izkaže, da se je to osebno vozilo uporabljalo izključno za službene namene. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da mora davčni zavezanec glede službenega osebnega vozila izkazati uporabo za službene poti oziroma poti, povezane z delom delojemalca. Dejstvo torej je, da morajo za vse prevožene kilometre s službenim vozilom obstajati ustrezne evidence in listine. Glede ugovora, da je tožnik v postopku dostavil vso dokumentacijo, ki jo je prvostopenjski organ zahteval, sodišče dodaja, da je bil zapisnik izdan dne 29. 1. 2010 in da tožnik nanj ni vložil pripomb, ki bi jim lahko predložil tudi (sproti vodeno) evidenco o prevoženih kilometrih s službenima voziloma. Ker pa te možnosti ni izkoristil (3. odstavek 238. člena ZUP), temveč je evidence priložil šele pritožbi, za to pa tudi ni navedel nobenega razloga, tudi po oceni sodišča teh listin, ne da bi se spuščalo v presojo njihove verodostojnosti, pri presoji zakonitosti izpodbijane prvostopenjske odločbe ni bilo mogoče upoštevati. V ostalem pa se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je obširno in argumentirano obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ in se, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).